Iz moje poslušalnice: Ambrož Kvartič

Blaž Arnič - Ples čarovnic, simfonična pesnitev, op. 18

Ambrož: Velika prednost dela na (nacionalnem) radiu je to, da si neprestano soočen (so-ušen??) z glasbo, ki je sam zase nikoli ne bi niti iskal, kaj šele našel. Sploh to velja za delo na programu ARS, kamor siceršnja radijska info-hektika nima vstopa. Napoveš naslednjo skladbo; nato pa spustiš naslonjalo stola, zapreš oči in odplavaš v neznano ...

Leon Firšt – Veronika Deseniška: Božja sodba

Ambrož: Ne maram besedne zveze 'resna glasba'. To ime pač sporoča, da v njej ni prostora za navihanost, muzanje, ironijo in presenečenja – kar sploh ni res. Na drugi strani so mi zato zelo pri srcu 'klasični' glasbeniki s smislom za humor. In v sodobnih časih vsakemu toplo priporočam, naj na družbenih omrežjih sledi takšnim glasbenikom. Niso namreč le vir vedno novih glasbenih odkritij (naj gre za njihovo lastno delo ali delo koga drugega), pač pa tudi množice perfektnih memov, ki sicer zahtevajo nekaj predznanja, ampak zato udarijo in zazvenijo še toliko bolj. Eden izmed takih glasbenikov je Leon Firšt, briljantni komponist mlajše generacije, s katerim sva se spoznala pri projektu muzikala Veronika Deseniška, za katerega je napisal glasbo.

Same babe – V kleti … / Obešena Tončka (Dobri možje, 2013)

Ambrož: Ko smo že pri humorju – med slovenskimi izvajalci so mi Same babe morda največji odrski zgled.  Ravno prav so nabrušeni in ravno prav jih 'bôli', ko obenem brskajo po raznoraznih vsebinskih zakotjih, obračajo jezik v skoraj nemogoče položaje in zanalašč bežijo pred vsakršnimi (samo)definicijami. Ne spomnim se, da bi se na koncertu od kogar koli drugega po otroško smehljal od začetka do konca; pa potem tudi doma in nato še nekaj dni.
Jože Štucin: Songov polna ciza (Odzven)

Neisha – Le vkup feat. Zoran Čalić (2021)

Ambrož: V zadnjem obdobju intenzivno sodelujem z Nežo Buh – Neisho, s katero piševa besedila in glasbo za muzikal. In vse skupaj je ena lekcija v iskrenju, iskanju, neposrednosti, pragmatiki, pripovedovanju, profesionalizmu, zafrkanciji in še čem.
Naj bo torej tu zraven tudi ena njena.

Laibach: "Olav Tryggvason"

Ambrož:  Naj izborom s splošnim značajem dodam še enega 'anekdotičnega'. Leta 2015 sem šel na koncert skupine Laibach v kulturni dom v Velenju. Začelo se je nekam čudno – dvorana ni bila polna, koncert je bil 'sedeča žurka', tik pred zdajci sem ostal brez družbe in malo me je mučil prehlad (ko se je to še smelo). Na koncert, ki je bil promocija projekta Spectre, sem se s predposlušanjem nekako pripravil in sem mislil, da pač vem, kaj me čaka – le da bo v živo. Laibach pa so rekli »ne!« in koncert začeli s polurno postmoderno nordijsko epopejo Olav Tryggvason. In to je bila naenkrat ena najboljših glasbeno-odrskih estetskih izkušenj vseh mojih časov. Presenečenje in užitek tistega trenutka sta neponovljiva in youtube posnetek je zelo 'švoh'; ampak brez te skladbe moje poslušalnice ni.

Iz uredništva:
Ambrož Kvartič, doktor etnologije in kulturne antropologije, je v času dela na Filozofski fakulteti v Ljubljani raziskoval sodobno pripovedno folkloro in svoja dognanja objavil v knjigi Sodobne povedke v Sloveniji. Leta 2016 je prvič sedel za radijski mikrofon na Radiu Slovenija kot napovedovalec in kmalu zatem začel pripravljati dokumentarne radijske vsebine. Ustvarja tudi televizijske oddaje ter piše in objavlja literaturo za otroke. Vse življenje je zborist, kot član vokalnega osmerca brez krčmarja Pushluschtae pa je bil dolga leta aktiven na slovenski a capella sceni. Glasbenemu gledališču se je posvetil kot član ansamblov muzikalov Cvetje v jeseni in Veronika Deseniška. Kot avtor besedil je podpisan pod številne zborovske skladbe in otroške pesmi in je libretist prihajajočega muzikala Povodni mož.