Jaša Kramaršič Kacin (1962–2024)

Prvikrat sem ga srečal pri kakšnih štirih, morda petih letih starosti. Sosed, časnikar in pisatelj Miha Remec, je bil namreč tedaj poročen z njegovo teto, igralko, prevajalko in pisateljico Nedeljko Kacin, ki je šla kmalu potem, leta 1968, v zakon z Dušanom Pirjevcem – Ahacem. In tako naju je lepega popoldneva s temno modrim spačkom popeljal za Savo. Ne vem, ali sva z Jašem tedaj med seboj sploh kaj spregovorila, v vodo sva vsak zase metala kamenčke ali kaj. Malce zatem sva bila nepolni dve leti družno v otroškem vrtcu na Puharjevi v Ljubljani. Tudi za tisti čas ne vem, ali sva sploh kdaj komunicirala. Oba sva bila in ostala posebneža, mestoma celo čudaka, postavljena tam nekam zase z namizno svetilko in knjigo namesto vsiljenega zgodnjepopoldanskega spanca. Mene je takrat enkrat na lepem klofnila neka deklica, zanj pa ne vem, kako jo je odnesel. Zbližala sva se šele precej pozneje. Več kot desetletna rubrika Rodeo nam razodene resnega obiskovalca ljubljanskih in bolj odmaknjenih dogodkov, ki zna humorno in nakratkoma opraviti z bliščem in bedo raznih prireditev. Tam do obisti spoznamo dratarske, rokerske, hardkorovske, nojzerske, mezgarske ... in festivalske pripetljaje, na katere se obesi kritično oko in uho. Bratko Bibič, vzemimo, je tam lepo razglašen za »prvo harmoniko domovine«, uveljavijo se dizalice, namišljeni tiskarski škrat nam vratolomne reči, kadar gre za zadeve odrske groze, predoči kot bratolomne. Ni bilo malo kolegic in kolegov s področja kulturnih dejavnosti, ki jih je Jaša kdaj pa kdaj pošteno razjezil, a nikakor mu ni bilo moč očitati, da ni postavil ključnih vprašanj in dilem.

Na Puharjevi, tam v Dukičevih blokih, tik nad Leninovim parkom – torej prvim domovanjem Jašu blizke ljubljanske hardkorovske scene –, je prebivala babica Emilija Brezigar Kacin. K njej je Jaša tudi pozneje, v mladostniškem obdobju, redno zahajal na kosila, se učil kuhe in peke ter odraščal v družbi številnih izrazito močnih žensk: rodovina Kacin, otroci zavednega zadružnika in tigrovca Dominika Kacina z Reke pri Cerknem, reševalca pogostoma prezadolžene slovenske kmečke posesti pred pritiskom italijanskih bank, je spočetka imela osem hčera in sina Štefana Kacina, znanega in nagrajevanega arhitekta, med drugim člana slavnega Biroja 71. Poleg tete Nedeljke je bila še ena od sester igralka, Irma Flis, javnosti dovolj znana pa je bila tudi pred kratkim preminula teta Milica Kacin-Wohinz, zgodovinarka, dolgoletna raziskovalka na Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja in avtorica številnih knjig in razprav, spisanih tako v slovenščini kakor v italijanščini, o raznolikih vidikih primorskega slovenskega življa pod fašizmom. Vztrajni, neomajni teti Milici se je posrečilo, da je s študijem v centralnem državnem arhivu v Rimu in v arhivu KPI (na Gramscijevem inštitutu) obogatila tukajšnja arhivska, publicistična spoznanja in številne intervjuje. Kar je bilo v enajstčlanski družini odraslih ali napol odraslih oseb, so vse sodelovale v narodnoosvobodilnem boju. Starega ata Kacina, težko invalidnega še z vzhodne fronte med prvo svetovno vojno, so prekladali po italijanskih taboriščih, po kapitulaciji pa odpeljali v Mauthausen in na prisilno delo v Avstrijo. Njegovo ponosno ime danes (prav kakor teta Nedeljka) nosi Jaševa sestrična in Štefanova hči Dominika Kacin, njega dni vrhunska športnica v ritmični gimnastiki in plesalka pri Plesnem teatru Ljubljana, danes shiatsu, shin-tai in seiki terapevtka ter sodelavka plesnega studia Intakt.

Z Jašem sva se vnovič srečala v istem razredu na I. gimnaziji Ljubljana-Bežigrad. Spomin mi pravi, da je pisal nenavadne šolske spise: duhovite, predvsem pa zelo kratke in izčrpne. Kdaj pa kdaj se je pripetilo, da je sredi kakšne šolske ure stopil iz garderobne omare, rekoč, da se opravičuje, ker se je »pokvaril lift«. Spet drugekrati si je v klopi nadel smučarska očala in smrtno resno in s pokončno držo spremljal pouk. Med telesno vzgojo je zlasti rad tekel. Tudi tam se je držal izrazito pokončno, morda celo malce nagnjen nazaj, in z visoko dvignjenimi koraki opravljal tekaško nalogo nekje na robu izbrano nonšalantnega montypythonovskega učinka. Enkrat je na vrata učilnice potrkal miličnik in terjal Jaša; šušljalo se je, da ga je prišel obiskat spričo njegovih posedanj v kavarni Union, a tega ni nihče nikdar potrdil. Ves gimnazijski čas (1977–81) je Jaša nosil dolge lase, v maturitetnem času pa si je frizuro skrajšal, in takšna je poslej ostala za zmerom. Kajpak je redoma, kakor večina ljubljanske scene, zahajal k mojstru brivcu Kamenariču v Gradišče. 

Ko se je na bežigrajski gimnaziji sklenil pouk, je manjša fantovska družba redno zahajala k Jašu Kramaršiču domov; prav blizu, tam v Plavi laguni, sta živela z mamo Stanko Kacin. Ta je bila zaposlena v stolpnici Avtotehne, zatem je delala pri turistični agenciji Globtour. Naš zgodnjepopoldanski ritual se je – še preden je mama Stanka prispela iz službe – začel z obveznim poslušanjem tedaj svežega Zawinulovega štikla Birdland v izvedbi ansambla Weather Report. Jaša je potem smuknil v sosednjo sobo pod velikanski plakat VIS Buldožer in na tranzistorju nažgal Radio Študent. Za hip smo pomolčali in se pozabavali pri »Krompirčku«, vsakdanji kratki, sladki, duhoviti, jedki, pikri radijski glosi, podani, kakor da bi anticipirala Jašev poznejši slog pisanja. Jaša je od svojega očeta Marjana Kramaršiča, zvočnega maga na švedskem radiu, redno prejemal cele pakete novih plošč. Nekoč se je navdušil nad Roryjem Gallagherjem in tako sem si še jaz, tedaj zapriseženi klasik, kupil dva njegova albuma. Zdaj pa zdaj mi je stisnil v roke kakšno jazzovsko vinilko, rekoč: »Na, Mihi, tole bo pa bolj zate!« Kar hranim teh albumov, so danes redno na sporedu Idealne godbe na RŠ. Jaša nam je kdaj pa kdaj spekel svoj priljubljeni marmorni kolač. Enkrat se ni posrečil prav dobro, a smo ga rade volje posuli s sladkorjem v prahu in snedli z žlico.

V Jaševi družbi sem šel leta 1979 na svoj prvi pank koncert v življenju. Morebitna zvedava bralka, bralec si lahko mično dogodbico prebereta tukaj.

Jaša je bil zelo kratek čas v JLA. Zatem se je udinjal pri bendu D'Pravda, bil basist pri G.U.Z. (= Grdi Umazani Zli), nekaj časa študiral filozofijo in sociologijo kulture na Filozofski fakulteti in navzlic izvrstnemu muzičnemu znanju, ki je obsegalo dratarje, rokanje, precej alternativnih odvodov in robnih zadev, začuda nikdar ni sodeloval z Radiem Študent. Nekaj časa se je preživljal kot spremljevalec prebegle zmikavtske romske dece na vlakih iz Italije v Jugoslavijo. Devetdeseta leta in obdobje bolj ali manj obskurnega rejvanja ga umestijo kot izjemnega in čislanega didžeja. V zgodovino scene so se zapisala njegova pustna rajanja, ko je z nazivom Fast Food očaral Channel Zero na Metelkovi, srečamo pa ga tudi po premnogih skritih mestnih kotičkih in gozdnih jasah naše dežele. Kadar ni bil zadovoljen z opremo, je od doma pritrogal svoje odlične zvočnike in zvestemu občinstvu tam proti jutru rad poklonil kakšno kaseto. Da, rolal je izključno z glasbenih kaset.

Jaša je na sceni slovel tudi kot praktik in teoretik raznih opojnih sestavin, ne le drog, pač pa tudi žganic, tobaka in podobnih zadevščin, ki delajo življenje in bivanje slajše. Njegovi piškotki so bili najboljši na svetu, po knjižnicah ga konec stoletja zasledimo kot soavtorja in soprevajalca Velike knjige o konoplji (Popolnega vodnika po okoljski, komercialni, medicinski in duhovni rabi ene od najbolj izjemnih rastlin na zemlji) Rowana Robinsona. O teh in tistih rečeh je rad priobčil kakšno knjižno oceno v Mladini, kjer pa ga globoki tolarski časi ustoličijo prejkone kot veličastnega avtorja, ki v svojevrstnem slogu in s pravcato kacinovsko vztrajnostjo in družbenopolitično neusmiljenostjo pospremi zadnje krepke vzdihljaje pred dokončno dezintegracijo oziroma pogrezom avtohtone domače alternativne kulture. Najsi gre za kratke izbrane napovedi čeztedenskega dogajanja (Pik), za Konzum, v katerem se kot dobro prikriti Ilovarjev ata postavi ob bok svojemu ljubemu vzorniku, mojstru Ivanu Ivačiču, za ocene nosilcev zvoka (Z laserjem / S pinceto) – po vseh kulturnih straneh se je poznal njegov uredniško-redaktorski zamah. Več kot desetletna rubrika Rodeo nam razodene resnega obiskovalca ljubljanskih in bolj odmaknjenih dogodkov, ki zna humorno in nakratkoma opraviti z bliščem in bedo raznih prireditev. Tam do obisti spoznamo dratarske, rokerske, hardkorovske, nojzerske, mezgarske ... in festivalske pripetljaje, na katere se obesi kritično oko in uho. Bratko Bibič, vzemimo, je tam lepo razglašen za »prvo harmoniko domovine«, uveljavijo se dizalice, namišljeni tiskarski škrat nam vratolomne reči, kadar gre za zadeve odrske groze, predoči kot bratolomne. Ni bilo malo kolegic in kolegov s področja kulturnih dejavnosti, ki jih je Jaša kdaj pa kdaj pošteno razjezil, a nikakor mu ni bilo moč očitati, da ni postavil ključnih vprašanj in dilem. Med pisanjem (si) je rad zastavil kakšno vprašanje, dve. Z njim smo živeli, z njim dihali, v muzikah vedeli, zakaj je pomembna Buba, zakaj Gerbičeva, kaj kani storiti Vidmarjev ata, kaj F. V., kaj se je ključnega spremenilo, ko je Gorkič prevzel program v K4, in navsezadnje zakaj je bila Metelkova na prelomu stoletja tako zelo pomembna.  

Jaša Kramaršič Kacin je bil sila načelen človek. V vlogi Ilovarjevega ata v Mladinini rubriki Konzum je utegnil tej ali oni piceriji podeliti slabo oceno, češ da na testo daje preveč sestavin, saj je pizza v osnovi vendarle »hrana za siromake«. V neki gostilni je bil opazno navdušen, a ta le ni prejela ocene »s kruhom pomazano«, ker je natakar omizje pod konec pobaral: »A je blo dobr?« To vprašanje v ugledni gostilni nima mesta, je suho argumentiral Ilovar. Nekoč me je poklical v svoje novo domovanje v veliki hiši na Rudniku in se mi pridušal, da so odslovili novega cimra. »Zakaj nam ni povedal, da je gej? To je treba sostanovalcem ja takoj povedati, a ne?« Tedaj mi je podaril topel zimski montel s pankersko navešeno značko graničarja JLA in za navrh pridodal petero svilenih šalov, ki so svojčas pripadali njegovemu slavnemu stricu Ahacu. In že v gimnaziji smo navsezadnje vedeli, da se Jaša ne kliče ob sedmih zvečer, ker se takrat tušira; to navado je ohranil tudi pozneje. Pod tuš, zatem pa hajd na koncert ali katero drugo kulturno prireditev. Dokler so ga te reči zanimale oziroma dokler je tednik Mladina ohranil zdravo novinarsko razmerje z alternativno sceno in podobnimi zadevami družbene omike. Kar zadeva slednje, je Jaša sicer v kolegialnem krogu že leta 2001 v K4 podal grenko ugotovitev: »Mihi, konc je, lahko zapremo štacuno ...« Slabo petletko zatem se je Mladina vrhunskemu družabno-kulturnemu kronistu tranzicijskih časov čez noč odpovedala in začela s svojim liberalističnim projektom pomeščanjenja. Ni bilo več ne Rodea ne Pika, Ilovarjev ata je bil pisanje primoran prepustiti krušnemu sinu, s ploščki in ploščami (»A boš ta teden naredu kej za nas, Mihi?«) pa so poslej rokovali čisto drugi ljudje. Vprašanje, ali se je uredništvo zavedalo in se še zaveda, koga in kaj je zgubilo, ostane odprto tudi po Jaševi smrti.

Jaši je znal biti jako piker in zajedljiv, včasih osebno nedostopen človek, a je zmerom našel topel posluh za ponižane, razžaljene in odrinjene, pak iskrene. Bil je nesporni junak alternativnega socialističnega dela. Človek izginulih časov, ko je še bilo pomembno, kako plasirati zadeve.