Usedlina

Nikdar »panks«, a vse življenje sem tako ali drugače povezan s pankom. Velikokrat to ni zgolj punk (pač muzika), vsekakor pa pank kot ena izmed središčnih in k sreči še vedno priljubljenih točk alternativne kulture. Njegov »a« sem že zgodaj doumel kot zavezujoče politično znamenje za vse, ki radi segajo čez, so v osnovi iskreni in kritični do sebe ter s tem iskreni in kritični tudi do sveta, vladajočih, najbližjih, mimoidočih. In tisti »u« iz muzike je seveda najboljši, kadar ga zaslišimo kot »a«. Današnja vez s pankom je za opazovalca oziroma teoretika s scene velikokrat žalobna, ker se izgublja refleksija, ker nezadržno zapuščamo »družbo kulture«, se na veliko individualiziramo in profiliramo zasebništvo. Koncertov, ki jih že tam od leta 1999 organizirata moji klubski kolegici iz sekcije R.A.F.A.L., vzemimo, ne recenzira niti Radio Študent. Razlogi so bolj ali manj čudaške narave, a vsekakor pripomorejo k temu, da begajo občinstvo. Četrt stoletja in več je mimo, odkar je »družbena lastnina proizvajalnih sredstev« postala vprašljiva – in slavni plebiscit o samostojni državi ni oblike lastnine in lastninjenja nikdar postavil pod vprašaj. Ko smo se septembra leta 1976 preselili v bežigrajsko sosesko BS-3, smo mladi povsem spontano razumeli, kaj je to družbena lastnina: naselili smo tri kletne prostore v bloku, tja postavili mizo za namizni tenis in nogomet, prinesli nekaj stolov in desk, imeli na voljo razne družabne igre, starejši so zvečer navili gramofon, poslušali plošče, zaplesali in se socializirali. Vsake toliko je skoz vrata pomolil glavo kak dobrodušen striček, se morda sprehodil med nami, malce pokramljal in nam dal mir. Srečni in zadovoljni so bili tudi starši, saj smo bili skupaj in še v isti hiši kakor oni. Podobnih momentov za vzgojo in izobraževanje je bilo po Jugoslaviji zelo veliko. Danes vemo, da je to osnovna oblika družbenega življenja, ki daje rani mladosti veselje, smisel, formo, trdno oporo in osnovo za kasnejšo formacijo v drugih skupnostnih prostorih in samem življenju. Ni še prepozno, a če takšnih prostorov hitro ne razvije vsaka, prav vsaka »krajevna skupnost«, vsaka občina po državi, se nam piše jako slabo; manko ključnih socializacijskih momentov gre namreč z roko v roki s splošnih padcem etičnih standardov in zgodaj naravnanih občutkov za to, kaj je dobro in kaj odveč. Še posebej zdaj, ko živimo na tistem »gnilem Zahodu«, pred katerim so nas svojčas tako svarili. In pri tem niso bili čisto nič propagandistični, čisto nič niso pretiravali.

Moja zelo klasična izobrazba (vključujoč vzporedno šolanje iz klarineta na srednji glasbeni šoli) in dovolj zadrgnjeno domače okolje sta že zgodaj poznala odvode, sicer bi bilo bivanje neznosno. V vrtcu sva bila dva mala upornika in tega drugega kerlca sem pozneje spet srečal v gimnaziji: Jaša Kramaršič Kacin, na »sceni« pozneje znan kot izjemen družabni kronist desetletja, v katerem so plašnice prve privatizacije precej pripomogle k temu, da se je alternativna kultura dezintegrirala (Rodeo), in pionirski Ilovarjev ata pri Mladini, ko je ta še zaznavala in spoštovala alternativno kulturo, ko so v uredniškem kolegiju tudi vedeli, da je v teh krajih avtohtona, unikatna, pomembna. »Narodotvorna«, bi celo lahko rekli v večinskem žargonu, ki zadeva reči te države. Glede alternativne kulture je bil Jaša zmerom izjemno dobro poučen. Iz njegove misli redoma razbiramo, da so ključna leta že kdaj prej, ne le v opevanih osemdesetih. In sredi sedemdesetih, ko so udarili Begnagrad, simpozij v Slogi, tovariško srečanje v Operi, Saxova eskapada s skvotom, eksperimentalni in čudaški teatri – pri teh prelomih je bil Jaša zraven. Tudi v Uniona je zahajal tako redno, tako zavzeto, da so enkrat v razred ponj prišli miličniki. To je bilo že v času punka, toda Jaša je pametno ohranil vse dimenzije, tudi vse poprejšnje čase, ki so značilni in določujejo tukajšnjo alternativno kulturo. Moja pozna puberteta je eno leto poslušala izključno Gustava Mahlerja, klarinet je zapel, na vrsti so bila tekmovanja ... Bežigrajska je bila težka, a Jaša jo je vzel še bolj zares; zraven je bil še družbeno aktiven. Po mojem naju je na nenavaden, a spričo politike, kakršno je imela tedaj glasbena redakcija, tudi zelo razumljiv način zbližal Radio Študent. Jaša je vedel in po svoje cenil, da sta me zanimala free jazz in svobodno improvizirana godba. »Na, Mihi, tole bo pa zanimalo tebe!« mi je vsake toliko potisnil v roke vrečko z gramofonskimi ploščami. Njegov oče Marjan je namreč delal kot zvokovni inženir na švedskem državnem radiu, bil je hudo cenjen mojster, Jaši pa je redno pošiljal novo muziko. In Jaša je vzel svoje norosti, meni je podaril druge. Tudi srečanja po pouku so bila inštrukcija. Jaša je sedel pod velikanskim posterjem Buldožerjev in se hahljal, medtem ko smo jedli marmornati kolač ali kaj podobnega, pa se je oglasil Radio. Obvezna je bila danes zelo pozabljena oddaja Krompirček – to so bili vsakodnevni pikri, jedki, po formi aforistično, v slogu frankfurtske šole sestavljeni kratki komentarji, ki so imeli izjemen diapazon. V njih so se sodelavke in sodelavci Radia Študent lotevali silno različnih področij kulturnega in družbenopolitičnega življenja in dela. Padlo je bodisi po predstavi, po spektaklu, po partijskih abotnostih. Ta oddaja je krepila polje panka. Z druge strani so tam na Radiu sobivali vrhunski glasbeni ideologi in pedagogi: Zoran Pistotnik (Rože za Alberta), Igor Vidmar (oh, kje so časi, ko se je Identity z X-Ray Spex razlegla tudi po petkrat na dan!?) in Aleks Lenard (Rock v opoziciji). Njihova programska dialektika je bila izjemna; še danes jo ponosno živim v klubu Gromka, denimo, kjer ravno tako pod isto streho domujejo pank, punk, novatorski jazz, čudaški rock in še marsikaj. V bistvu so te muzike in godbe danes, če sem rahločutno ironičen, čisti konservativizem, eskapizem; kar elitništvo najboljše sorte, bi lahko rekli.

Na svojem prvem punk koncertu sem bil že precej star, šestnajst let in pol mi je bilo, bilo je spomladi 1979. Ljubljana je bila tedaj zelo spontana, sicer zahojena, meglena, dolgočasna kakor vedno, a nekaj se je le premaknilo. Kar na lepem sem se znašel v družbi z jeznimi, a obenem prijaznimi ljudmi. Jaša je bil kajpada zraven. Dobili smo se v Riu, natakar je takoj siknil: »Tukaj je samo za jest,« in mi smo mu mirno vrnili: »Pol pa dej tri porcije pomfrija,« in spili nekaj uvodnih vrčkov. Prizor med grmovjem, tam vmes, kjer se je šlo skozi dva impozantna portala proti Titovi, je bil nepozaben: v druščini rosno mladih panksov je imel vsak svojo nabasano plastično vrečko. Revčki si doma niso upali povedati, da so panksi, pa so vzeli primerno opravo s seboj, se pred Riom preoblekli in ga šli žurkat. Mi smo bili tako imenovani simpatizerji, podporniki. O tem se ni nikdar govorilo, se je pa ponovilo. Kot da bi se zmenili, je za to enoto veljalo, da je imela spodaj do vratu zapete poškrobljene bele srajce (nekateri so imeli odpete in malomarno zavezano črno kravato), čez pa tako imenovani šuškavac, rjav dežni plašč. Nekateri so imeli to srečo, da se jim je svetlorjavkast plašč pod tem ali onim kotom prelil v komaj opazne rdečkaste in zelenkaste tone. Naredili smo velik ovinek proti Rožni dolini. Kakor bi skakali v višino ali pa se šli strateške igre, smo šli malce naokrog, do Celovške in mimo hale Tivoli. Tam se nam je pridružila četica silno podobno oblečenih iz Šiške. Nekaj smo kramljali in se spoznavali, ko je nekdo kriknil, da gredo »busanci«. Takrat in v tisti družbi to seveda ni bila šovinistična oznaka, pač pa je pomenila nekaj takšnega, kot da bi danes rekel »čapci«. Povsem z istim tonom bi kdo lahko zavpil, da gredo »šminkerji«, recimo, torej neki panksom sovražni osebki. Ena trojka jo je takoj in brez besed ucvrla proti Rožniku, druga trojka je šla s »španskim korakom« proti tivolskemu bazenu. Kakor da bi bilo včeraj, se spominjam, da je bilo vse skupaj videti nekako smešno zares. Napad je bil uspešno odbit. Skupina panksov in tipčkov v šuškavcih je počasi prišla do Menze. Igrali so Pankrti, pred njimi pa dva danes komaj komu še znana benda, Ljubljana 78 in Klinska pomora (anagram »plinske komore« seveda, zgodnji ekskurz iz zagrebške delavske Kajzerice z Davorjem Gobcem). Pozneje sem bil še na kakšnih petih koncertih Pankrtov, ampak ta je bil nepozaben: Perči in ekipa so bili vidno užaljeni in prizadeti, in temu primerna sta bila tudi zven in trajanje nastopa. Nekaj tednov pred tem jim jo je namreč zagodel dr. Dimitrij Rupel, ko je v Teleksu ocenil singelco Lublana je bulana, naslov rubrike spremenil v »To morate preslišati« in nasul kup krepkih nebuloz, kakršnih bi se moral sramovati vsak sociolog kulture. Polemika med Ruplom in Igorjem Vidmarjem je bila za tisti čas vrhunsko branje. Radost je trajala in trajala, nisem bil ravno blizu dogajanju, a vse tiste zbirke osebkov in tista dialektika pred Medexom so dajale precej »urbane« moči, sploh zato, ker je poleg napisa »Johnny Rotten Square« na mah pisalo še »u životu prolazi samo vjeran pas«. Slavna »naci pank afera« je pravzaprav dejanje, ki je osupljivo blizu današnjim nizkim udarcem, občemu pometanju z alternativno kulturo: udarili so naravnost v intimo, kar je seveda najhuje – malega panksa je neznani, anonimni glas poklical ob pol enajstih zvečer in mu resno rekel: »Pa ti sploh veš, kaj počne in s kom je tvoja punca, kadar nista skupaj?« S tem je bilo, jasno, konec nekega romantičnega obdobja, pa čeprav so se dejavnosti na polju alternativne kulture grmadile in kopičile še bolj: Forum in FV, disko, video, gledališče, multimedia, ko jih nikjer drugje sploh še ni bilo, potem Hard Core Kolektiv Ljubljana (verjetno najmočnejši pank-punk moment daleč naokrog!), na Močnikovih predavanjih na FF je bila zasedba slušateljev in slušateljic videti kot na koncertih, kulturni dnevi FF, Lilit, Magnus, prvi filmski festival gej in lezbičnega filma, Ana Monró, Filmska redakcija in razstave ŠKUC, »ljubljanska materialistična šola«, Krt, Problemi, Studia humanitatis, Ekran in njegove mednarodne filmske šole; in ko leta 1986 Milan Kučan kandidira za predsednika CK ZKS, v spotu na TV Ljubljana na lepem zaslišimo Borghesio; itd. Počasi dozori zamisel za alternativno televizijo. In nato najmanj, kar bi si bil človek želel – kontrarevolucija leta 1988, ki jo zanetijo prav tisti, ki so najprej na veliko izkoristili bonitete unikatne državne forme po imenu Jugoslavija in s tem zanetili neki svoj povsem privatni kapitalizem. Prečudovito. Potem se samo še nadaljuje. V današnji dan. Kdo je zdaj komu kaj dolžan, gospodje in gospe?

Takšne dogodbice, takšna stališča sem dolžan podati vsem, ki danes trpijo in se hudujejo zaradi dezintegracije (alternativne) kulture. Moji cinični prijatelji bi tukaj dodali, da alternativna kultura najbrž mora biti v nenehni stiski, če hočemo, da je produktivna. Sam mislim, da to pač ni nujno – prevečkrat smo zgubljali in še zgubljamo. Primerjava o vrvenju po slovenskih klubih v devetdesetih in danes ne zdrži kritike; zgolj v Ljubljani so tragične zgodbe KUD-a, K4, nenehne težave z Radiem Študent, takšni in drugačni oblastniški pogromi v AKC Metelkova itd.; tega je preveč za eno samo znosno življenje. Vrla Katarina Stegnar (»pobeglo srce«, »izdajalka scene«) je ondan, potem ko je prejela nagrado Prešernovega sklada, vnovič trpko izjavila, da bi »morala alternativna kultura postati mainstream in narediti prostor za novo alternativno kulturo«. Sama najbolje ve, da te reči, tako pri nas kot širše, sploh niso preproste. Ne le v teatru. Zakonodaja, ki sicer rada upošteva »avtohtone nacionalne manjšine«, se do avtohtone alternativne kulture, do svoje zgodovinsko izjemno dejavne hčerke, obnaša vse bolj birokratsko, nonšalantno, izključujoče. Javni red in mir sta narejena po meri imaginarne molčeče množice, davčne uzance ne znajo uvideti izjem, ki si že desetletja ne trpajo ničesar v svoj žep, pač pa kratko malo delujejo na pozitivni ničli, z velikimi odrekanji in so med nami predvsem – za javno dobro, za drugačno kulturo. Policija lahko na sami lokaciji samovoljno odloči, kaj je prav in kaj narobe. Spet smo na istem robu kot nekje tam leta 1981/2, ko je bilo v Ljubljani menda poslednjič, da so si možje v modrem drznili prekiniti koncert. Evidentno, iz prve roke vemo, da težava sploh ni nekakšen »hrup«, motnja v soseski, pač pa golo koncertno dejstvo, organizirana množica na kupu, ki posluša bolj ali manj glasno muziko, saj je že čisto vseeno.

Zato je treba s trnom v srcu nadaljevati in poleg melanholičnih stališč počasi utreti še kakšno špuro za v bodoče. V današnjem regionalnem območju se alternativna kultura prevečkrat enači kar s subkulturo, untergruntom, s »sceno«, velikokrat tudi z »mladinsko«, celo »amatersko« kulturo. Osupljivo podobno je v vsakdanjem političnem diskurzu po raznih forumih: anarhizem, socializem, komunizem, marksizem ... to je vse eno in isto, brkljarija, potlačena v mlakužo »svobode govora«. V nadaljevanju kaže zato razbliniti te neznosne enačaje in postaviti suvereno razliko, kajti edinole razlika še daje kanček upanja.