Jimi Man

Nedavno se je od tuzemstva poslovil Jimi Rasta oziroma Albin Jarić, leta 1953 rojeni Zeničan, ki je z občasnimi prekinitvami živel v Ljubljani, zadnji naslov pa dobil v Kranju. Jimi je bil pionir reggae glasbe v Sloveniji in enkraten zemljan. Rocker s pokritjem in s stališčem, prijatelj Boba Marleyja, se že širi urbani mit. In naj se širi.

Pred leti sva dobila vstopnici za prvi koncert Magnifica v Stožicah in se udeležila koncerta. Dvorana je bila polna občinstva in prostor sva našla na prvi galeriji oziroma hodniku nad prvo tribuno. Fascinirala ga je polnost dvorane, velikost in format dogodka. Rad je videl, da pop industrija deluje. Da nekomu uspeva. Cenil je to. Po tleh je navdušen razgrnil zimski krzneni plašč, nomadsko sedel nanj in začel zvijati joint, česar ljudje, ki so hodili mimo, res niso pričakovali, policistov pa k sreči tudi ni bilo naokrog. A moral je izraziti tepiharsko legitimacijo. Označiti prostor z izročilom Hajdučke česme, kjer je leta 1977 prav tako bil. Kot leta 1973 na rimskem trgu Farnese iste noči, ko je kalabrijska mafija ugrabila Johna Paula Gettyja III., vnuka ameriškega bogataša J. Paula Gettyja.

Jimi je imel diskurz Broja 1. iz Alana Forda, ki je bil prav tako povsod in imel odgovor na vse. Pri čemer pa ni bil najedač, torej nekdo, ki bi srkal možgane okolici, ampak jih je polnil z dobrimi vibracijami. Druženja z njim so bila toplice, njegove zgodbe pa mitsko zabavne. »Tako dobro se nisem zabavala vse od praznovanja rojstnega dne Franka Zappe,« mu je menda rekla Siobhan Fahey, članica zasedbe Bananarama, tedaj še soproga Dava Stewarta, šefa zasedbe Eurytmics, potem ko se je končal jam session na zabavi na jahti Paula Allena, soustanovitelja Microsofta, zasidrani nekje pred Ocho Riosom, na kateri so bili tako Stewart in Ali Campbell iz UB 40 kot Jimi na tarabuki. Paul McCartney je menda prej telefoniral, da ne more priti. 

Poln takšnih zgodb je bil Jimi. Zgodb, ki so sevale od navdušenje nad življenjem in rock’n’rollom. Obenem je bil neprecenljiv vir informacij. Razvoj popularne glasbe mu je bil jasen od zgodnjega bluesa in Presleyja prek Kiče Slabinca in njegove Plavuše ali Staniše Stošića in njegove Vranjanke, kraut rocka in reggaeja do Rihanne. Od Vardarja do Mississippija. Razumel je razpon med undergroundom in A hiti, ki jih je cenil. Ker prvo ne more brez drugega in obratno. Začenši s hiti Jimija Hendrixa, po katerem je v šestem razredu povzel ime. Kot tudi image. Njegov diskurz je bil brez šibke točke. To, da je Hendrix ob koncu kariere ustanovil Band of Gypsis in ga je zanimalo nomadstvo Romov, je bilo v popolnem skladju s tem, da je bila Jimiju od otroštva do konca dni najljubša skladba Čaje Šukarije Esme Ređepove. Zaradi nje oziroma zaradi romske glasbe je bil perkusionist in igralec tarabuke.

Po letu študija metalurgije v Zenici je leta 1974 prišel v Ljubljano na študij mineralogije, ki ga je končal in kasneje nekaj časa delal kot redno zaposleni znanstveni delavec delal v laboratoriju rudarskega inštituta. To je edino obdobje, ki ga je preživel znotraj sistema. Zenica se je v odnosu do Sarajeva vedno počutila alternativno. Kot pomorci, ki jih je bilo v Zenici presenetljivo kar nekaj, čeravno gre za kontinentalno mesto, so razvpiti zeniški kriminalci mesto zalagali z nosilci zvoka z Zahoda. Kot tudi z opiati. Jimi je znal s ponosom poudariti, da so Zeničani tisti, ki so Ipeta Ivandića, pokojnega bobnarja Bijelega Dugmeta, oskrbeli s kilogramom hašiša, zaradi katerega je padel in moral v zapor, Bijelega dugmeta pa se je ob vsejugoslovanski aferi »polni bobni«, ki je dogodku sledila, nehote oprijel do tedaj manjkajoči narkomanski šmek, kakršen je krasil Rolling Stonese.

V Ljubljani se je najprej nastanil v IV. bloku študentskega naselja v Rožni dolini, ki je veljal za zeniškega, saj je železarna financirala bivanje študentov v Ljubljani. Kdaj je stopil na položaj DJ-ja v Disku Študent, ni znano, kot ostaja uganka, kdaj je Disko Študent sploh začel obratovati. Po zelo verjetni verziji je prostor nastal z lastnoročnimi prispevki Jimija in njegovih študentskih kolegov, med katerimi je bil še en zaslužni pokojnik, Boban Bursać, ki je skrbel za tehniko, medtem ko je bil na vratih Vukašin Jovović – Bučo, brat razvpitega Vesa. Ta ekipa je poganjala klub, ki ima za ljubljansko alternativno sceno izhodiščni pomen, saj je v njem začel delovati tudi disko FV. A Jimi je imel že pred tem punky-reggae žure. Marin Rosić, ljubljanski stari punker, ki mu je Jimi ponudil prvo priložnost, da tudi on debitira kot DJ v Študentu, pa pravi: »Leta 1979 je Jimi ob petkih imel punky-regge večer, v soboto je bil pa stari rock. Na začetku je imel vsega eno italijansko punk kompilacijo, na kateri so bili komadi, kot so Funtime od Iggyja Popa, Born to loose od Johnnyja Thundersa, Freeze od The Models, ki je bil absolutni hit, I don’t care od The Boys, Fall Out od The Police in pa Sweet Mama Fix od Larry Martin Factory.  S to kompilacijo je pokril 20 minut, nakar smo mu težili za še, on je pa rekel, naj prinesemo kake plošče, kar se je tudi zgodilo, in nastala je ura programa. Čez teden je dopoldan marsikaj zmiksal na kaseto in potem v petek spuščal kar čez kaseto. Da si je olajšal delo.«

Delovanje v disku je leta 1982 zamrlo, FV ekipa, ki ji sam niti ni pripadal, se je preselila v Šiško, Jimi pa na Jamajko s posredništvom Briana Jobsona, Jamajčana angleških korenin, potomca upravitelja tamkajšnjih rudnikov, ki je prav tako prišel študirat v Ljubljano in s katerim se je Jimi spoprijateljil. Preko njega je dobil prvorazredno zvezo na Jamajki. Potem ko so leta 1973 Rolling Stonesi na Jamajki posneli ploščo Goat Head Soup, je to bistveno prispevalo k porastu priljubljenosti te otoške države med svetovnimi rockerji. Z bratom Waynom, ki je bil kasneje med drugim producent albuma Rock Steady od No Doubt, je bil Brian globoko v reggae glasbi. Z Jimijem sta v Ljubljani ustanovila zasedbo Night Duty, akustično reggae zasedbo, ki je Janija Kovačiča spremljala na njegovem prvem TV nastopu. Obenem je bil Jimi prvi, ki je v Ljubljani vrtel reggae, bodisi v klubu bodisi na radiu. Seveda Radiu Študent. 

Po vrnitvi s prvega obiska Jamajke ni več deloval kot DJ, ampak kot perkusionist v različnih skupinah, na primer v Sunny Orchestra, eni prvih slovenskih reggae zasedb. Kasneje je igral tudi z Zaklonišče prepeva, z Zabranjenim pušenjem in Sokoli, v zadnjem obdobju pa tako s Cherry Wine Amy Winehouse Tribute kot z Reformators oziroma kot del gibljive male posadke, s katero po Sloveniji kroži Pero Lovšin. Na sceni zabavne glasbe je veliko različnih ljudi, a se z redkimi zlahka kaj dogovori. Eni ne bi stopili na oder, če prej ni opravljena tisoč in ena vaja, drugi ne bi nastopili, če ni plačano, tretje moti prostor ali značaj prireditve, pomanjkanje opreme, trema, negotovost in še bi se dalo naštevati. Jimi je bil tip brez treme in brez infantilne preračunljivosti. Kadar je šlo za to, da se priredi zabava, da se zaigra in zapoje, mu nikdar ni bil problem. Prišel je ob uri. Bil je tip, ki ne zajebe, čeprav je njegov osnovni vzgib početja ostalo zabavanje, sebe in s tem še koga drugega. Če koga, se bo pogrešalo njega. Potuj, amigo.