Kantavtorke kvante: Sabina Vostner, med poezijo in glasbo

Sabina Vostner je na svojo ustvarjalno pot stopila leta 2006 z glasbenim projektom Allegro non troppo. Kasneje je ustanovila glasbeno skupino Swarga, s katero je nastopila na več odrih po Sloveniji, kot tudi tujini, med drugim je predstavljala EPK Maribor 2012 v Belgiji. Leta 2011 je izšel glasbeni album To the Sun. Pot je nadaljevala samostojno kot kantavtorica v sodelovanju z različnimi glasbeniki iz Evrope in Rusije. Leta 2015 je izdala svoj prvi samostojni album Following the Birds, leta 2020 pa drugi album Water Wind Вода Ветер Voda Veter. Na slednjem so uvrščene pesmi v treh jezikih - angleščini, ruščini in slovenščini.

Njen zadnji singel Give Me a Sign je bil uvrščen v finale mednarodnega glasbenega tekmovanja Tipperary International Song of Peace 2025 na Irskem.

Ustvarjate v angleščini, slovenščini, ruščini, včasih tudi v italijanščini. Kako se odločite, v katerem jeziku bo nastalo posamezno delo? Imate kak primer, ko ste pesem začeli v enem jeziku in jo kasneje prevedli ali preoblikovali v drugega?

Slovenščina in ruščina sta moja materna jezika, ostala dva se pridružujeta zaradi njune uporabe v vsakdanjem življenju. Nikoli se ne odločam glede jezika, vsaka stvaritev nastane po navdihu, odvisno od tega, v katerem jeziku v tistem trenutku razmišljam. V pesmi (ali poeziji) se lahko včasih prepleta več jezikov, kot je na primer v pesmi When you're just a memory/Takrat, ko si samo še spomin/Когда ты только воспоминание. Do tega sem prišla čisto intuitivno, po naravni poti, kot si pogosto sledijo moje misli – iz enega jezika v drugi. Dvojezičnost prinaša bogastvo, hkrati pa tudi jezikovno zmedo, ki ne pozna meja. Vendar to dejstvo (izumljanje novih besed in besednih povezav) izkoriščam v lastnem ustvarjanju kot nekaj, kar lahko preseže ustaljene meje, in navsezadnje prinese novosti vsakemu posameznemu jeziku.

Čeprav delujem tudi kot prevajalka, svojih del načeloma ne prevajam, to je zame zelo težko delo, raje napišem popolnoma novo stvaritev. To najbrž izhaja iz osebne povezanosti, ki ne dovoli poseganja v intimo. Izjema je poezija Videl je, ki sem jo prevedla v italijanščino, za katero sem prejela mednarodno literarno nagrado Premio Internazionale d’Eccellenza “Città del Galateo-Antonio De Ferraris v Rimu. Pesem (v italijanščini) sem nato še uglasbila. 

Glasbo in poezijo ste opisali kot sorojenca. Kaj to konkretno pomeni v vašem ustvarjalnem procesu?

Kantavtorstvo pravzaprav združuje poezijo in glasbo, neko poetično pripoved-razmišljanje in melodijo. Glasba in poezija se ves čas prepletata, eno prehaja v drugo, kot valovanje. Tudi v moji poeziji je veliko ritma in rim, zdi se mi, da mora pesem biti odpeta. V takšnem ustvarjalnem procesu zato ni meja – lahko se rodi poezija, ki ji kmalu zatem sledi tudi zvočna podoba, lahko pa tudi obratno; rodi se odpeta pesem, ki jo nato lahko prebereš le kot poezijo. Tako je proces nastajanja zelo različen, rada uglasbim že obstoječe poezije (in ne samo svoje, med drugim sem uglasbila pesmi avtoric Darinke Kozinc in Andrejke Jereb), ali pa nastanejo pesmi z melodijo v celoti. Tukaj je zelo pomembno dejstvo, ali imam v trenutku nastajanja pri roki kakšen glasbeni pripomoček (glasbilo ali pa vsaj snemalnik zvoka na telefonu, na primer).

Izobraževali ste se na področju Waldorfske pedagogike in evritmije. Kako sami doživljate povezavo med gibom in glasbo? Ste kdaj poskusili z evritmijo uprizoriti katero od svojih skladb?

Z gibom sem povezana že od majhnega, začela sem z baletom in nato nadaljevala v različnih plesnih smereh, izkušnja evritmije na Dunaju je bila dodana vrednost v tej smeri, ki mi je razkrila še nekatere nove povezave, tudi s samo besedo (poleg glasbene obstajata še besedna in zdravilna evritmija). Človeško telo lahko zaznava glasbeno valovanje in se odzove nanj, vsak plesalec mora imeti dober posluh tudi za glasbo in ritem, da lahko pravilno izrazi notranja občutja, ki jih pusti zvok v njem. Gib nato prikaže vse, kar se skriva v glasbi, gre za ponazoritev nevidnega. Sama doživljam glasbo prav v vseh zvrsteh umetnosti, težko se ji ognem, in ravno pri evritmiji sem dobila potrditev, da je pravzaprav glasba pri meni še vedno na prvem mestu, četudi nimam formalne glasbene izobrazbe. Plesni gib je v mojem življenju še vedno prisoten. V videospotu pesmi Water Wind (The Song of the Sea Sand) sem odplesala celotno pesem od začetka do konca v enem dihu, ideja je bila popolnoma intuitivna. In morda sem uspela z gibom prikazati vsebino pesmi, kdo ve?

Od kod izvirajo vaše povezave s tujino? Kako so se vzpostavila vaša mednarodna sodelovanja?

Največ povezav se je zgodilo na koncertih, gostovanjih v tujini, ki sem jih imela kar precej, nastopala sem namreč že v veliko evropskih državah pa tudi v Rusiji. Z nekaterimi posamezniki se je tako ohranila povezava, ki kljubuje razdalji, in sodelujemo še vedno, čeprav na daljavo. Spet z drugimi pa sem se povezala s pomočjo spleta, recimo moje zadnje sodelovanje z irskim glasbenikom se je začelo preprosto zaradi tega, ker mu je bila všeč moja glasba, ki jo je odkril na spletu ter me kontaktiral, če bi sodelovala pri novih pesmih – tako sta mimogrede nastali dve pesmi. Seznam tujih glasbenikov, s katerimi sem sodelovala in še sodelujem, je kar pester, med njimi so Keith McLoughlin(Irska), Claudia Fisecker-Heidegger (Avstrija), Magnus Josefsson (Švedska), Daniel Zelisko (Poljska/Španija), Laco Zach (Slovaška), Andrea Girardo (Italija), Ivan Rozmainsky, Yuri Severanin, Daria Bogdanova in Stas Prokin(Rusija), Martin O'Loughlin (Avstralija).

Je bil prehod iz izrazito kantavtorskega ustvarjanja v sodelovanje z drugimi umetniki zahteven? Med drugim ste sodelovali z irskim glasbenikom Keithom McLoughlin. Kako doživljate dinamiko takšnih sodelovanj?

Zelo rada sodelujem z drugimi glasbeniki, z veseljem sprejmem vsak izziv, tudi če gre za novo zvrst. Med drugim sodelujem z ruskim instrumentalnim progresivnim rock projektom, sodelovala sem že pri treh albumih kot vokalistka in ukulelistka. Album The Fellowship of the Mystery se je leta 2024 celo uvrstil med prvih 10 na lestvici progresivne glasbe ProgArchives. Eno izmed zadnjih sodelovanj je tudi sodelovanje s Keithom McLoughlinom, kjer sva pesmi prispevala vsak svoj del – njegov tekst in mojo glasbo, tako sta nastali dve skladbi I Hope You’re OK in Give Me a Sign. Slednja se je tudi uvrstila v finale Tipperary International Song of Peace 2025 na Irskem, kjer sva tudi nastopila lani. Vsako sodelovanje pomeni nekaj novega in veliko novega odkrivam o sebi. Po izobrazbi sem etnologinja in kulturna antropologinja, in rada raziskujem. Preskok iz lastnega kantavtorskega ustvarjanja v deljenje z nekom pomeni tudi sposobnost odpiranja in ne le zagledanosti vase in v svoje projekte. Hkrati pa gre tudi za nove povezave, prijateljstva, vezi, ki ohranjajo življenje in ga tudi osmislijo. Pri progresivni glasbi sem začela odkrivati vse možnosti glasu, priložnost eksperimentiranja, kot tudi tehnike igranja zapletenih ritmov in melodij na ukulele. Pri sodelovanju s Keithom pa sem prvič uglasbila in odpela pesem, za katero nisem jaz napisala besedila, a sem jo hkrati lahko dovolj občutila, da je dobila svoj izraz v melodičnem.

Vaša glasba pogosto deluje zelo intimno, skoraj zadržano. Kako se odločate, kaj delite z občinstvom in kaj ostane zgolj vaše?

Intimnost je posledica introvertne ženske introspekcije, načina, s katerim delujem v svetu ustvarjalnosti. Gre za globoko ponotranjenje procesov, dogodkov, misli, ki nas obdajajo, vse to izrazim v pesmih. Pri nastopih v živo je odvisno od dogodka in občinstva samega. Če so ljudje bolj dojemljivi in se lažje povežem z občinstvom, potem lahko delim vse pesmi. Če je prostor razpršen, težko dosežemo takšno povezanost, v tem primeru določenih skladb enostavno ne morem izvajati – ostanejo tam v svojem varnem prostoru, kjer dosežejo tistega, ki si želi slišati. 

Se čutite bolj kot glasbenica ali kot pisateljica, ali je ta meja za Vas sploh smiselna?

Predvsem sem glasbenica, morda tudi zaradi same globlje narave glasbe, ki seže v človeka. Vse ostalo, kar prihaja z zvokom (besede, podobe), so zame izraz iste glasbe, le v konkretnih oblikah. Meja med glasbo in literaturo, pa tudi drugimi zvrstmi umetnosti, ki sem se jih dotaknila v življenju (ples, gledališče, vizualna umetnost), se izgubi enako, kot se izgubi meja med različnimi jeziki. Morda je izraz pripovedovalka zgodb še najbližji temu, kar predstavljam.

Kako se v vašem zvoku in besedilih zrcali prostor, v katerem živite? Kako se Goriška kaže v vašem delu?

Nedvomno vpliva name, ves ta prostor, ki nas obdaja. Potovanja tudi prinesejo svoje, vendar se je v zadnjih 15 letih bivanja na Goriškem ta prostor izrazil tudi v poeziji in pesmih. Veliko pojem in pišem o vetru, na primer, najbrž sem naredila že celotno disertacijo vseh možnih vetrov (ki jih tukaj ne manjka). Poleg že zgoraj omenjene Water Wind je na mojem trojezičnem albumu Water Wind Вода Ветер Voda Veter še poetična Pesem o mladem vetru, v pesniški zbirki Preraščanje pomladi pa se dotaknem tudi Burje. Rada imam morje, zato je tudi tega kar precej v stvaritvah. Sicer pa se nagibam k zelo splošnim bivanjskim tematikam z žensko introspekcijo, ki odražajo predvsem duh časa.