Kantavtorske kvante: americana v slovenskem jeziku

Kantavtor Luka Gluvić ustvarja na presečišču bluesa, folka in countryja in, zvest svojemu vzorniku Townesu Van Zandtu, verjame v moč pesmi. Izogiba se trendom in se namesto tega raje osredotoča na preproste, a močne zgodbe in izpovedi.

Konec lanskega leta si v Kulturnem domu Grosuplje nastopil na koncertu, naslovljenem Akustično zaklonišče. Kaj je bil namen tega koncerta?

Koncert so organizirali lokalci, glavni organizator je bil bobnar Zlatan Delič, namen pa je bil pripraviti dogodek, ki bi bil pregled zadnjih tridesetih let grosupeljske glasbene scene. Grosupeljska scena je kar bogata, če pregledaš pretekla leta, čeprav na tem koncertu na žalost ni bilo mogoče zajeti vseh ustvarjalcev, ki so delovali v tem prostoru. Nekdo med njimi se je spomnil tudi name, osamelca, in tako so me povabili k sodelovanju. Organizacija je bila super, bil je hišni bend, ki je pokrival celotni koncert, menjali so se frontmani raznih zasedb, vzdušje med nami in publiko je bilo neverjetno, izkupiček vstopnine pa je šel v dobrodelne namene. Na spletu je posnetek koncerta.

To te je vzpodbudilo, da si si zaželel nastopiti skupaj s skupino in gosti. Maja si organiziral koncert. Kdo vse se ti je pridružil na odru?

V bistvu je koncert Akustično zaklonišče pripomogel k temu, da sem sestavil zasedbo, ki me zdaj spremlja. Razen bobnarja Janeza Zrneca, ki ga poznam še iz časov, ko sem igral v Big Bandu Grosuplje in sva že večkrat sodelovala tudi kasneje, sem ostale glasbenike spoznal na omenjenem dogodku. Bežno sem jih sicer že poznal, saj smo someščani, ampak zares smo se povezali v Akustičnem zaklonišču. Videl sem, da jim je moja glasba všeč, da je med nami dobra energija, in sem jih povabil k sodelovanju. Tako se mi je na akustični kitari pridružil Peter Zajc, na bas kitari Dejan Markič in na ustni harmoniki Andrej Jerman.

Kar se tiče koncerta, ki sem ga organiziral: nekako se je zgodilo, da že nekaj let, približno v pomladnem času, organiziram koncert, in sem si rekel, da bom to storil še letos, sploh ker sem želel zaigrati skupaj s temi fanti. Koncert je bil v dveh delih. V prvem sem nastopil z gosti. Z mano so nastopili saksofonist Rudi Javornik, pevka Irena Gantar in kantavtorja Martin Ramoveš in Matej Krajnc. Drugi del sem igral z zasedbo. Mislim, da je dogodek kar uspel, vsaj glede na odziv publike.

Koncert si posnel, izšel je pri založbi Bandini Records. Kje mu lahko prisluhnemo?

V bistvu nisem imel namena delati albuma, ker sem imel več kot dovolj opravka že z organizacijo, potem pa je tonski tehnik Simon Kavšek vse posnel na več stezah, ker se je snemal tudi video. Ko sem mešal posnetke, sem pomislil, da ni tako slabo in da bi lahko iz dela koncerta, kjer sem igral z zasedbo, naredil album, da nekaj ostane za nami. Album je na voljo pri vseh spletnih glasbenih ponudnikih pretočne digitalne glasbe. Prav tako ga lahko poslušate na moji Bandcamp strani.



V petek, 13. septembra, boš v Prulčku nastopil s skupino. Izvajal boš t. i. glasbo americana. Kakšna zlitina glasbe je to?

Izraz americana odraža vse, kar se nanaša in je karakteristično za kulturo ZDA. V glasbi je nekakšna zvrst, ki je mešanica country, blues in folk glasbe in še česa, ampak tudi z modernejšimi preoblekami. Vsekakor nadaljuje tradicijo glasbe, ki je nastala na tem področju. Sam v svoji glasbi nisem omejen z oznakami in si rad privoščim pohode drugam, ampak mislim, da ta izraz še kar dobro oriše mojo glasbo. Je pa to tudi glasba, ob kateri sem odraščal. Zanimivo mi je bilo, kaj tej zvrsti lahko dodam s slovenskim jezikom v ospredju.

Na koncertu se bodo stare uspešnice prepletale s skladbami s tvojega najnovejšega albuma Goreči grm. Nam lahko poveš več o tem albumu, katerega naslov spominja na svetopisemsko motiviko?

Pa saj gre za biblično motiviko, ampak kot je opozoril Matej Krajnc v recenziji, ki je bila objavljena v vaši spletni reviji Odzven, gre lahko tudi za goreči grm z glasom Randyja Newmana iz filmske komedije Trije amigosi. Ta primerjava mi je zelo všeč, ker je zadel bistvo moje besede, ki je polna samoironije. Dobro je, da gledaš na stvari resno, ampak šele ko to pogledaš še skozi prizmo humorja, dobiš celotni pogled na stvarnost. In ironija je združitev obojega. Lahko bi se hecal in rekel: Popolnost! Sam nerad govorim o pomenih v besedilu, ker se nagibam k temu, da so večplastna, in če se zapičim v en pomen, se vsi ostali razblinijo. Naj si vsak poslušalec sam razlaga.

Ustvarjanje tega albuma je bilo, moram reči, na neki način kar mučno. Ko napišeš že lepo število pesmi, se mi zdi, da je vse težje ustvarjati, sploh če se hočeš izogniti pretiranemu ponavljanju. In za album ni dovolj, da imaš ducat dobrih pesmi, morajo skupaj nekaj sestavljati, vsaj tak je moj pogled. Poleg tega ustvarjam popolnoma sam, kar je po svoje težko, ker nimaš nobenega feedbacka od nikogar. Tako sem se za skoraj tri tedne izoliral in zaprl v domači studio, kjer sem delal na albumu. Če bi me kdo opazoval, bi mislil, da gleda Scorsesejev film Taksist z menoj v glavni vlogi. Večkrat sem obupal in se spraševal, čemu sploh to počnem, ampak po nekaj urah spanca in grižljajih hrane sem spet z novo energijo nadaljeval s snemanjem in novimi idejami. Mogoče zato Goreči grm.

Povabil bi vse, da prisluhnejo novemu albumu in pridejo 13. septembra na koncert v Prulčka.