Ulice obupanih ljudi

Bandini Records je zdaj že uveljavljena znamka glasbenega delovanja Luke Gluvića. V zadnjih sedmih letih je nanizal kupček albumov, EP-jev in singlov, s katerimi si je utrdil položaj pri vrhu domače samospevske scene. In zdaj ima za izbrane nastope tudi hot band, kot bi rekla Emmylou Harris, s katerim lahko svoje glasbene pokrajine še širi. Občutek igranja v baru, a ne za ljudi, pač pa po tem, ko že vsi odidejo. Ko je treba igrati zase. Ko se to mora zgoditi, ker je v tem bistvo. Ne umetna samota s pozo, pač pa samospevska samota poznih ur, ko je čas za razmišljanje. Le tako lahko to, kar imaš povedati, učinkovito pride tudi do poslušalcev.

Ima tudi novi studijski album, Goreči grm, ki bi utegnil vzbuditi tako biblične konotacije kot tiste iz filma Trije amigosi, kjer se pojavi pojoči grm z glasom Randyja Newmana. Pa še ena asociacija: Singing Tree, najbrž manj znana pesem Elvisa Presleyja, ki nima na videz nič z Gluvićevo pesmijo, a zaznamuje obdobje druge polovice šestdesetih, ko je po dolgih letih dolgočasne filmske dejavnosti Elvis spet poskušal obnoviti svojo glasbeno moč, in nosi v sebi poleg očitne ljubezenske baladnosti korenine westernovskega osamljenega jezdeca, kar zelo dobro opiše samospevsko nrav Luke Gluvića. Ta Elvisa sam omenja na novi plošči. Vse, kar smo tu doslej zapisali, nas po štimungi in kontekstu privede do imena Toma Waitsa. Gluvić zadnje čase temeljito raziskuje njegov opus, a priti do Waitsove srži je težko. Poskušali so jahači in konjarji in vsi, ki jih ni strah prijeti konja, a Gluvić se uspešno loteva nekaterih pri nas manj znanih poglavij, med drugim pesmi Take One Last Look, ki zaključuje pričujočo ploščo in ki jo je Waits pel ob upokojitvi Davida Lettermana in doslej še ni objavljena na nobenem njegovem studijskem albumu. Domiseln zaključek, kar vidimo protagonista, kako se še poslednjič ozira po prizorišču – tudi tak prizor sodi v zgoraj omenjeno samospevsko nrav. 

Na albumu je še devet avtorskih pesmi, nekatere so singli, ki so izhajali na Bandcampu, nekaj pa je čisto novih pesmi, podžganih z uspešnimi nastopi v zadnjem letu, zlasti po koncertu v Grosupljem in odmevnem nastopu na Lirikonfestu v Velenju, oboje z bendom. Ne dolgo pred novim studijskim delom je Gluvić objavil koncertni album z bendovskim delom nastopa v Grosupljem in dimenzije njegovih pesmi se neverjetno širijo: bend zveni tako, kot lahko slišite zveneti najboljše bende s področja roots glasbe, take, ki se opira tako na blues kot na country, kjer klasični zvok telekastra podlagajo bodisi metlice bodisi robovi snera, kjer se bas oglasi, ko ga najbolj potrebujemo, orglice pa vse to nadgradijo. Pomislite na bend Johna Prina, zlasti na zadnjega, ki ga je imel zadnjih dvajset let, z gosti seveda, ki jih je bilo vedno precej. Pomislite na zvok Toma Waitsa iz njegovih najbolj roots pesmi, denimo Long Way Home, in dodajte telekaster. Podoben zvok je nekaj časa iskala Norah Jones, ko se je še zdelo, da bo prerasla klavirsko pop-džezovsko baladništvo, ga za hip tudi našla in nato opustila, ker ne avtorsko ne idejno ni zmogla te nadgradnje. Našla ga je ravno v predelavi Waitsove pesmi, ko si je oprtala bodisi mustanga bodisi jazzmastra. A Gluvić zna dobro umeriti, koga povabi na svoje plošče in v kakšni meri. Waits je kot posladek, kot nekaj, kar se prileže po tistem, ko absorbirate njegova najnovejša avtorska dela. Odigral jih je sam v svojem domačem studiu in glasbeno uspel obdržati bendovski občutek. Občutek igranja v baru, a ne za ljudi, pač pa po tem, ko že vsi odidejo. Ko je treba igrati zase. Ko se to mora zgoditi, ker je v tem bistvo. Ne umetna samota s pozo, pač pa samospevska samota poznih ur, ko je čas za razmišljanje. Le tako lahko to, kar imaš povedati, učinkovito pride tudi do poslušalcev. 

Album se začne z naslovno pesmijo, bluesom, ki je nekakšen programski učbenik glasbenoliterarnega samohodstva in med drugim prinaša verze: »Moj telekaster je bil poceni, a zveni, kot bi zanj vse prodal, moj telekaster je bil poceni, a zveni, kot bi zanj vse prodal, nekega lopova so okradli, neki burkež bogataš je postal.« Duhovita pesem razloži vse o »demokraciji« ustvarjanja. Ko sledi Gluvićev radijski hit (če bi seveda živeli v drugi dobi in kje drugje), Ulica obupanih ljudi, nam je jasno, da gre za nekakšen njegov Love & Theft: Gluvić je pesnik, njegov telekaster naglašuje poezijo. Je pa tudi song & dance man, kot Nobelovec, ki je nekoč napisal pesem Desolation Row; ta med drugim priklicuje naslov Gluvićeve pesmi. V naslednjih pesmih, od Treh pesmi, mogoče ene do Zgodbe o vešči se sprehaja od kitarsko-basovskih recitalov, ki prikličejo v spomin Nighthawks At A Diner, do dobro stuhtanih poprockovskih nastavkov. Gluvić poje, grgra, recitira, sprašuje in odgovarja, bluzira, džezira, svinga in rokenrola ..., in to s prefinjenim samoironičnim humorjem in jasnim zavedanjem, kaj počne. V pesmi Rad imam za hipec zaslišimo rif You Got It, a v historičnem avtorskem kontekstu, z izvirno melodijo in suhim humorjem: »Rad imam, ko sonce vzide. Rad imam, ko moja draga pride. Tako dolgo sem že sam, v ogledalu se komaj še prepoznam, no, saj nikoli nisem zgledal kaj prida.« In po aranžmaju bi lahko bila tudi Nedelja radijski hit, malce celo vleče na Heartbreakerse iz najboljših dni. Gledam padec nekega imperija je eksperimentalna progresiva, kjer se vidi, da Gluvić ni prespal ne šestdesetih ne sedemdesetih in da ni zgolj prijazni folkič, ki igra po polnočnih barih (ki jih pri nas tako ni več) in žica nikotinski čigumi. Zdaj bi bilo seveda zanimivo razmišljati o studijskem albumu z bendom, resničnim, tistim z odra Lirikonfesta in grosupeljske dvorane. A Gluvić bi dejal: »Shoot me, I'm only a guitar player.« 

Je goreči grm tudi goreči obroč, ring of fire, v katerem Gluvića ljubezen potegne na dno? Ne, ker je že na dnu, tega ne skriva. A to dno je drugačno dno, z njega vedno znova vstaneš z močjo pesmi. Dno, iz katerega samospevstvo črpa že desetletja in nikoli ne pogrne. In kaj je na koncu najpomembneje? Stati inu/ali obstati? »Rad igral bi kot Chuck Berry, kot Elvis poplesaval bi, rad igral bi kot Chuck Berry, kot Elvis poplesaval bi, nikoli nisem maral šole, človeka tako ali tako nič ne izuči.«