Kantavtorske kvante: pogrebne Mačahe Hostnika pa Krečiča

Album nosi naslov Mačahe, kar v narečju v katerem ustvarja Hostnik pomeni mačehe, torej cvetlice, ki jih pogosto vidimo kot okrasje na pokopališčih. Seveda ne gre za naključje, saj se album skoraj v celoti ukvarja s človeško minljivostjo, smrtjo. In to na zelo samosvoj in inovativem način! Zato smo avtorju teh t. i. haiku šansonov, ki smo ga do sedaj poznali predvsem kot gonilno silo Drajnarjuvih vampov in sodelavca skupine Vudlenderji, postavili nekaj vprašanj.

Kako in zakaj je sploh prišlo do sodelovanja s Krečičem? Kako sta se našla? 

Krečič me je zavohal, potem sva se dobila, poveselila, spočela in rodila cel kup lepih sodelovanj. Zdelo se nama je, kot da sva že stara znanca, pa sva se srečala prvič.

Plošča je konceptualna in se ukvarja s smrtjo oziroma smrtnostjo. Se ti je nabralo nekaj pesmi, ki so čakale na uglasbitev in sta z Matijo pač posegla po njih, ali pa se ti je iz nekega razloga zdela ravno ta tema "tista prava" za to sodelovanje?

Skladbe so bile že narejene, tako da je manjkal le še aranžma za najino zasedbo. Matija je izredno tenkočuten in takoj zasliši, kaj lahko s svojimi inštrumenti (violino, glasom, zvončki in ostalimi tolkali) prispeva, da vse skupaj zveni tako kot mora. Mislim, da je obemavšeč zvrst humorja, ki se smeje v obraz alpskemu kiču, testosteronskemu ljudskemu petju in še vrsti drugih čudes, ki so tipično slovenske, hkrati pa nihče od naju teh stvari ne obravnava nespoštljivo, ali jih celo zanika, saj so konec koncev del najine lastne identitete.

Mlad si. Od kje to poglobljeno zazrtje v minevanje?

S smrtjo sem se veliko ukvarjal v času, ko me je zaradi prenatrpanega urnika dobesedno povozil stres in se je moj občutek nesmrtnosti naenkrat razblinil. Tekom študija v Linzu, ko je nastala večina skladb z albuma, sem namreč vadil inštrument tudi po deset ur na dan, ponoči pa pisal svoje stvari, tekel ob Donavi ali hodil po zabavah. Telo praktično ni počivalo. Nekaterih strahov se še sedem let po tem kolapsu nisem otresel. Še vedno na primer težko sedim v dvorani sredi vrste ali spredaj, letim z avionom ali stojim pri maši vsem na očeh. Vem, da pomaga hipnoza, ne me klicati na telefon, dobri ljudje, ne bom se oglasil. Druga stvar, ki me je zaznamovala, je bilo slovo starega očeta, ki me je dobesedno čakal, da se vrnem v Slovenijo, uro zatem, ko sva se poslovila pa odjadral.

Je duo Hostnik pa Krečič zamišljen kot vzporedna zgodba tvojim drugim zasedbam in lahko pričakujemo nadaljevanje zgodbe ali je šlo za enkratni projekt?

Da, z duom Hostnik pa Krečič je moja večpasovnica dobila še dodaten pas, trenutno je celo najbolj prometen. Ravno prejšnji teden sva ugotovila, da imava novih komadov dovolj za drugi album.

Iz svetovljanskega Linza si se vrnil v domači kraj Suha pri Škofji Loki. V tvojem ustvarjanju je vpetost v domače okolje vedno bolj očitna in izrazita. Lahko malo poveš o teh relacijah: "širni beli svet" in mikrokozmos Škofjeloškega hribovja; poznaš oboje, kaj ti daje eno in kaj drugo?

Na Suhi se dejansko počutim zelo dobro. Uživam, ko poslušam kravjo opero, pohotno petelinje kikirikanje, pasji lajež, mačke, ki zvenijo kot dojenčki, ko se gonijo, hermeline, zvoke motorne žage, traktorjev, brnenje mlekarn. Zrak je odličen, razen pred dežjem, ko vozijo gnojnico. Lahko si privoščim sprehod ob Sori, po gmajni, polju ali mestu, kar je luksuz. Noči so mirne in čarobne, na balkonu imam velik teleskop, da lahko gledam v luno. S sosedi smo v dobrih odnosih, nihče ne teži, ker prihaja iz hiše cele dneve in noči čudna glasba, poleg tega imam skozi okno zelo lep razgled na celotno Škofjo Loko, ki se mi zdi eno izmed najlepših mest pri nas. Do Kranja je petnajst minut, do Ljubljane pol ure, do Bleda štirideset. Če imam koncert v Škofji Loki, pridejo ljudje vedno poslušat, kar mi je v veliko čast, jaz pa tudi gledam, da si za vsakega vzamem čas in redno sodelujem z organizatorji. Letos so me verjetno že siti, saj sem imel kar štiri koncerte in eno predstavitev pravljice za otroke. V prihodnosti nameravam postaviti tudi svoj butični festival žganjekuhe in fine muzike. Kar se tiče tujine zelo pogrešam stare prijatelje iz najrazličnejših držav, galerije, kjer sem si včasih ogledoval dela tudi po osem ur, koncerte, arhitekturo, skratka vso tujost, ki vznemirja duha, in se vrača k meni na Suho v obliki olepšanih spominov. Upam, da bo progresivni album She, ki se pravkar miksa in smo ga v slovenski angleščini posneli s pianistom Gregorjem Ftičarjem ter tolkalistom Gregorjem Hrovatom odprl vrata za kakšen izlet preko meja, čeprav zaenkrat tudi na Suhi še ni zmanjkalo kuriva.

Naslovnica albuma (oblikovanje Boštjan Pavletič)