Kantavtorske kvante: vse uspavanke Katarine Juvančič

Ob tej priliki in glede na dejstvo, da je letos poleti izšla digitalna plošča Uspavanka v meni z avtorskimi uspavankami nastalimi na prejšmnjih delavnicah, smo Katarino poprosili za nekaj pojasnitev.

Že več kot deset let se intenzivno ukvarjaš u uspavankami. Zakaj ravno uspavanke?
K uspavankam sem prišla skorajda po naključju, ko je moja sestra rodila najstarejšega sina in iz porodnišnice prinesla zgoščenko uspavank, ki je bila tako iz vsebinskega kot produkcijskega vidika katastrofalna. Uspavanka oziroma improvizirana ali strukturirana pesem za uspavanje in umirjanje (navadno otrok, lahko pa tudi odraslih ali živali) je naš prvi stik s človeško organiziram zvokom, je pot, ki nas vodi v procese počlovečevanja in podružbljanja. Z njo se tisti, ki poje, povezuje s tistim, kateremu poje, hkrati s tem pa se povezuje s skupnostjo, družbo in s celim svetom. To povezovanje mora presegati banalizacijo in kič, s katerim danes bombardiramo sami sebe in seveda tudi najmlajše. Tradicionalne uspavanke iz domačega okolja in ostalega sveta se v primerjavi z novejšimi, avtorskimi uspavankami izmikajo takšnemu popreproščenemu, urejenemu, nadzorovanemu in politično korektnemu definiranju odnosov. Čeprav so v melodijskem smislu navadno preproste, ljudske uspavanke vsebinsko (in večkrat tudi v ritmično) skrivajo v sebi veliko različnih in kompleksnih čustvovanj ter kritično motrenje sveta, ki je bil za ženske, ki so te pesmi pele, navadno izjemno nenaklonjen. Eno od najpomembnejših spoznanj v zvezi z ljudskimi uspavankami, ki jih tudi sama poučujem na delavnicah, je ta, da uspavanke niso služile zgolj kot sredstvo za uspavanje in umirajanje nespečih otrok, ampak predvsem kot ventil žensk za izražanje najglobljih (in mnogokarat tabuiziranih, v javnosti neizrečenih) čustev v zvezi z otrokom, moškimi in družbo, v kateri je bila njihova vloga zreducirana na prokreativno in gospodinjsko.
Tradicionalne uspavanke na intimen način kritizirajo patriarhat in artikulirajo položaj ženske v njem. Hkrati pa z artikulacijo ljubečnosti nagovarjajo intimno, človeško plat, ki je temelj našega bivanja in grajenja odnosov. Uspavanka je vse to, in še veliko, veliko več. Zato me že dobro desetletje vsaka, ki jo na novo odkrijem in vsaka, ki jo napišejo udeleženke in udeleženci mojih delavnic, vedno znova fascinira.

Kako potekajo tvoje delavnice?
Pripravljam in vodim več različnih formatov delavnic – ene so krajše, ene so daljše, ene so performativnega, druge bolj praktično-aplikativnega tipa, ene so namenjene odraslim ali specializiranim poklicnim skupinam (umetnice/ki, pedagogi/nje, pevke/ci ipd.), spet druge mladim staršem ali otrokom. Delavnica se osredotoča na skupinsko petje ljudskih uspavank iz celega sveta ter na raziskovanje (psiho)fizičnih razsežnosti naših glasov.
Ker uspavanko sestavljajo gib (telo), glas in beseda oziroma vokalizacija petega, delavnice združujejo vse tri elemente.  Posvečamo se torej tako telesu oziroma telesenju glasu, kot samemu glasu, petju, in na daljših delavnicah seveda tudi besedilom in osnovam songwritinga. Na daljših delavnicah udeleženke in udeleženci sami napišejo svojo uspavanko.
Z delavnicami za odrasle (s čemer se največ ukvarjam) sem gostovala v Srbiji, večkrat pa tudi v Avstriji in Veliki Britaniji. Naslednje leto se obetajo rezidenčne delavnice uspavank v Veliki Britaniji in morda tudi na Madeiri. 1. in 2. decembra bo potekala krajša, vikend delavnica, od 13. januarja pa do zimskih počitnic pa bo v Vodnikovi domačiji v Ljubljani potekala edina daljša, 30-urna performativna delavnica uspavank v letu 2019. 

Prva plošča Al' že spiš je izšla leta 2006, nadaljevanje Uspavanka v meni pa letos poleti. Gre zgolj za nadaljevanje prvega albuma, ali tudi za konceptualni premik?
Gre za dve povsem različni zgodbi. Al' že spiš je album etnomuzikoloških terenskih posnetkov uspavank, ki smo jih v času mojega akademskega dela s tedanjimi študenti in študentkami Oddelka za etnologijo in antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani posneli med vsemi skupinami ljudi, ki živijo v Sloveniji, ne glede na starost, spol, družbeno, versko ali etnično pripadnost. Uspavanka v meni pa je rezultat performativnih, 25 ali 30-urnih delavnic uspavank, na kateri vsak/a napiše (in uglasbi) uspavanko, ki jo je napisal/a tekom delavnice. Za veliko večino udeleženk je bila to prva pesem, ki so jo kdajkoli napisale. Kljub začetnim zadregam ter s prepričanjem, da nimajo posluha, so ustvarile nekaj zelo posebnega, iskrenega in kvalitetnega. Svojo pesem, svojo uspavanko nosi v sebi vsaka, vsak izmed nas.

Za konec še vprašanje o tvojih (kant)avtorskih planih v (bližnji) prihodnosti …?
V letošnjem letu sva z Dejanom Lapanjo, tako kot je zdaj že v navadi, večinoma koncertirala v tujini - maja v Kirgistanu, avgusta in septembra pa na turneji na Škotskem. V Ljubljano se po nekaj letih vračava s koncertom v baru Soteska, 14. decembra. Naslednje leto obeležujeva desetletnico glasbenega ustvarjanja, zato z gostjami in gosti pripravljam nov, avtorski album uspavank za odrasle z naslovom Težkonočnice.