24.02.2018
Kreativna jazz klinika in Max klub jazz festival Velenje 2018
Kreativna jazz klinika se je v Velenju prvič odvila leta 2000 pod umetniškim vodstvom legendarnega jazzovskega vibrafonista Boška Petrovića, letos pa jo z močno mednarodno udeležbo mentorjev obuja pihalec Jure Pukl, eden naših najbolj znanih jazzistov v svetu.

Kreativna jazz klinika se je v Velenju prvič odvila leta 2000 pod umetniškim vodstvom legendarnega jazzovskega vibrafonista Boška Petrovića, letos pa jo z močno mednarodno udeležbo mentorjev obuja pihalec Jure Pukl, eden naših najbolj znanih jazzistov v svetu. Pukl je od leta 2012 tudi umetniški vodja Max klub jazz festivala, še enega od prodornih lokalnih jazzovskih festivalov, ki so bili v preteklih letih pogostejši pojav v Sloveniji, a jih je v zadnjih letih žal kar nekaj ugasnilo. Programsko se festival osredotoča predvsem na domača jazzovska snovanja, ki so hkrati že nekaj let izrazito mednarodno naravnana. Čeprav je del imena naziv »festival«, gre letos bolj za cikel koncertov. Svoj nastop že imajo za seboj zasedba Artbeaters, basist Tadej Kampl s slovensko-srbskim projektom Life Is Good in trio Kukushai, na odru pa se bodo še zvrstili slovensko-ameriška zasedba Jure Pukl feat.Sachal s projektom Songs & Chants (2. marec), pevka Ajda Stina Turek, ki bo ob mednarodni zasedbi – Emi Nishida (Japonska), klavir; Joungchae Jeong (Južna Koreja), kontrabas; Jair Amster (Izrael), bobni – predstavljala svoj prvi album Sonder (22. marec), švedsko-slovenska pevka Marina Martensson z zasedbo (5. april) in slovensko-portoriško-ameriška zasedba saksofonista Jana Kusa The Slavo Rican Assembly z mešanico jazza in karibskih godb (26. april).
Kreativna jazz klinika Velenje se začne 26. februarja in traja vse do 3. marca. Pod njenim okriljem se bodo prijavljeni glasbeniki izobraževali, družili in muzicirali pod vodstvom močne mednarodne zasedbe, ki jo sestavljajo bobnar Gregory Hutchinson, basist Joe Sanders, saksofonista Melissa Aldana in Jure Pukl, kitarist Charles Altura, trobentač Philip Dizack in vokalistka Sachal Vasandani. Vsi so tudi člani ansambla pod vodstvom Jureta Pukla, ki bo nastopil v zaključnem delu delavnice, nekateri od njih pa s Puklom koncertirajo na obsežni evropski turneji, ki jih vodi po najbolj znanih evropskih koncertnih prizoriščih jazz glasbe. Za jam sessions, študij harmonije in kontrapunkta bo skrbel domači tolkalec Žan Tetičkovič, za klavir pa gostujoči rezident, pianist Šai Maestro. V njeme okrilju se bo zgodil tudi manjši festival Glasbena ponujanja, ki jo bo otvorila razstava jazzovskih fotografij Claudia Salbolceca, ob njej pa bosta nastopila Pukl in Črt Valenčak. v različnih dneh in na različnih prizoriščih pa bodo nastopili tudi kvartet Melisse Aldane, duet Altura & Maestro, srbski Sava Miletić Quartet, že omenjeni projekt Jureta Pukla, njegov trio z gostjo Sachal Vasandani ter italijanski XY Quartet. 3. marca pa bo še zaključni koncert udeležencev delavnice. Z Juretom Puklom smo se pogovarjali o kreativni kliniki, vodenju festivala, domačem jazzu in še čem.
Dejaven si na mednarodnem prizorišču, ustvarjaš in živiš v New Yorku, vodiš, sovodiš in igraš v številnih zasedbah, s katerimi nastopate po celem svetu. A si kljub temu močno zavezan domači sceni, predstavljanju domačega jazza, mentorstvu in poučevanju, organiziranju; in še številnih polemik doma se udeležuješ. Zakaj še vedno taka zvestoba domačemu jazzu in sceni? In kje se ta po tvojem mnenju danes nahaja?
Zato, ker to rad delam, ker mi predstavlja izziv, ker vem, kako je na začetku, kako težko je mladim glasbenikom in kakšen je občutek, ko te nekdo močno navdihne; skoraj je podobno občutku, ko v trenutku improvizacije »odletiš« v tisti drugi svet. Ter zato, ker mi druženje in skupinsko učenje pomeni osebno rast, navdih in motivacijo, ker je to en tak »community feeling«, ki ga ta glasba nosi v jedru nastanka. Ker to delam v svojem rojstnem kraju, je to še toliko lepše, a hkrati težje, saj so moja osebna pričakovanja na preizkušnji. In ker sem to prevzel in delam prav tam, kjer sem začel tudi sam.
Jazz kliniko je v manjšem, lokalnem okolju pred osemnajstimi leti zasnoval legendarni Boško Petrovič. V kolikšni meri nadaljuješ po njegovih stopinjah in kakšne novosti sam kot umetniški vodja vnašaš. Kam bi jo v domačem okolju pozicioniral?
Kliniko sta začela Marko Kolšek in Boško, Marko je prevzel organizacijski in Boško umetniški del. To, kar je delal Boško in kar delamo sedaj, je ideološko podobno, drugače pa je zelo različno. Različno glede na to, kdo so mentorji, kakšna so predavanja, kako usmerjamo mlajše glasbene kolege, kako se je jazz razvil od takrat (skoraj 20 let kasneje) in tako dalje. Moj koncept ali ideja je pripeljati mlajše glasbenike/umetnike, ki poučujejo in igrajo na Kliniki. Zato smo tudi dodali imenu »kreativna«, Kreativna jazz klinika Velenje torej. Kam bi našo delavnico postavil, sam težko rečem, mislim pa si, da konkuriramo vsem podobnim delavnicam v Sloveniji, najbrž tudi v bližnji in malo manj bližnji okolici. Imamo namreč mentorje in nastopajoče, ki kreirajo trenutno svetovno jazzovsko sceno, igrajo na najboljših svetovnih odrih, izdajajo pri najbolj priznanih založbah, veliko jih ima mlado publiko po celem svetu, sledilce, ki jih ta glasba zanima.
Pri nas še vedno ni jazzovske izobrazbe na višji stopnji, zato je pomen tovrstnih delavnic ter možnost učenja in sodelovanja s priznanimi domačimi in tujimi jazzisti za mlajšo generacijo izjemnega pomena. Učenje hkrati poteka po manj formalnem procesu kot na akademijah in konservatorijih. Kako si zasnoval kliniko in na kakšen način teče zdaj izobraževalni proces?
Ker verjamem v mentorje, ki predavajo oziroma podajajo znanje in izkušnje, izobraževalnega procesa nisem dokončno zasnoval. Mislim, da je proces izbira vsakega posameznika, mentorja; ta sam odloči, kako in na kakšen način bo delal s študenti. Po izkušnjah z delavnic, ki sem jih obiskoval sam, in iz izkušenj na prejšnjih Klinikah se proces prav tako razlikuje od študenta do študenta. Tudi zato nismo dorekli, kako naj se predava. Spontanost, ki je v tej glasbi, je prisotna tudi v učenju, študiju in prenašanju znanja. Zato smo spontani tudi na Kliniki, in to se je izkazalo za odlično potezo. Študenti so nam rekli, da se jim zdi najboljše prav to, da smo odprti, spontani in reagiramo v trenutku danih situacij. Ta glasba se ni rodila v institucijah in v knjigah.
Od leta 2012 si programski vodja Max klub jazz festivala. Tudi letos se festival osredotoča na domačo ustvarjalnost, ki pa je hkrati vedno bolj mednarodna. Kako bi orisal letošnji program, kakšna ustvarjanja znotraj širokega polja jazza prinaša?
Res je, Max klub jazz festival je festival za mlade in mlajše slovenske jazzovske glasbenike. Tako sem se odločil, ker v Sloveniji mladi nimajo/nimamo kje igrati. Jazz in improvizacija se morata igrati, glasbeniki morajo nastopati, drugače ni razvoja in glasbene rasti. Da pa postaja delno tudi mednaroden, je zasluga samih glasbenikov, saj jih vzpodbujam, da pripeljejo kakšne tujce, če imajo turnejo, oziroma jim svetujem, da če hočejo živeti od glasbe, igrati in nastopati, potem se morajo povezati, si splesti network, organizirati nastope in turneje skupaj z glasbenimi kolegi. Verjamem, da je v današnjem načinu življenja pomembno, da narediš nekaj sam, »homegrown«, vse smernice kažejo na to; ljudje sami pridelujejo hrano, obleke in še kaj, se povezujejo lokalno in s skupno pomočjo dosežejo zastavljene cilje. Mislim, da je to prihodnost.
V polemikah si kritičen do domače kulturne politike, zlasti na ravni center – provinca. In čeravno nekaj uspešnih zgodb še vedno traja (Jazz Ravne, Jazz Cerkno, Jazzinty v Novem mestu, Brda Contemporary Music festival v Šmartnem, Max Klub Jazz festival ...), jih je kar nekaj v zadnjih letih ugasnilo. Kje ga po tvojem lomi slovenska kulturna politika, ko gre za jazz, in kje je prostor za izboljšavo?
Res se včasih vročekrvno in emocionalno izražam na družabnih omrežjih, takšen sem, ne morem biti tiho, ko vidim, da se neke stvari naredijo kar tako, brez premisleka in samo z enostranskimi interesi; ampak to je tema za drugačen intervju. Denarja za kulturo je vse manj, nekateri potem dobijo veliko, drugi pa nič, nekateri spet skoraj nič … Mislim, da bi se v Sloveniji moral denar za kulturo razdeliti enakomerneje, in ko Ministrstvo za kulturo opazi, da nekdo na provinci nekaj dobro in konstantno dela, bi ga moralo podpreti, saj bo s tem ta glasba še bolj poslušana, promovirana in prisotna na koncertih. Povsod bo več publike, če se bo razširila v manjše kraje, samo center žal ni dovolj. Tako bomo prišli do večje scene, močnejše konkurence in s tem višjega nivoja glasbenikov in glasbe.
Deluješ v New Yorku, v najmočnejši jazzovski sredini na svetu, ki je po eni strani izredno tekmovalna, po drugi pa se mora za svoj obstoj vedno tudi samoorganizirati. Poleg obstoječih prostorov, klubov in koncertnih dvoran mora scena vedno znova iskati in ustvarjati nove prostore, kjer lahko igra. Kako je s temi procesi pri nas? Se ti zdi, da bi se jazzovska scena lahko (še) bolje organizirala v smislu samoorganizacije?
Mislim, da je tisto, kar rabimo v Sloveniji, najprej spoštovanje med vsemi jazzovskimi glasbeniki, ne glede na to, kakšno smer ali zvrst (karkoli že to pomeni) gojiš oziroma ji pripadaš. Prav včeraj smo igrali v amsterdamskem Bimhuisu in po koncertu sem se zagovoril z nekaterimi iz vodstva tega glasbenega prizorišča ter povprašal, kako je s tem pri njih. Odgovor je bil zelo zanimiv, saj so rekli, da se pri njih vsi glasbeniki spoštujejo med seboj, free ali bebop ali swing ali … Na koncu je umetniški vodja rekel: glasbeniki tukaj nimajo problema igrati med seboj v velikih žanrskih razlikah, Han Bennink in Benjamin Herman sta pred kratkim igrala skupaj in pri tem uživala tako sama kot publika, sestavljena iz privržencev obeh »strani«. To se pri nas žal dogaja zelo redko. Nekateri organizatorji so tudi zelo »opinionated« in nam celo povedo, s kom in kako naj bi igrali, da bomo dobili potem špil pri njih. Vse to nas, glasbenike, razkolje in oddalji. Tako razklani smo potem nemočni in netransparentni.
Za konec: kakšen nasvet bi dal mlajši generaciji jazzovskih glasbenikov, ki si želijo tudi mednarodne kariere? Danes ni dovolj zgolj kreativnost, pomembne so tudi organizacijske in promotorske spretnosti, da prideš do mednarodnih prizorišč, založb in festivalov.
Najprej moraš imeti to glasbo res rad, da se soočiš z vsemi preprekami, ki ti bodo prišle naproti na tej poti. Veliko je dela – vaje, učenje in nabiranje izkušenj, potem pa še promoviranje in organizacija. Ob tem pride še kreiranje, kako ostati svež, drugačen, zanimiv in kreativen v tem morju glasbe, ki je trenutno prisotna na svetu. In po vsem tem delu še vedno ni garancije za uspeh. In če ti nekaj uspe, vidiš, da je to šele kapljica v morje, začetek, in da se resno delo šele začenja. To moraš nato negovati in razširjati, se pravi zopet vaja, vaja, vaja …