Našitki in akordi: Tadej (Dejvi) Hrušovar, 1947–2020

»Pusti tisoč dni in tisoč noči, ki jih več ni ...« se je leta 1975 razlegalo s stockholmskih evrovizijskih odrov. Pesem Dan ljubezni na festivalu sicer ni dosegla visoke uvrstitve, se je pa skoraj nemudoma uvrstila med zimzelene popevke v matični domovini. Doživela je precej različnih izvedb, med drugim so jo v bolj kitarsko obleko pred časom ogrnili pop-rockerji Nude. A za popevko izpod peresa Dejvija Hrušovarja takšna usoda pravzaprav ni bila nič posebnega; v dolgih desetletjih performerske, aranžerske, producentske in skladateljske kariere je doživel in preživel marsikaj. Zapustil nas je 5. decembra letos. Zgodovina je do velikih komponistov prijazna, nagradi jih s trajnim zgodovinskim spominom. In velja pritrditi, da je obsežen in v veliki meri ponarodeli opus imenu Dejvija Hrušovarja v zgodovini domače glasbe že zagotovil trajen status. Marie zdaj morda res ne piše več pesmi, a tiste, ki so napisane, ostajajo. So vse najlepše zares že napisane? Vse zagotovo ne, dobra mera pa jih s Hrušovarjevim podpisom ostaja na seznamu tistih, h katerim se bomo vedno znova vračali.

Biografije Dejvija Hrušovarja bržčas ni treba podrobneje razlagati, saj jo poznamo. A na hitro: od celjskih začetkov z violino, kitaro in klavirjem, prek igranja v zasedbi The Fellows, ki mu je sledila na bežigrajsko gimnazijo, do igranja in prepevanja v zasedbah Bele vrane konec šestdesetih ter Pepel in kri od sedemdesetih v dolga desetletja zatem. Medtem ko so Bele vrane ves čas svojega delovanja zvečine ostale v isti zasedbi, je zasedba Pepel in kri obstajala v več inkarnacijah, najbolj znani sta bržčas evrovizijski, iz leta 1975 in 1990, ko je Toto Cutugno z vokalno spremljavo Pepela in krvi zapel zmagovalno Insieme 1992. Na začetku delovanja Belih vran Dejvi še ni pisal uspešnic zanje, v igri so bili še »klasični« postopki takratnega festivala Slovenska popevka z uveljavljenimi komponisti in pesniki (Miroslav Košuta je, denimo, napisal besedilo za znamenitega Mačka v žaklju, 1970), a ko je zasedba na festivalu leta 1968 nastopila prvič, je pela Robežnikova Presenečenja z besedilom Dušana Velkaverha, ki je pozneje postal pomemben akter pri nastajanju Hrušovarjevega popevkarskega opusa. 

Ko je leta 1980 zasedba Hazard s popevko Vsak je sam tandema Hrušovar–Velkaverh vzbudila pozornost na takratnih Dnevih slovenske zabavne glasbe, se je šušljalo, da je to začetek pomembnega poglavja v zgodovini slovenskega popa. V sedemdesetih se je zasedba Pepel in kri precej kadrovsko spreminjala. Stalnici sta bila Dejvi in Ditka Haberl, Oto Pestner je prepustil prostor Ivu Mojzerju in Edvinu Fliserju, osemdeseta pa so bila čas za nove podvige in zasedba Hazard je v slabih treh letih svojega najbolj proslulega obdobja pustila za seboj vsaj dvajset velikih uspešnic, zvečine izpod Hrušovarjevega glasbenega peresa. Z nekaj izjemami je besedila napisal Dušan Velkaverh in zaradi neverjetne kontinuitete festivalskih in radijskih dosežkov sta Hrušovar in Velkaverh obveljala za bržčas najuspešnejši avtorski tandem v zgodovini domače popularne glasbe. Vendar so leta 1980 po sodelovanju na DZSG Hazardovce in Hrušovarja največji uspehi šele čakali: naslednje leto je na radijske valove prišel njihov največji hit Marie, ne piši pesmi več, ki na jugoslovanskem izboru za popevko Evrovizije sicer ni zmagal (v Dublin je šel Vajta z Lejlo), je pa zato, podobno kot Dan ljubezni, v hipu ponarodel. Spominjam se očeta, ko je v čisto novi hiši, v katero smo se preselili oktobra 1981, med britjem mrmral: »Marie, življenje ni cvetoče polje ...« Zvečine je poslušal klasično glasbo in francoske šansone, a ko mu je kakšna melodija prišla v glavo, se je ni mogel znebiti; podobno je veljalo za Kraljicu noći Majde Sepe in Prijatelje Tereze Kesovija. Dejvi Hrušovar je tudi v mojo zavest dokončno prišel s Hazardi; dolge ure poslušanja plošč Največji uspehi Vol. 1 in Vol. 2 z bratrancem in mamino sestrično so izpisale prenekatero poglavje mojih osemdesetih, od Nene do Vrtnarja, Andreje, Najlepših pesmi, Vsak je sam ... in Mame Tereze, ki jo je Hrušovar napisal za Ota Pestnerja. Ta pesem je naslovila tudi album, ki je leta 1986 izšel pri Helidonu, na posnetku pa je z Otom pela zasedba Pepel in kri. In ko smo že pri Otu, Dejvi je sodeloval tudi pri enem njegovih poskusov prodora v tujino s pesmijo Rock'n'Roll Brings You Alive (Rock'n'roll me poživi) leta 1982. 

Tadej Hrušovar je zapustil obsežen glasbeni opus, o katerem bo zagotovo treba še pisati in razmišljati. Bil je eden od pionirjev t. i. kitarske glasbe pri nas (»Pravili so nam drotarji«), Bele vrane pa so v slovenski prostor prinesle znamenite vokalne harmonije nekaterih takrat aktualnih zasedb, denimo Beach Boys in Mammas And Pappas, česar poprej pri nas nismo poznali. V zasedbi Pepel in kri so te harmonije prenesli na višjo raven, še bolj večglasno, hkrati pa v diskografski zgodovini pustili nekaj zanimivih albumov, zvečine kompilacijskih, a urejenih tako, da so bili videti kot svojevrstni koncepti. Zgodovina je do velikih komponistov prijazna, nagradi jih s trajnim zgodovinskim spominom. In velja pritrditi, da je obsežen in v veliki meri ponarodeli opus imenu Dejvija Hrušovarja v zgodovini domače glasbe že zagotovil trajen status. Marie zdaj morda res ne piše več pesmi (navsezadnje jo v to s pokojnim Dominikom Trobentarjem in Hazardi prepričujemo od leta 1981), a tiste, ki so napisane, ostajajo. So vse najlepše zares že napisane? Vse zagotovo ne, dobra mera pa jih s Hrušovarjevim podpisom ostaja na seznamu tistih, h katerim se bomo vedno znova vračali.