28.04.2022

Neklasični klasik – In Memoriam Janez Matičič

Čeprav se zdi, da nam je svoj glasbeni opus zapustil v pazljivo kuratorstvo, je njegova širokopotezna glasba pravzaprav tako vplivala na več generacij tako interpretov in ustvarjalcev kot tistih, ki glasbo raziskujemo, da bo ostal živi del porajajoče se sodobne glasbe.

Maia Juvanc

Janez Matičič
Foto: Voranc Vogel

Skladatelj in pianist ali točneje muzik svetovljanskega duha, Janez Matičič, je umrl 18. aprila v svojem 96. letu. Čeprav se zdi, da nam je svoj glasbeni opus zapustil v pazljivo kuratorstvo, je njegova širokopotezna glasba pravzaprav tako vplivala na več generacij tako interpretov in ustvarjalcev kot tistih, ki glasbo raziskujemo, da bo ostal živi del porajajoče se sodobne glasbe in njenih uvidov. Taka bo njegova zapuščina ne le zaradi njegove genialne inventivnosti in filigranskega komponiranja, temveč predvsem zaradi značilne bohemske usmerjenosti v ponotranjeno in bistveno. Bil je izrazito apolitičen iskalec tistega, kar je absolutno v glasbi. V tem duhu je vztrajno ustvarjal ne glede na razburkano povnanjenost političnih in družbenih vrenj. Njegov opus nas nagovarja neposredno in brez nepotrebnih prekrivanj z ali nanašanj na zunajglasbene vsebine.

Rodil se je leta 1926 v Ljubljani in pri šestih letih odkril klavir kot svoje glasbilo. Čeprav ga ni nikoli formalno študiral, je postal pianist in klavir je bil njegov referenčni inštrument pri skladanju. Na ljubljanski Akademiji za glasbo je končal študij kompozicije pri Lucijanu Mariji Škerjancu in dirigiranja pri Danilu Švari. Škerjančevo kompozicijsko sidrišče, h kateremu je pritegnil svoje študente, je bila estetika glasbene moderne (fin de siècle). Ta je vplivala tudi na Matičičeve začetke. Njegove zgodnje skladbe je navdihoval impresionizem Ravela in Debussyja ter Skrjabinova kompleksnost v pianističnem idiomu. Več Skrjabinovega vpliva se čuti v njegovih Osmih preludijih (1947). V bolj impresionističnem duhu je nastala klavirska Suita št. 1 (1960), ki je v tehničnem in barvnem smislu ponesla klavirsko glasbo na Slovenskem na še neraziskana področja. V Dvanajstih etudah (1958) pa se zrcali vpliv Chopina

Povojno vzdušje v slovenskih glasbenih institucijah je Matičiču pod Škerjančevim mentorstvom ponujalo nekoliko okrnjen manevrski prostor za skladanje. Matičič je bil zato eden redkih slovenskih skladateljev svoje generacije, ki so glasbeno poetiko našli oziroma radikalneje preoblikovali v tujini. Želja po seznanitvi s sodobnimi glasbenimi tokovi ga je leta 1959 ponesla v Pariz, kamor je odšel s pomočjo Prešernove štipendije. Čeprav je štipendija ponudila le trimesečno finančno podporo, se je Matičič tako navezal na Pariz, da je tam zaživel in se nato celo življenje vračal v kozmopolitsko mesto. V Parizu se je obrnil celo proti nasvetom svojih domačih glasbenih kolegov in se odločil učiti pri pomembni skladateljski mentorici Nadii Boulanger. Dejstvo, da ga je slovita mentorica učila brezplačno, priča, da je v njem prepoznala poseben potencial. Matičiča je poskušala navdušiti tudi za takrat modni serializem, a se je mladi skladatelj znova odločil za svojsko pot. Serializem se mu je namreč zdel »razvsebinjen«1

Svoj lastni glasbeni jezik je izdelal po letu 1962, ko se je priključil Skupini za glasbene raziskave (Groupe de Recherches Musicales). V tem glasbenem laboratoriju je pod mentorstvom Pierra Schaefferja deloval do leta 1975. Ustvaril je pomembna elektroakustična dela, kot so Cosmophonie (1970), ki klavirske zvoke združuje s posnetimi zvočnimi efekti z magnetofonskega traka. Nekatera pomembna elektroakustična dela je ustvarjal tudi v drugih studiih (Bourges, RTV Beograd), recimo Tri vizije, Oscilacije in Fuzije. Svetovljanski vplivi so pri Matičiču sprožili preobrat iz neoklasicizma v modernizem, ki pa ga je izražal na izviren način. Modernizem je celostno absorbiral v svoj glasbeni jezik tako, da je modernistični princip edinstvenosti prežel njegovo komponistično izrazoslovje. Inštrumentalna dela za klasični inštrumentarij je ustvarjal z isto logiko kot elektroakustično glasbo. Tradicionalne parametre glasbenih struktur harmonije in melodije so zamenjali barvni spekter tona, tekstura, zgoščenine, redčine in naplastenosti ter izbruhi in dramaturške napetosti. Še več, skladatelj je v svoji invenciji posrečeno združil izrazito modernistično idejo napredka in neponovljivosti s tradicionalnim razmišljanjem na temeljih sonatne oblike, kot je presenetljivo razkrila muzikološka analize njegovega Violinskega koncerta.2 Temu navkljub se zdi, da mu je vseskozi ostajalo blizu prefinjeno doživljanje zvočnih struktur z barvnim spektrom v prvem planu, kar je značilnost predvsem francoske glasbene tradicije. 

Matičič je pomembno prispeval h klavirskemu repertoarju in vsesplošni pianistični dejavnosti na Slovenskem. S svojim pedagoškim delom in skladateljevanjem je bistveno obogatil to področje. Med izstopajočimi deli njegovega klavirskega opusa so tako začetne neoromantične miniature, suite in etude kot tudi neoklasicistične sonate in skladbe sodobnejših jezikov, kot so Utripi, Intermittences, Resonances, Danses grotesques, obsežno delo Gemini za dva klavirja, Géodes za klavir in tolkala ter dva klavirska koncerta. Matičič je poučeval na različnih pariških konservatorijih in med letoma 1983 in 1986 tudi na Oddelku za muzikologijo Filozofske Fakultete v Ljubljani. 

Za svoj prispevek k slovenski kulturi je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Najpomembnejše od vsega pa je, da se je v svoji glasbeni tvarini uspešno izrazil do te mere, da ostaja večno dostopen občutljivemu in dojemljivemu poslušalcu, muziku po duši. 

Nina Prešiček · Janez Matičič  Cosmophonia (1970)

 1 Jurij Snoj, Portret skladatelja Janeza Matičiča (Ljubljana: Slovenska matica, 2012), 89.

2 Trdan, Primož. »Sonatno razmišljanje v Koncertu za violino in orkester Janeza Matičiča«. Muzikološki zbornik letnik 49. številka 1 (2013) str. (129–143)