Nepridobitne kulturne organizacije v primežu zakonodaje o avtorski in sorodnih pravicah

V torek, 15. septembra, je na SIGIC-u potekala okrogla miza z javnim posvetom na temo vloge nepridobitnih organizacij s področja kulture znotraj zakonodaje, ki ureja področje avtorske in sorodnih pravic.

Do 30. septembra je v javni obravnavi nov predlog Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic. Gre za novost, saj je bilo doslej področje kolektivnega upravljanja vključeno v Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, oblikovalci avtorske zakonodaje pa so se odločili, da kolektivno upravljanje izvzamejo iz tega zakona in ga spišejo posebej. Novi predlog zakona se v glavni meri nanaša na implementacijo določb, ki jih uvaja Direktiva o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ter izdajanju večozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela pri spletni uporabi na notranjem trgu. Predlog zakona predvideva kup novosti. Med drugim je predvidena ukinitev monopola kolektivnega upravljanja avtorske in sorodnih pravic ter razširitev možnosti izjem pri obveznem kolektivnem upravljanju. Gre za določbe, ki bodo spremenile tudi dosedanje prakse uporabnikov avtorskih del.

Poslanstvo nepridobitnih kulturnih organizacij je predstavljanje in spodbujanje razvoja ustvarjalnosti

V okviru okrogle mize in javnega posveta smo se spraševali, kakšna je vloga nepridobitnih kulturnih organizacij kot uporabnikov avtorskih del, za katere je treba plačati nadomestilo. Na začetku razprave smo postavili tezo, da se te organizacije razlikujejo od uporabnikov, ki avtorska dela uporabljajo zato, da bi od tega imele določene komercialne koristi. Nepridobitne kulturne organizacije so javni in zasebni zavodi, društva in ustanove, katerih skupna značilnost je, da delujejo na neprofitni ravni. Finančnih presežkov torej ne ustvarjajo oziroma jih vračajo nazaj v izvajanje svojega programa. Bi potemtakem morali govoriti o več vrstah uporabnikov in temu primerno to distinkcijo vključiti v sam zakon?

Pomembno razliko, ki ločuje vrste uporabnikov, povzema že dejstvo, da nepridobitne kulturne organizacije praviloma ne razpolagajo s sredstvi, kadrom, znanjem in strukturo, na osnovi katerih bi lahko predstavljale pomemben in močan steber znotraj polja avtorske zakonodaje. Za razliko od uporabnikov, ki se združujejo v različne zbornice, kot sta Gospodarska zbornica in Trgovinska zbornica, ki tvorijo močne sisteme in vplivajo na kreiranje in izvajanje avtorske zakonodaje, so nepridobitne organizacije praviloma nepovezane ali pa se združujejo v reprezentativna združenja, v okviru katerih se poskušajo z dolgotrajnimi pogajanji sporazumeti s kolektivnimi organizacijami glede višin tarif, ki jih je treba plačevati za avtorska nadomestila. Pomemben argument, na podlagi katerega bi si morale nepridobitne kulturne organizacije izboriti poseben položaj, se navezuje na osnovno poslanstvo teh organizacij. Osnovna dejavnost teh organizacij je predstavljanje ustvarjalnosti ter skrb za njen razvoj. Je to točka, kjer se razodene vzajemna sovisnost avtorjev in uporabnikov? In ne nazadnje tudi kolektivnih organizacij, ki niso nič drugega kot združenja avtorjev, ki na podlagi njihovih pooblastil upravljajo z njihovimi pravicami?

Avtorska zakonodaja se nanaša na javno uporabo avtorskih del

O tem, kako razlikovati vrste uporabnikov avtorskih del, smo povprašali Janeza Križaja, glasbenega producenta in aktivista, ki se s področjem avtorskega prava ukvarja, odkar se je vzpostavil v samostojni Sloveniji. Križaj je pojasnil, da se avtorska pravica, zgodovinsko gledano, nanaša na komercialno uporabo avtorskih del. Osnovna logika avtorskega prava je naslednja: »Če se kdo okorišča z delom drugega, mora svoje koristi od tega s tem drugim tudi deliti.«

Križaj meni, da je ceno za nadomestilo za uporabo avtorskega dela treba določiti v skladu z bruto dobičkom. In če dobička ni? »Če ni dobička, če ni posebne koristi, potemtakem tudi avtor ne more biti upravičen do plačila.«

Vendar se zadeva dejansko zaplete, je nadaljeval Križaj, ko gre za posebne primere t. i. nekomercialne rabe. »Če, recimo, neka politična stranka organizira shod, na katerem predvaja določeno glasbo, in pri tem ne ustvari nobenega dobička, je to nekomercialna raba? Večina avtorjev se s tem najbrž ne bi strinjala. Stranka ima namreč od shoda velik 'profit', zato ga tudi organizira. Ta dilema je znotraj avtorske zakonodaje rešena na način, da se kot komercialna uporaba šteje vsaka uporaba avtorskega dela, ki zadeva njegovo javno predstavljanje.«

Iz Križajevih navedb sledi, da je ključni faktor urejanja avtorske zakonodaje plačevanje nadomestil za uporabo avtorskih del, od katerih ima uporabnik korist. Pri tem koristi ne opredeljuje nujno komercialni dobiček, temveč posredovanje javnosti. Tu torej distinkicija med komercialnimi in nekomercialnimi uporabniki pade. Tako eni kot drugi namreč skrbijo za posredovanje avtorskih del javnosti, zaradi česar padejo v isti koš.

Kulturna društva so kolateralna škoda na račun koristi komercialnih uporabnikov

Križaj je opozoril, da smo imeli leta 1995 bistveno bolje urejeno področje zakonodaje avtorskih pravic. »Konfliktnost je bila takrat najmanjša. Po spremembah pa so konflikti narasli.« Ključno razliko med preteklo in aktualno avtorsko zakonodajo vidi Križaj v dejstvu, da je bilo postavljanje cene za uporabljanje avtorskih del leta 1995 na strani avtorja oz. skupščine kolektivne organizacije. Tovrstni sistem je avtorsko pravico spoštoval. Kajti »avtorska pravica ni namreč nič drugega kot pravica avtorja, da sam postavlja ceno svojega dela. Pravica izhaja iz stvaritve, ne iz zakona.« Kot je še povedal Križaj, sta leta 1995 avtor in uporabnik lahko sklenila svoboden sporazum. Svoboden zato, ker je avtorju in uporabniku dajal možnost, da se o tarifi sporazumeta, in ju ni silil, da se morata sporazumeti, kakor to določa aktualna zakonodaja. Po mnenju Križaja so inštrumenti, kot so prisilni sporazum ter Svet za avtorsko pravo, ki razsoja o primernosti tarife, v neskladju z osnovno idejo avtorske pravice: »Od tega imajo koristi velike ribe, kulturne organizacije pa so kolateralna škoda.«

Sledi slikovita Križajeva ponazoritev problema: »Zgodi se, da neki kulturni dom, ki nima šanka, organizira koncert vrhunskega orkestra. Na koncert pride 50 obiskovalcev, ki za vstopnico odštejejo po 10 EUR. Honorar orkestra pa znaša 2.000 EUR. Kulturni dom za nadomestilo za uporabo avtorskih del v tem primeru odšteje do petkrat več denarja kot diskoteka na drugi strani ceste, ki obratuje celo noč in kjer pijača teče v potokih. En dogodek v kulturnem domu je z vidika avtorskih nadomestil lahko dražji kot večmesečno obratovanje diskoteke!«

In ključne Križajeve besede: »Če bi ceno vrednosti svojega dela lahko postavljal avtor sam, bi se z uporabnikom dogovorila o ceni. Tako pa je na delu 'centralni komite', ki ga ne skrbijo mladinski centri in koncertni klubi, temveč največji uporabniki, ki bi morali plačevati najvišje zneske za uporabo.« Vsi deležniki morajo torej spoštovati enotna pravila igre, ki jih postavlja zakon. Pravila za določanje tarif pa so po Križajevih besedah takšna, da mnogo bolj koristijo tistim, ki z uporabo avtorskih del ustvarjajo velike dobičke.

Pogoji za določanje višine tarif so pisani za napačnega naslovnika

36. člen predloga novega zakona vključuje določbe, ki jih zakon predpisuje za določanje višine tarife. Pravzaprav so te določbe tudi že vključene v obstoječo avtorsko zakonodajo. Ni jih bilo pa v zakonu leta 1995, je povedal Križaj. Kot rečeno, sta se avtor in uporabnik takrat samostojno dogovarjala o višini tarif, varovalko pa je predstavljal Urad za intelektualno lastnino (URSIL), ki je tarife potrjeval. Kot je nadaljeval Križaj, so se pravila za določanje višine tarif začela pojavljati zato, ker URSIL ni natančno vedel, na kakšni osnovi naj tarife potrjuje. Zgodilo pa se je to, da zakonodajalec ni spisal pravil za potrjevanje tarif, temveč pravila za njihovo določanje. 36. člen, ki določa pogoje postavljanja tarife, potemtakem ni pisan za pravega naslovnika. Pisan je za avtorja in temu določa, kako lahko postavlja pogoje svojega dela, s čimer posega v njegovo suverenost. Dejansko pa bi moral biti pisan za Urad za intelektualno lastnino.

Kaj to pomeni v praksi? Če bi imel avtor možnost, da sam, po svoji presoji, postavi ceno uporabe svojega dela, bi se lahko uporabnik odločil, ali bo tako ceno sprejel in delo uporabil. V avtorjevem absolutnem interesu je, da se njegova dela uporabljajo. Temu primerno bi tudi postavljal ceno svojega dela. Križaj pravi, da je najprej treba vzpostaviti tišino, kajti »šele ob tišini bodo pogajanja možna«. Če bodo tarife previsoke in bodo uporabniki prenehali uporabljati avtorska dela, se bo moral avtor prilagoditi in znižati ceno. »Dokler pa je sporazum stvar zakonske prisile, to niso pogajanja.«

In tam, kjer tišina ni možna?

Križajev predlog, da se vzpostavi sistem, po katerem bi imel uporabnik možnost, da avtorskih del zaradi previsokih tarif, ki jih postavi avtor, ne uporabi in ugasne zvočnike, ni možen v vseh primerih. Po Križajevem mnenju je to točka, kjer bi bilo treba načeti problem raznovrstnosti uporabnikov avtorskih del. Če lahko frizerski salon ali trgovina ugasneta zvočnike in kljub temu še naprej opravljata svojo pridobitno dejavnost, tega nekateri uporabniki seveda ne morejo napraviti.

V prvi vrsti gre tu za uporabnike, kot so kabelski operaterji, televizijske hiše in radijske postaje. Njihova dejavnost je ključno vezana na javno predvajanje avtorskih del. Posredi je javni interes in Križaj meni, da kjer gre za javni interes, »tam je potrebna varovalka s strani države, da ta javni interes zagotavlja«. S Križajem se strinja Simon Kardum, direktor javnega zavoda CUK Kino Šiška: »Država mora zagotavljati javni interes, zato je potrebno narediti razliko med tistim, kar je v javnem interesu, kjer ima država polnomočje, da to področje regulira, ter področjem, kjer javni interes ni prepoznan.«

Med uporabnike, kjer možnost tišine prav tako ne obstaja, sodijo tudi nepridobitne kulturne organizacije. Medtem ko kabelski operater svojo dejavnost opravlja zato, da bi ustvaril komercialni dobiček, je temelj obstoja nepridobitnih kulturnih organizacij vezan na predstavljanje in skrb za razvoj ustvarjalnosti, pri čemer se dobiček ne ustvarja. Kardum meni, da je treba tovrstne uporabnike v zakonu natančno določiti: »Ena možnost je, da se področje javnega interesa, ki ga izvajajo kulturne institucije, definira skladno z določbami o javnem interesu iz Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture, druga pa, da se ugotovi, katere organizacije imajo privilegiran položaj, ko govorimo o zaščiti javnega interesa.«

Ločnica med pridobitnimi in nepridobitnimi uporabniki je po Kardumovih besedah nujna tudi zato, da ne bi prihajalo do zlorab sistema, ki bi oškodovale avtorje. Paziti je torej treba, da z uvedbo distinkcije ne bi spet največ pridobili ravno komercialni uporabniki. Kardum ne vidi težave: »Razlika je očitna. Eni uporabniki so dobičkonosni, drugi pa to nikoli ne bomo mogli biti in niti ne smemo biti.«

Ohraniti je treba spoštovanje avtorjevih pravic

Mag. Dušan Pšeničnik, generalni direktor Direktorata za notranji trg, ki je v okviru Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo pristojen za pripravo predloga zakona, je dejal, da je na njihov naslov prišlo mnogo predlogov, ki so apelirali na oprostitev plačila nadomestil za določene vrste uporabnikov. »Do teh predlogov smo bili zadržani. Ne nazadnje smo zavezani k spoštovanju mednarodnih pogodb.«

Pobude za neplačevanje avtorskih nadomestil pogosto prihajajo s strani uporabnikov, ki se ukvarjajo z dobrodelnostjo, recimo s strani prostovoljnih gasilskih društev. Ti z uporabo avtorskih del ustvarjajo dobiček, ki ga namenjajo v humanitarne namene. Ustvarjalnost in njeno predstavljanje je pri tem drugotnega pomena. Glasbeniki na teh prireditvah pogosto nastopajo zastonj ali za simbolične honorarje. Na drugi strani so kulturna društva temeljno zavezana, da spodbujajo ustvarjalnost, in morajo kot taka spoštovati avtorja in njegovo delo. To je potrdil tudi Uroš Veber, kulturni producent in založnik ter predstavnik Društva Asociacija: »Nepridobitni organizatorji koncertov so tisti, ki spodbujajo in razvijajo določeno glasbeno razgledanost, krepijo sceno in ne nazadnje razvijajo tudi občinstvo.« Pri kulturnih društvih ne gre za to, da bi se ta želela nadomestilom enostavno izogniti in s tem oškodovati avtorja. Kot meni Kardum: »Treba bo izpolnjevati izvirne obveznosti avtorskega prava, s spoštovanjem do ustvarjalcev.«

Evropska direktiva, ki jo bo treba implementirati, podaja splošno napotilo, da mora tarifa med drugim odražati naravo in obseg uporabe avtorskih del. Ključen je torej namen uporabe, za katerega opažamo, da je v primeru nepridobitnih kulturnih organizacij vendarle specifičen. Mag. Pšeničnik je v zvezi s tem dejal, da »lahko posebnost določenega uporabnika in načina njegove uporabe avtorskih del določimo skladno s 36. členom, ki določa, da se višina tarife določa tudi po prihodku, ki ga uporabnik z uporabo avtorskega dela ustvari. To je vsebovano že v sedaj veljavnem zakonu. Res je, da namen uporabe v zakonu ni posebej specificiran. Lahko pa v tem najdemo izhodišče za razmislek v smeri, ki je iztočnica razprave – neprofitni uporabnik. Vendar se bodo morale te želje soočiti z izvorno avtorsko pravico. Dobri predlogi so dobrodošli.«

Tudi Janez Križaj je opozoril na težavo, ki jo lahko povzroči neenako obravnavanje uporabnikov: »Pojavljajo se želje, da bi država avtoritativno zahtevala nižje tarife za kulturne uporabnike. Recimo, da gre za dela, ki se predvajajo na radiu posebnega pomena, Radiu Študent. Vendar potemtakem avtorji, ki se vrtijo na radiu, ki se mu pripozna posebni pomeni, dobijo manj sredstev iz naslova nadomestil.« A Križaj vidi možno rešitev: »Alternativo predstavljajo promocijski skladi. Avtorjem, katerih dela se uporabljajo v kulturnih institucijah, bi lahko iz tega naslova pokrili manko izplačila.«

Namenski skladi kolektivnih organizacij

Novi predlog zakona uvaja možnost ustanavljanja namenskih skladov, ločenih računov, na katere kolektivne organizacije odvajajo sredstva, ki jim tudi po preteku določenega časa ni mogoče natančno določiti naslovnika oz. imetnika pravic. V ta sklad se lahko stekajo tudi druga sredstva: ob nedefiniranih sredstvih tudi odstotek sredstev, ki jih lahko kolektivna organizacija zadrži po dogovoru s tujo kolektivno organizacijo, ki ji izplačuje sredstva za uporabo del iz njenega repertoarja, ter sredstva, ki jih avtorji sami odvajajo v sklad.

Uroš Veber meni, da bi morali biti, če določena nerazdeljiva sredstva obstajajo, namenski skladi nujni in ne zgolj možni. Dodaja, da bi morala biti ta sredstva namenjena izključno razvoju mladih ustvarjalcev in ne le pretežno zanje, kot to predvideva predlog zakona. Opozoril pa je, da se teh skladov zaradi nejasnosti pri odvajanju sredstev v preteklosti drži slab sloves, zato bo treba domisliti njihovo namenskost ter jasno določiti porabo.

Tudi Marjeta Turk, pomočnica direktorja Javnega sklada za kulturo (JSKD), vidi v skladih veliko priložnost: »Če bo namen pozitiven, če bodo skladi namenjeni spodbujanju razvoja, štipendijam, naročanju novih skladb, bo to odlično!«

Pogajanja reprezentativnih združenj s kolektivnimi organizacijami

Mag. Pšeničnik je ob problemu umeščenosti nepridobitnih kulturnih organizacij omenil tudi, da je bila v zakonu vedno »na razpolago možnost, da se znotraj dogovarjanja o tarifah upošteva tista možnost, ki upošteva posebno naravo uporabe«. Drži. Tako v aktualnem Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah kot v predlogu novega Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic je zapisano, da se lahko kolektivna organizacija za višino tarife pogaja z reprezentativnim združenjem uporabnikov, pri čemer se mora dogovorjena tarifa uporabljati v primeru vseh istovrstnih uporabnikov.

Med reprezentativnimi združenji, ki so se v preteklosti že uspela dogovoriti s kolektivnimi organizacijami, so društva s področja ljubiteljske kulture. Marjeta Turk z JSKD, ki je v pogajanjih aktivno sodelovala, je povedala: »Začetna pogajanja s SAZAS-om so bila zelo težavna. Niso bili pripravljeni sprejeti, da gre za kakršnokoli razliko med komercialno prireditvijo in prireditvijo deficitarnega značaja. Nadomestila, ki so jih bila takrat primorana plačevati ljubiteljska društva, so pogosto presegala celoten budžet, ki so ga imela društva na razpolago za organizacijo prireditve. Kasneje so se stvari vendarle pričele obračati na bolje. Kolektivka je pokazala razumevanje, da tukaj ne gre zgolj za zaščito uporabnikov, ampak tudi za razvoj področja. Zborovstvo, recimo, nikoli ne prinaša dobička. Uporabniki, ki ne zmorejo plačati nadomestil, posledično začno uporabljati nezaščiten repertoar ali pa zmanjševati število nastopov. To pa je slabo za avtorje, saj njihovih del nihče ne izvaja. Trajalo je leta, da smo prišli do sporazuma, kar je zadeve precej olajšalo. A smo na pol poti. Sporazume je potrebno namreč vsaki dve letu obnavljati. To pomeni konstantna pogajanja, konstanten napor, da bi se ta zadeva uredila.«

Vračamo se k problemu nepridobitnih kulturnih organizacij, ki smo ga omenili na začetku. Če bodo te primerno nadomestilo za uporabo avtorskih del primorane ves čas iskati skozi pogajanja, v okviru katerih jim zakon – za razliko komercialnih uporabnikov – ne določa nobene posebne vloge, je veliko vprašanje, ali bodo pri tem uspešne. Njihovi resursi za tovrstna pogajanja so namreč bistveno manjši kot resursi močno organiziranih komercialnih uporabnikov. To se bo pokazalo še zlasti v primeru, če se bo odpravil monopol kolektivnih organizacij in se bodo morala reprezentativna združenja pogajati z več kolektivkami hkrati.

Odprava monopola kolektivnih organizacij

Posebna novost predloga zakona je odprava monopola kolektivk. To pomeni, da če je lahko URSIL do sedaj pooblastilo za kolektivno upravljanje določene vrste pravice podelil le eni kolektivni organizaciji, bo odslej lahko isto vrsto pravice upravljalo več kolektivk. Na prvi pogled se sliši obetavno. Zdi se, da se s tem odpravlja vrsta težav. Med avtorji in kolektivnimi organizacijami namreč vlada temeljno nezaupanje. Urša Chitrakar opaža: »Namesto da bi si nasproti stala avtor in uporabnik, si nasproti stojijo avtor in uporabnik na eni in kolektivna organizacija na drugi strani. Kolektivna organizacija bi morala le pobrati nadomestilo v imenu avtorja. Avtor in kolektivna organizacija bi morala biti torej partnerja nasproti uporabniku.«

V primeru, da bo kolektivk več, se bo lahko avtor odločil, kateri zaupa in zanjo želi, da v njegovem imenu upravlja njegove pravice. Vendar rešitev ni dobra za uporabnike. Večje število kolektivnih organizacij pomeni večjo razdrobljenost repertoarja. Če sedaj z vsem razpoložljivim repertoarjem razpolaga le ena kolektivka, ima uporabnik možnost popolne uredniške svobode, saj lahko z enega mesta dostopa do celotne glasbene zakladnice. V trenutku, ko bo isto vrsto pravice upravljalo več kolektivk, pa bo vsaka upravljala s svojim repertoarjem. Uporabnik se bo moral o višini tarife pogajati z vsako posebej. Ali pa črpati dela le iz repertoarja tiste kolektivke, s katero se mu bo posrečilo doseči dogovor o ustrezni tarifi. To bo močno načelo raznovrstnost glasbene ponudbe. Tovrstna ureditev ravno tako ni dobra za avtorja, saj se bo s tem zmanjšala možnost, da uporabnik črpa iz repertoarja, v katerega so vključena tudi njegova dela.

Urša Chitrakar je opozorila na še eno težavo. Kaj se bo v praksi zgodilo, ko bo znotraj enega koncertnega nastopa uporabljenih več skladb, katerih pravice upravljajo različne kolektivne organizacije? Uporabnik bo moral poročati vsaki kolektivki posebej in od vsake posebej bo tudi prejel račun.

Andrej Srakar, predsednik društva Asociacija, je povedal, da imamo v primeru monopola na področju kolektivnega upravljanja opravka z naravnim monopolom, ki je ekonomsko učinkovitejši. »Konkurenca med kolektivnimi organizacijami ni tista, ki bi dajala ekonomsko dobre rezultate.« Srakar predlaga, da se monopol ohrani, država pa naj zagotovi boljšo regulativo področja.

Možnost izjem od obveznega kolektivnega upravljanja za določena avtorska dela

Pomembna novost novega predloga zakona je možnost, da se avtor odpove kolektivnemu upravljanju določene pravice na svojem avtorskem delu, ki je vključeno v repertoar kolektivne organizacije. Kot je povedal Uroš Veber, je ta rešitev dobra predvsem za tiste zasedbe, ki same pišejo svojo glasbo in si predvsem želijo nastopati. Po Vebrovem mnenju je pozitivna določitev možnosti individualnega upravljanja določenih del znotraj koncertnega sporeda. To pomeni, da če bo izvajalec v okviru svojega koncerta odigral kakšno skladbo, ki ni njegova, bo koncertni organizator plačal nadomestilo le za to delo in ne za celotni spored, ki je v glavnini avtorski in se je glasbenik odpovedal kolektivnemu upravljanju pravic.

Bolj problematično je obveščanje. Predlog zakona namreč določa, da mora avtor svojo odločitev o individualnem upravljanju določene pravice pristojni kolektivni organizaciji sporočiti vsaj pet dni prej. »To je v mnogih primerih neizvedljivo,« meni Veber. Mnogokrat se namreč spored skladb izoblikuje šele tik pred koncertom. In kako postopati v primeru bendov iz tujine? In kako v primeru, da določeni izvajalci svojih skladb nimajo priglašenih pri nobeni kolektivki? Mag. Pšeničnik je dejal, da so oblikovalci zakona vsekakor pripravljeni prisluhniti boljšim predlogom za določitev časa obveščanja, bo pa treba pri tem določiti sistem, ki bo učinkovit za vse deležnike, torej tudi za kolektivne organizacije.

Tudi Željko Pelicon, predstavnik KUD-a France Prešeren in Ustanove Pohorski bataljon je podprl stališče, da je treba avtorju in uporabniku v čim večji meri zagotoviti možnost neposrednega dogovarjanja. Ob tem pa je opozoril še na problem poročanja kolektivnim organizacijam s strani uporabnikov. Po njegovem je nesmiselno vsako poročanje za naprej in nazaj. Namesto tega naj se kolektivnim organizacijam omogoči, da se same oglasijo pri uporabniku, kjer bodo dobile na vpogled vso potrebno dokumentacijo in ugotavljale njeno ustreznost. Z ozirom na to, da so predstavniki kolektivk veliko na terenu, to ne bi smelo predstavljati problema.

Problem terminologije zakona

Po mnenju Urše Chitrakar je v predlogu novega zakona preveč nejasnih pojmov. Določeni pojmi so novi, to pa lahko zaradi različnih tolmačenj privede do sporov na sodiščih. Chitrakarjeva je dejala, da je »potemtakem bolje operirati s pojmi, ki jih že poznamo, saj je njihovo tolmačenje v sodnih sporih že rešeno ali pa se rešuje«.

Mag. Pšeničnik je v zvezi s tem dejal, da se pripravljavci zakona soočajo z vprašanjem, »ali vztrajati pri obstoječi terminologiji ali se prilagoditi evropski? Dosedanja sodna praksa je dragocena, po drugi strani pa je evropska terminologija zdaj tudi naša in v okviru nje se bo v primeru, da bo prihajalo do sodnih sporov, presojalo tako na domačih kot na evropskih sodiščih. Odprti smo za obe možnosti. Odprti smo za predloge glede terminologije.«

Zakonodajalec je odprt za konstruktivne predloge

Kot je nadaljeval mag. Pšeničnik, je predlog zakona v javni obravnavi, v okviru katere bodo pripravljavci zakona veseli vseh konkretnih pripomb. »V kolikor bomo prejeli dobre, konkretne in konstruktivne predloge, jih bomo tudi temeljito preučili.« Med drugim dopušča možnost, da se zakon vrne na izhodišče iz leta 1995 in se ga ustrezno prilagodi smernicam direktive, ki jih je treba implementirati.

Nujnost odziva na javno obravnavo predloga zakona

Razprava je v prvi vrsti pokazala, da gre v primeru nepridobitnih kulturnih organizacij za vrsto uporabnikov, ki so bili ustanovljeni zato, da bi predstavljali in spodbujali razvoj ustvarjalnosti. Kot taki avtorskih del torej ne uporabljajo zato, da bi ustvarili dobiček, pač pa – ravno nasprotno – je namen njihovega delovanja predvsem v plemenitenju avtorskega dela. Avtorjem namreč omogočajo predstavljanje njihovih avtorskih del, sočasno pa se s kontinuirano dejavnostjo omogoča, da se okoli njih razvija določena scena, da se profilira občinstvo in da se drug drugi ob boku predstavljajo različne ustvarjalnosti, ki lahko pripomorejo v večji kakovosti. Te organizacije se soočajo z visokimi stroški, in sicer povečini zato, ker jih posamezne zakonodaje, ki urejajo področje njihovega delovanja, obravnavajo na enak način kot komercialne uporabnike. Ta problem je še posebno očiten na področju zakonodaje, ki določa zasebno varovanje, in zakonodaje, ki določa upravljanje avtorskih pravic.

Odziv na javno obravnavo predloga Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic je izjemna priložnost za nepridobitne kulturne organizacije, da si znotraj zakonodaje izborijo ustrezen položaj. Pri tem je ključnega pomena, da tega ne počno v škodo avtorju. Spoštovanje avtorja in njegove stvaritve je namreč imanentni del osnovnega poslanstva teh organizacij. Izmed predvidenih rešitev novega zakona je nekaj takšnih, ki lahko pozitivno vplivajo na predstavljanje in razvoj ustvarjalnosti. Možnost individualnega upravljanja avtorskih del ter priložnosti, ki jih ponujajo namenski skladi, govorijo temu v prid. Na drugi strani so določene stvari bolj problematične. Ukinitev monopola kolektivnih organizacij bo vplivala na razdrobitev repertoarja avtorskih del, s čimer bo trpela predvsem raznovrstnost ponudbe – se pravi to, kar je ob dostopnosti in kakovosti kulturnih dobrin postavljeno na temeljno mesto nacionalne kulturne politike. Smiselno je razmisliti o Križajevem predlogu, da se določanje tarif vrne v pristojnost avtorja, država pa naj področje regulira le v primeru, ko gre za vprašanje javnega interesa. Če bi pa 36. člen, ki predpisuje pogoje določanja tarif, ostal, je smiselno, da se v njem posebej izpostavi status nepridobitnih kulturnih organizacij, ki delujejo v javnem interesu na področju kulture. To bi se dalo doseči že na način, da bi se za merilo določanja višine nadomestila štel dobiček iz dejavnosti in ne prihodek. Celotni prihodek nepridobitnih kulturnih organizacij je namreč namenjen izvajanju programa, zato je vprašanje, ali je ta kategorija ustrezna za določanje višine nadomestila za uporabo avtorskih del.

Javna obravnava Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic je odprta do 30. septembra 2015.