23.12.2015

Novo mesto glasbe: film, razstava in knjiga

Še do konca januarja 2016 si v novomeškem Dolenjskem muzeju lahko ogledate zelo poučno razstavo o razvoju popularne (predvsem pop in rock) glasbe v Novem mestu. Ob te avtor Mitja Sočič ustvaril še dokumentarec in knjigo.

Viktor Škedelj Renčelj

Sočičevem triptihu razstave, dokumentarca in knjige o novomeški sceni je uspelo prikazati nekaj univerzalnih mehanizmov malih scen. (Foto: Dolenjski muzej)
Foto: Dolenjski muzej

Še do konca januarja 2016 si v novomeškem Dolenjskem muzeju lahko ogledate zelo poučno razstavo o razvoju popularne (predvsem pop in rock) glasbe v Novem mestu. Kot svojevrsten katalog k razstavi sodi še istoimenska knjiga, ta neke vrste triptih pa zaokrožuje dokumentarni film. (Osnovni) avtor vseh treh projektov je Novomeščan Mitja Sočič, ki se je v času študija na Filozofski fakulteti v Ljubljani posvetil popularni glasbi domačega kraja in je pred tremi leti diplomiral na izbrano temo na Oddelku za sociologijo kulture. Ob tem se je povezal z regionalnim muzejem, ki je za tovrstno tematiko izkazal dovoljšen interes, da je vsa zadeva dobila epilog oziroma, kot rečeno, tri.

Odprtje razstave ob premieri filma je bilo 8. oktobra letos. Dokumentarec je bil prikazan v nabito polnem Kulturnem centru Janeza Trdine in je požel gromoglasen aplavz in nasploh silno odobravanje publike. Prav nič ne pretiravam, če trdim, da je bila publika kratko malo ganjena. In kako bi tudi ne bila, saj so med gledalci sedeli praktično vsi glavni protagonisti filma, ki je govoril (predvsem) o njihovi mladosti in glasbi, ki jim je takrat »pomenila vse«. A tudi za »nevpletenega« je film s svojo komunikativnostjo izjemno gledljiv in poučen, čemur nedvomno botruje dejstvo, da je avtor razpolagal z izjemno zakladnico zelo kvalitetno posnetega arhivskega filmskega gradiva (avtor velikega dela teh posnetkov je Jurij Moškon, nekdanji snemalec lokalne televizije Naš kanal). Filmu je sledil pogovor avtorja s Tomažem Koncilijo, ki je, spomnimo, tudi sam avtor antologije novomeškega rocka in popa z naslovom Novo mesto 1977–1997 (Goga Musica, 2000). Omenjena kompilacija je bila za Sočiča, kot je dejal, odskočna deska pri njegovem lastnem raziskovanju.

Filmski projekciji je nato sledilo odprtje razstave v Dolenjskem muzeju Novo mesto. Ta čast je pripadla Draganu Buliču, ki je v svojih oddajah gostil kar nekaj obravnavanih zasedb in jim s tem pomagal k širši prepoznavnosti. To prav gotovo velja za legendarno Rudolfovo. Tudi razstava je, tako kot film, hkrati poučna in zabavna. Osebno me je najbolj navdušila možnost ogleda filmskih sekvenc pogovorov s protagonisti, ki so morale biti zaradi omejene dolžine filma v končni montaži izpuščene, ter možnost poslušanja nekaterih arhivskih posnetkov, ki do sedaj še nikoli niso bili pripuščeni v posluh javnosti – na primer amaterski posnetki neimenovane »surf rock« skupine, ki je leta 1963 zabeležila tri avtorske skladbe svojega člana Bojana Lavriča: Havajska črnolasa lahkoživka, Nasmeh mrtvaške glave, Objem saguara. Vsekakor dobrodošlo za širjenje obzorij!

Spremljajoči katalog k razstavi oziroma knjiga je pravzaprav predelana Sočičeva diplomska naloga in verjetno je zato del pisanja namenjen teoretskim razmislekom, ki sicer ne prinašajo presežka, a so glede na to, da je pisanje namenjeno najširši, tudi laični javnosti, čisto na mestu. Osebno sem pri tej izdaji še najbolj pogrešal kak sistematičen pregled zasedb in njenih članov skozi čas, nekakšno razpredelnico torej, ki bi bralcu pomagala, da vizualizira in tako lažje razume vse tisto brbotajoče dogajanje, na primer pogosto prehajanje članov iz ene zasedbe v drugo ipd. A vendarle je treba priznati, da so vsi tovrstni podatki zbrani in na voljo v opombah h glavnemu tekstu, le nekoliko več bralčeve koncentracije zahtevajo.

Za konec bi poudaril, da je tu obravnavani Sočičev triptih izjemno zanimiv ne le za Dolenjce in tiste, ki jih zanima novomeška pop-rockovska scena, temveč za vse, ki se zanimajo za preučevanje ali vsaj razumevanje popularne kulture.

Za konec bi poudaril, da je tu obravnavani Sočičev triptih izjemno zanimiv ne le za Dolenjce in tiste, ki jih zanima novomeška pop-rockovska scena, temveč za vse, ki se zanimajo za preučevanje ali vsaj razumevanje popularne kulture. Kajti kljub temu, da se je avtor osredotočil na posebnosti te lokalne scene (t. i. »mehki zvok« novomeških rockerjev kot daljnosežni vpliv benda Rudolfovo, subkultura »kalifornijcev« na čelu z bendom Lost Californians), mu je hote ali nehote uspelo prikazati nekaj univerzalnih mehanizmov malih scen. Na več mestih je, denimo, poudaril, da je bil eden osrednjih problemov novomeške scene nestanovitnost oziroma kratkoživost posameznih zasedb (»pet muzičarjev je tvorilo deset bendov«). Ampak to še zdaleč ni (bila) značilnost zgolj scene v Novem Mestu, temveč verjetno velja za večino manjših krajev po Sloveniji, kot seveda tudi širše. Naslednja trditev, ki je terjala tehtnejši razmislek ali kar raziskavo, je, da je bila geografska oddaljenost obravnavanih bendov od »centra dogajanja«, se pravi Ljubljane, težka cokla pri njihovi afirmaciji na nacionalni ravni. Sploh ne dvomim, da na neki ravni, ko bend že doseže določeno lokalno prepoznavnost, ta trditev drži. Se pa pri tem pogosto pozablja na drug oziroma kar temeljni nivo bendovske infrastrukture, to je na stanje, preden bend sploh doseže lokalno prepoznavnost. Pomislimo samo na plac za vaje. Poznam več primerov, ko so po sestavi večinoma »ljubljanski« bendi vadili na obrobju mesta ali v okoliških vaseh, od koder je prihajal kak član, saj je bilo tam mnogo lažje dobiti primerno garažo (iz katere hrup ni tako zelo motil sosedov) ali prostor v vaškem kulturnem domu, ki ga ima vsaka vas. Nasprotno Ljubljani tovrstne infrastrukture zelo manjka. Spomnimo se tudi devetdesetih let in razmaha lokalnih študentskih organizacij (servisi, klubi), ki so bile takrat še relativno »bogate« in so izdatno podpirale in favorizirale svoje lokalne glasbene favorite; o tem so lahko ljubljanski bendi zgolj sanjali. (Morda tako le ni naključje, da sta ravno plakata dveh najbolj popularnih novomeških bendov Dneva D in Društva mrtvih pesnikov, ki sta prikazana na razstavi in reproducirana v knjigi, »okrašena« z logotipom študentskega servisa oziroma študentske organizacije.) In pomislimo, kolikšen delež slovenskih »velikih« bendov prihaja iz Ljubljane in koliko iz ostalih krajev. Ali drugače – seveda Novo mesto (tokrat ga vzemimo le za primer) z ozirom na svojo populacijo ne more sproducirati toliko uspešnih bendov kot Ljubljana, a zanimivo bi bilo ugotoviti, kolikšnemu deležu vseh bendov je to vendarle uspelo, in ga nato primerjati z deležem uspešnih ljubljanskih bendov. Zato so takšne in podobne debate, komu je bilo lažje in komu težje, lahko sicer precej kratkočasne, bi pa bila pri tovrstnih trditvah vsekakor dobrodošla tehtnejša argumentacija.

Razstavo zaradi takšnih in podobnih tem, ki jih ob pomoči filma in knjige odpira, priporočam v ogled ne le tistim, ki jih zanima zgodba in ustvarjanje skupin, kot so že omenjeni Rudolfovo, Dan D (prej Mercedes Band), DMP – Društvo mrtvih pesnikov in Lost Californians, ob njih pa tudi Moveknowledgement, Drevored, D'Kovači in Ž'KovačiBacili, Zdene Kockar in Jagodni izbor, Pandan, Copacabana, Županova torta itd. ali fenomen kluba LokalPatriot ter festivala Rock Otočec, temveč vsem, ki imajo afiniteto do razumevanja socioloških pojavov, povezanih z glasbo in mladinskimi podkulturami. In ogled gotovo sproži vsaj še eno vprašanje: zakaj so take razstave, ki očitno pritegnejo veliko pozornosti, tako redke in ne raje pravilo, oziroma povedano drugače, kdaj bomo dobili Glasbeni muzej Slovenije?  

Za ogrevanje si privoščite uvodni komad iz zgoraj omenjenega filma – Zdene Kockar in Jagodni izbor: V mesto: