28.02.2022
Prisluškovalnica #1
V Prisluškovalnici bomo vsak mesec z izborom albumov prisluškovali izbrani aktualni domači glasbi.

Za novo rubriko Prisluškovalnica bomo mesečno pripravili izbor aktualnih plošč, jim prisluškovali, jih predstavljali in razmišljali o njih. Z rubriko želimo dodatno osvetljevati raznolikost in produktivnost domače glasbene ustvarjalnosti. Februarski izbor je tu.
ŽIGA IPAVEC: TolKalSka (samozaložba, 2021)
Plošča TolKalSka vsestranskega mladega tolkalca Žige Ipavca je skrajno osebna, intimna izkušnja. Z njo se Ipavec, član zasedb Koromač, Kavasutra, TolkalSkiTar, Nesesari Kakalulu in Kombo B, suvereno vpisuje v polje solističnih tolkalskih plošč v domačem in mednarodnem improvizatorskem okolju. (Pri nas so jih posneli Zlatko Kaučič, Jaka Berger, Vid Drašler, Gal Furlan …) Ipavec nam v devetih skladbah razpre širši odnos med improvizatorjem in okoljem, med notranjimi in zunanjimi impulzi, ki niso vedno implicitno glasbeni, pač pa včasih tudi eksterni, vtisnjeni v glasbo in zvočenja kot svojstvene impresije, mimikrije in občutja. Ipavec razkazuje ritmično tkivo razširjenih tolkal, zavije v polje okoljskega in elektronskega šuma, zvena in tekstur (v skladbah zgoščenega ritma in intenzivnega šuma Vaški ritmi in /Agonija), vstopa v osebni ritual, sežetek napeva, ritma, odzvenevanja metalofonov in dodatnih zvočil (v osrednji tridelni skladbi I.Koprena v mesečini II. Zgodbe o vodnjakih iz Lokovca III. Shinrin Yoku) ter v čudovite poetične impresije (Listopad, I . Sam II . Zvonovi družbe III. Nebo nad vasjo). Plošča je nastala v enomesečni kreativni izolaciji v odmaknjeni vasi Kal nad Kanalom, kjer je Ipavec sijajno zajel pulz vsakdanjega šuma in ga že na prvi solistični plošči pretopil v prepoznavno samosvoj tolkalski izraz.
ALJA PETRIC: Spaces IX (Murmur, 2021)
Zvočne pokrajine, različni prostori s svojim zvočnim karakterjem in specifičnim urbanim šumom so od nekdaj vir navdiha za vokalistko, tolkalko in glasbenico Aljo Petric. V različnih glasbenih projektih beleži odzvenevanja glasu in zvenečih tolkal ter jih vpenja v pesmi, v odmev raznorodnih tradicij ali v improvizacije. Na plošči Spaces IX, deveti ediciji serije plošč založbe Murmur, se podaja v polje zvočnega prostorjenja, da bi zajela razmerja med zvenom, glasom in prostorom, konkretno akustično cerkvijo v cistercijanskem samostanu v Kostanjevici ob Krki, kjer domuje Galerija Božidar Jakac. Alja Petric in prostor spregovarjata v odzvenevanju gongov, himalajskih skledic, kristalnih skledic, zvončkov, ropotulj in glasu ter v tem spletu gradita harmonske gmote, melodije zamaknjenih napevov, trke, pulziranja, drobne šume in sozvočja. Zvočni prostor se zgosti ob uporabi gongov (Oonaga), se spremeni v impresivno igro interferenc med frekvencami (Bowlarin), ritmično odzvanja v tišini zvenov posameznih skledic in gongov (Gammelon) oziroma z odmevom podčrtuje zamaknjene napeve (Lassur, Lassolo …). Dvogovor Alje Petric in prostora se zlije v emotivno zvočno komoro, v kateri vibrirajo sledi kontemplacije, ezoterike, ambientalne glasbe, new agea, sodobnosti in odmevi preteklosti.
DISORDER AT THE BORDER PLUS: Live at Achteckstadl (Klopotec, 2021)
Tretji zvočni zapis slovensko-italijanskega tria Disorder at the Border nas po prvi izkušnji robustnega, energičnega free jazza, vpetega v izkušnjo evropske veje svobodne improvizacije, in po iskrivem členjenju zapuščine Ornetta Colemana s ploščo Live at Achteckstadl pelje k svojevrstni zadržanosti, kjer se prepletajo jazzovska svobodnjaštva, razčlenjeni post bop, drobljenja in zvočenja in občasno skrajna zvočna prefinjenost, ki meji že na komorni jazz. Meje tria, ki ga tvorijo Zlatko Kaučič na bobnih in tolkalih, Giovanni Maier na kontrabasu in Daniele D’Agaro na tenorskem saksofonu in klarinetu, dodatno razpira avstrijski kontrabasist Ewald Oberleitner. Z njim se izraz tria spusti v iskrivo spletanje ritmov, melodij in harmonij v nižjih tonskih registrih (globoko dromljajoča in utripajoča skladba Old Deinotherium s klarinetom, ki se v zaključku skladbe ekspresivno dvigne v višave). Komplementarnost dveh basistov, kjer lahko en pulzira, drugi pa harmonsko in zvočno barva, je imenitno tkivo za Kaučiča in njegova vrla prehajanja med ritmom, pulzom in zvočnimi konturami. To najlepše pride do izraza v osrednji skladbi plošče, Without Borders, kjer D’Agaro posega zdaj po klarinetu, zdaj po saksofonu, pri čemer pa nikoli ne zaide v pretirana žgoča in energična prepihovanja, temveč raje išče melodije na meji, da bi lahko iz post bopa (Hyggeland) hitro prešel v svobodnjaški drnec in nazaj (Myocardium). Zaključna ekspresna skladba nas v naslovu vpraša: Več? Di piu? Mehr? In odgovor je lahko le pritrdilen.
Izbranim skladbam lahko prisluhnete tukaj.
HEDL & REICHENBERG: TRANSHUMAN (Kulturni center Maribor, 2021)
Koncept transčloveka se v današnji družbi, ki je bistveno prepletena s tehnologijo, njenimi podaljški in nestanovitnostjo naše subjektivitete, iz sfere znanstvenofantastičnih spekulacij širi v dejanskost. Plošča Transhuman glasbenika, založnika in kulturnega podjetnika Dušana Hedla ter skladatelja in glasbenega teoretika Mitje Reichenberga ta moment reflektira s pomočjo elektroakustične glasbe, vmesjem tehnologije (sintetizatorji zvoka, povratna zanka, generator tona ipd.) in klavirja, s prepletom in soočanjem različnih obdobij, estetik in geografij na ločnici globalno−lokalno. To ponazarjajo štiri figure: P. Glass, K. Stockhausen, S. T. Stana in M. Marzidovšek in z njimi minimalizem, serializem in elektronska glasba, elektroakustična glasba ter na drugi strani elektroakustična glasba izven uradnih kanonov, ki deluje v lokalnem in mednarodnem podtalju v sferah noise in industrial scen, DIY komun, samizdatov in mreženj mail arta in malih založb. Čeprav vsako skladbo Hedla in Reichenberga lahko poslušamo kot posvetilo posameznemu ustvarjalcu, duo te relacije ves čas premešča, prekriva, sooča in jih postavlja na isto ravnico. V skladbi Human prevladuje melodični klavirski repetitivni minimalizem, ki ga dopolnjujejo melodične sintetične linije ter sintetični in konkretni šumi. Skladbo tako kot vse na plošči preveva nekakšen anahronistični občutek. Po eni strani namreč zveni, kot bi bila iz preteklosti, a se hkrati ob popularnosti (post)minimalizma, ambientalne glasbe, noisa, terenskih posnetkov, vzorčenja, plunderfonije ipd. umešča v sodobni čas. Podobna je skladba Trans, ki nas potopi v zgoščeni šum, iz katerega se pridušeno izvija klavir. V njej je zajeta sodobna zastrtost, premeščajoča narava zvoka in šuma. Skladba No Human Trans Music atonalno klavirsko tvarino spodjeda z vijočimi oscilacijami in piskajočo povratno zanko, medtem ko je zaključna skladba Radio Waves Marzidovšek Trans v Marzidovškovi maniri (Hedl je eden njegovih glavnih kronistov in ga je z izdajami v seriji EX YU Electronica z lokalnimi ustvarjalci različnih generacij iz nekdanje skupne države ponovno vpel na mednarodni zemljevid) nekakšna zmes povojne avantgarde s (post)industrial glasbo. Med kolažiranjem konkretne glasbe slišimo radijske transmisije in šume, vključno s popularnimi žanri, kar prikliče v spomin dela francoskega skladatelja konkretne glasbe in teoretika zvoka Michela Chiona. Plošča s sopostavitvijo različnih estetik in razmerji med kanonom in obrobnostjo kaže, da gre za vzporedne in enakovredne procese.