Revija za glasbo, muziko in godbe

Lani je spletna glasbena revija Nova muska praznovala deseto obletnico delovanja, v začetku letošnjega leta pa so izpostavili arhiv svoje predhodnice, tiskane revije Muska. Ob tej priložnosti smo govorili s piscem in članom uredništva revije Muska ter zdajšnjim urednikom Nove muske, Igorjem Bašinom.

Spletna glasbena revija Nova muska je nastala leta 2010, potem ko je po trinajstih letih konec vzela žanrsko raznolika tiskana glasbena revija Muska. Nekdanji ustvarjalci, zbrani v Društvu za raziskovanje popularne glasbe, so se odločili, da svoje delo nadaljujejo na prostovoljni bazi. Prvotno željo, da bi spletna revija sčasoma spet postala tiskani medij, so počasi opustili. Sledil je upad sodelavcev in sodelavk, nekatere vsebine so se izpele. Toda znotraj revije je ostalo jedro, ožji krog sodelavk in sodelavcev, ki mu je koronakriza dala nov zagon. Digitaliziran arhiv tiskane revije Muska si lahko ogledate TUKAJ.

Kdaj si se pridružil reviji Muska?

Okoli leta 1993/1994, ko je bila še revija GM (Glasbena mladina). Po prvih številkah Muske leta 1996 sem se znašel v njenem uredništvu, ki ga je po Bogdanu Benigarju prevzela Ika Prušek, preudarna urednica, ki je povezala zelo različne piske in pisce ter vzdrževala ravnovesje med konvencionalnejšimi in bolj neprilagojenimi pristopi. Njena preudarnost se je kazala v tem, da je prepuščala presojo avtorjem in avtoricam ter vse skupaj balansirala. Hkrati je nagovarjala in k reviji vabila mlajša imena, predvsem pa vzdrževala dobro tradicijo dotlej oblikovane revije GM in se odzivala ne le na nove pojave v glasbi, ampak tudi na vzgibe ljubiteljev glasbe, ki smo pisali za Musko. 

Kakšna je bila naklada revije skozi čas ter kakšen je bil njen pomen za domačo glasbeno sceno?

Bila je ena izmed tedaj dostopnih glasbenih revij pri nas. Njena odlika je bila večplastnost, zaobjemala je tako rekoč večino glasbenih plasti in žanrov. V isti reviji si bral o punku, hip hopu, klasični in folk glasbi, popu in drugih glasbah sveta, kar jo je še posebno ločevalo od ostalih tedaj obstoječih revij, kar je marsikomu povzročalo težave. Na začetku je bila Muska mesečnik, sčasoma pa se je preoblikovala v dvomesečnik. Njena naklada je bila okoli tisoč izvodov.

Kako to, da je prišlo do ukinitve? Ko gledaš nazaj, bi se mogoče dalo preprečiti njen konec?

Dolga zgodba in z vprašanjem odpiraš stare, tako rekoč nezaceljene rane. Seveda bi se lahko preprečilo njen konec, ampak posluha pri vzvodih moči ni bilo, nepravi ljudje na pravih mestih so pač pripeljali do tega. O tem sem takrat napisal kolumno (Ob)lastništvo za Dnevnik.

Ali je trend upadanja naklade glasbenih revij nasploh prisoten v svetu? Po drugi strani imamo v Sloveniji glasbeno revijo z mesečno naklado osem tisoč izvodov, kar ni malo.

Ne samo da naklade revij upadajo, revije se ukinjajo in padajo kot domine, nekatere so se preselile na splet, redke vztrajajo v tiskani obliki. O kateri slovenski glasbeni reviji govoriš?

O reviji Muzika.

Tako kot je TV Slovenija imela Slovenski pozdrav, ne pa še kakšne druge glasbene oddaje, je očitno tudi v tisku.

Si urednik spletne revije Nova muska, ene od naslednic revije Muska, ki je na spletu prisotna že deset let. Pred kratkim ste na spletu lansirali celotni arhiv Muske. Kako to, da šele sedaj, glede na to, da je bila že nekaj časa na CD-ju oziroma se jo je dalo pretočiti z vaše spletne strani?

Pravzaprav je bil ta arhiv že ves čas dostopen, le da to ni bilo izpostavljeno in so redki vedeli za to. Potem pa smo se v teh koronskih časih, ko vsak zase v samoizolaciji premleva marsikaj, sodelavci novamuska.org neodvisno drug od drugega začeli spraševati, zakaj ne bi objavili oziroma izpostavili arhiva tiskane Muske. Beseda je dala besedo in naš tehnični urednik Tit Podobnik je izpostavil arhiv med rubrikami na prvi strani, in to je to. Nobenega velikega načrta ni za tem. 

Kakšni so podatki o obiskanosti, kaj bralce najbolj pritegne? Glede na to, da so se še pred kratkim stare Muske na Bolhi prodajale po ceni novih, je verjetno kar veliko zanimanja.

V povprečju se obisk spletne strani ni bistveno spremenil, v povprečju je 100 klikov ali manj na dan, kar ni veliko, vendar je za našo spletno stran, ki ni vsak dan posodobljena z novimi vsebinami, to čisto OK. Če bo branje starejših člankov spodbudilo kvaliteto poslušanja in dojemanja samih glasb, muzik in godb, bomo seveda zadovoljni in veseli. Kolikor pa opazujem oglede Nove muske, je treba izpostaviti vsebine, da se jim večina posveti, redki so, ki kopljejo in raziskujejo. 

Spletna revija Nova muska je sčasoma pričela hirati, predvsem ker deluje na prostovoljni bazi, a ste s koronakrizo dobili nov zagon. Ali nameravate v prihodnosti pojačati delovanje, se morda povrniti k fizični obliki, kot je bila želja ob ustanovitvi? To sprašujem, ker si eden od mentorjev obsežnega in kvalitetnega izobraževanja za glasbene kritike, ki ga pripravljamo na SIGIC-u. Lahko bi bila odličen poligon za mlade kritike, mar ne?

Začetni zagon je seveda sčasoma pojenjal. Sledil je upad sodelavcev in sodelavk, tudi zato, ker je vse delo temeljilo na prostovoljnem delu in prispevku. In tako je še danes. Nekatere vsebine so se izpele ali iztrošile. Ostalo je jedro, ožji krog sodelavk in sodelavcev, vsak prispeva po svojih močeh, predvsem pa glede na voljo, čas in navdih. Ne razmišljamo o vrnitvi k tiskani obliki. Med korono smo sicer doživeli nov zagon, predvsem po zaslugi Katarine Juvančič, ki je dala pobudo za rubriko Moj album in privabila širok krog ljudi k pisanju. Drugače pa je Nova muska odličen poligon za mlajše piske in pisce o muzikah, ki so vedno dobrodošli. Je pa vprašanje, če se z njo identificirajo oziroma če ne bodo sami česa svojega postavili oziroma če ne pričakujejo od Nove muske več kot samo prostor za objavljanje. Nova muska je v desetih letih šla skozi različne faze, zato ji niso tuji ne padci ne vzponi. Gor jo drži vztrajnost ožjega kroga tovarišic in tovarišev ter njihovih prijateljev.