Sonica – 10. obletnica in PSSSST

Letošnja edicija Sonice obeležuje desetletnico obstoja in delovanja festivala, ki je v domačo zvočno krajino pionirsko vnesel zasnovo sodobnih festivalov elektronskih in sorodnih glasb, ki se spogledujejo s koncepti in pristopi iz polj vizualne ali avdiovizualne, intermedijske in zvočne umetnosti. To so pristopi, ki so danes močno prisotni v popularni glasbi, a večkrat ostajajo v ozadju, nereflektirani. Nasprotno jih je Sonica postavila v ospredje in vpela v različne prostore, od institucionalnih koncertnih dvoran, muzejev in galerij do klubske scene, neodvisnih galerijskih prostorov in na javne površine (letos so to Cankarjev dom, CUK Kino Šiška, Tovarna Rog, Cukrarna, Klub Monokel, Pritličje …). Festival se je vedno dojemal kot del mednarodnega okolja in trendov v njem, ki jih nato z nastopi tovrstnih umetnic in umetnikov ter teh vsebin prenaša v domači prostor, poleg tega pa ponuja izobraževalne modele v obliki pogovorov z umetniki, delavnic in konferenc. Ta princip so letos obeležili s posebnim konferenčnim in showcase delom festivala PSSSST, ki ga organizirajo skupaj s SIGIC-em in bo v obliki predavanj, pogovorov in okroglih miz ter s showcase koncertnim programom domači sceni razprl poti do mednarodno uveljavljenih festivalov, založb, promotorjev, agencij ter profesionalcev in profesionalk, ki jih povezuje mednarodna platforma sodobnih festivalov za elektronsko glasbo in umetnost SHAPE, katere del je že več let tudi Sonica oziroma MoTA – muzej tranzitornih umetnosti. Poleg glavnih zvezd festivala, kot so Actress, William Basinski, Tomoko Souvage, Lee Gamble, Tristan Perich, Aïsha Devi, Giant Swan, SOTE & Tarek Barri, Adam Basanta in drugi, bo velik poudarek na domači ustvarjalnosti in zmožnosti njene mednarodne predstavitve in navezav stikov. Program festivala, konference in showcase festivala, ki bo potekal med 24. in 29. septembrom, si lahko ogledate TUKAJ. O letošnji ediciji sta spregovorila programska voditeljica in voditelj Neja Tomšič in Martin Bricelj Baraga.

Letošnja edicija Sonice obeležuje desetletnico obstoja in delovanja festivala. Kako gledata na dediščino Sonice in njen vpliv v našem prostoru in njen položaj, in sicer tudi glede na izpad dela sredstev in javnega sofinanciranja?

Martin Bricelj Barga: Po desetih letih opažam, da je Sonica kljub svoji usmeritvi v raziskovalne in eksperimentalne oblike izrazov uspela ustvariti lepo število obiskovalcev in umetnikov, ki redno sledijo vsebinam in ki jih, upam, te vsebine navdušujejo in inspirirajo pri njihovem lastnem ustvarjalnem procesu. Sonica ima letos novo ekipo, kar je navdušujoče in nujno, da bo festival rastel v nove smeri. Mislim, da je za Ljubljano izredno pomembno, da ima tovrstni festival, ki producira in predstavlja avdiovizualno, zvočno umetnost in mnoge eksperimentalne glasbene in vmesne umetniške žanre. Zato danes, ko status Sonice v prihodnje še ni jasen, lahko samo upam, da se ne bo zgodilo to, da poslanstva Sonice – vnašanja svežih nekomercialnih vsebin – ne bomo mogli nadaljevati.

Izpada financiranja s strani Ministrstva za kulturo raje ne bi komentiral, ker bi na kratko lahko povzel vrsto izjemnih kafkarijanskih, neprofesionalnih in nelogičnih potez z njegove strani. V ponedeljek bodo na tiskovni konferenci v Novi pošti na to temo imeli poleg nas veliko povedati tudi drugi zavodi in društva, ki smo šli zavoljo neprofesionalnosti MK-ja v tožbo (Maska, Zavod Delak, Emanat idr.). Zdi se mi predvsem nezaslišano in žalostno, da v naši državi še vedno ne obstaja sistemski pristop, ki bi omogočal obstoj različnim razvojnim fazam organizacij: tistim, ki so sceno kreirali dovolj dolgo, kot tudi srednje velikim producentom, ki se še krepijo, in prav tako tistim, ki šele vstopajo v to sfero. Tako pa sporadično letijo ven izjemne iniciative, nekaterim novim pa ne uspe priti v sistem zaradi prezahtevnih pogojev.

Sonica je bila vedno mednarodno naravnan festival, ki je že dolgo prisoten v evropskih festivalskih mrežah in projektih. V zadnjih letih je del močne platforme festivalov, orientiranih k sodobni elektronski glasbi, avdiovizualni in zvočni umetnosti. Kako bi opisala platformo SHAPE? Kakšen je njen pomen in domet v širšem evropskem prostoru in posebej v našem prostoru?

Martin Bricelj Baraga: Mreža SHAPE je iniciativa, ki je zrasla iz mnogih festivalov z raznorodno vsebino iz večje platforme ICAS – International Cities of Advanced Sound. Sistem deluje tako, da vsak od festivalov predlaga nekaj umetnikov na leto, ki potem dobijo priložnost za nastope na drugih festivalih, nekateri so del raznih kompilacij (WIRE) ali pa dobijo več povabil za nastope izven mreže. SHAPE je začel veljati za relevantno platformo za mnogo mlajših ustvarjalcev. Mislim, da je to najpomembnejše. Pa tudi sicer mnogo festivalov izraža interes, da SHAPE plasira sodobne ustvarjalce znotraj njihovih programov (Mutek Montreal, Novas Frequencias Rio, Nyege Nyege Jinja), in mislim, da so ta fizična srečanja evropskih ustvarjalcev z ustvarjalci z drugih kontinentov in lokalno publiko nekaj, kar zares naredi premike – v srcih, glavah in na plesnih podijih.

Pod okriljem platforme SHAPE in v sodelovanju s SIGIC-em letos v okviru Sonice poteka manjši showcase festival, imenovan PSSSST, s predavanji, okroglimi mizami in speed datingom, ki bodo razpirali različne sodobne pristope v polju elektronske glasbe, festivalskih in klubskih okolij, agencij in založb ter obenem nudili promocijo domačim ustvarjalkam in ustvarjalcem, hkrati pa bodo gostujoči festivali, založbe in mediji dobili priložnost, da se predstavijo. Kaj je glavni razlog za omenjeni showcase in konferenčni program? 

Neja Tomšič: Kljub uspehom platforme SHAPE – ob njeni podpori so se namreč v prvih treh letih razvile kariere ustvarjalcev, kot so Amnesia Scanner, Lorenzo Senni (ki je sedaj varovanec založbe Warp), Aïsha Devi (letos nastopa na Sonici), med letošnjimi pa npr. Caterina Barbieri – se platforma sooča tudi z nekaterimi izzivi, ki se dotikajo splošnih fenomenov na področju festivalov. Med njimi bi izpostavila manjšo uspešnost glasbenikov iz južnejših in vzhodnejših držav in večjo uspešnost glasbenikov iz, recimo, Berlina; opazne so tudi razlike med večjimi in manjšimi festivali. Festival Sonica vsako leto poskuša med SHAPE ustvarjalce umestiti tudi domače avtorje, a pri tem prihaja kljub mednarodni promociji do razočaranj, saj ti ustvarjalci zaradi vključitve v platformo večinoma ne dosežejo bistvenih kariernih premikov. Rekla bi, da se s tem problemom srečujejo vse festivalske mreže, tudi tiste na drugih glasbenih področjih. In ravno ti problemi so vzpodbudili organizacijo letošnjega showcase programa PSSSST. Na okroglih mizah želimo osvetliti delovanje platforme in festivalskih mrež, nasloviti zgoraj naštete probleme in odpreti diskusijo: kaj lahko platforma, ki je namenjena manj vidnim umetnikom, naredi za umetnike iz manjših držav? Zakaj prihaja do razlik in kako lahko to spremenimo? S predavanji s področja glasbenega posla (npr. o licenciranju glasbe, pri nas precej neznani obliki trženja glasbe, ali o delu glasbenih agencij, o promociji v mednarodnem prostoru) pa želimo osvetliti še drugo stran – stran velikih medijev, podjetij, agencij, velikih festivalov ter njihov način delovanja. Mislim, da bomo na ta način lahko začeli razmišljati o presečiščih med tema svetovoma. 

Sonica je v okviru svojega programa veliko pozornosti vedno namenjala prenosu znanj v ta prostor, bodisi preko pogovorov z umetniki (artist talk) bodisi konferencami, delavnicami in predavanji. Šlo je predvsem za znanja in izkušnje, do katerih se pri nas težje pride, če se zanašamo samo na ustaljene izobraževalne ustanove in inštitucije. Kaj od tega nas letos čaka znotraj PSSSST-a?

Neja Tomšič: Program PSSSST je razdeljen v več sklopov: predavanja na temo konkretnih znanj in veščin s področja glasbenega posla, okrogle mize, ki problematizirajo festivalsko platformo SHAPE in mrežo ICAS, vprašanje razmerij med kolonizacijo Vzhoda in Juga, in obratno, poskuse prodora Vzhoda na Zahod ter vprašanje razreda v glasbi; potem je tu glasbeni program – showcase večer, na katerem predstavljamo tri domače (didžejko cl_tr, zmagovalca natečaja za nastop na SHAPE showcase večeru Bineta ter letošnjega SHAPE glasbenika Lifecutterja) in štiri tuje ustvarjalce: že omenjeno Aïsho Devi, energični techno duo Giant Swan, uspešno in priljubljeno rainbow bass didžejko Sarah Farina ter avdiovizualno ustvarjalko Miko Oki. Koncertni program tako res predstavlja raznolikost glasbenih pristopov v mreži SHAPE. Poleg tega organiziramo speed dating, kjer se bodo domači ustvarjalci srečali z letošnjimi gosti, ter srečanja z umetniki, obiske studiev, galerij, produkcijskih prostorov, založb itd., in sicer z namenom mednarodnega povezovanja. 

PSSSST je seveda namenjen domačim ustvarjalcem, založnikom, promotorjem, novinarjem in glasbenim profesionalcem, nenazadnje tudi promociji naših ustvarjalcev, ki so že znotraj mreže SHAPE ali kandidati zanjo. Kako pa je z domačimi ustvarjalci v letošnjem programu festivala in kakšno mesto ter vloga sta jim namenjena?

Neja Tomšič: Lani smo se odločili, da bomo ob deseti obletnici poseben poudarek dali na festivalske premiere, lastne produkcije in sodelovanje med domačimi in tujimi ustvarjalci. Ob izgubi podpore in zaradi negotovosti financiranja smo morali te načrte žal opustiti. Kljub temu bomo na letošnjem festivalu izvedli sodelovanje med izraelskim kontrabasistom Yairjem Elazarjem Glotmanom in švedskim glasbenikom Matsom Erlandssonom ter domačimi glasbeniki Katarino Kozjek, Anastazijo Krenn in Žigom Murkom, ki bodo na otvoritvenem večeru festivala izvedli predelavo lani izdanega albuma Negative Chambers omenjenih dveh tujih avtorjev. Podobno bo domači tolkalec Jaka Berger sodeloval pri izvedbi kompozicije Observations ameriškega skladatelja Tristana Pericha na otvoritvi Pericheve razstave v Cukrarni. Na festival se bosta z interaktivno video-zvočno instalacijo, narejeno posebej za festival, predstavili domači ustvarjalki Smech (Anja Romih) in 5237 (Stela Ivšek), letošnji zmagovalci nagrade TESLA BridA (ki bodo prestavili novo instalacijo Vodoskop), poleg njih pa v koncertnem programu še Christian Kroupa, Lifecutter, Bine, NinaBelle in Container Doxa, na festivalski rojstnodnevni zabavi pa nas čaka še vrsta domačih DJ-jev: Krilc, Levanael, Nitz, Kikimore, Glitteris, Gašper Torkar, CNHN idr. Ob tem bi izpostavila tudi letošnjo Sonica X turnejo, znotraj katere uresničujemo gostovanja v mednarodnem prostoru: za nami sta že dogodka v Benetkah, kjer sta se predstavila Irena Z. Tomažin in Mauricio Valdes, ter dogodek v Londonu, sledi pa en v Berlinu. Namen teh dogodkov je predstavitev domačih ustvarjalcev na mednarodnih prizoriščih ter povezovanje z ustvarjalci v drugih mestih.  

Čeprav so mreže, kot je SHAPE, dobrodošle in imajo svoj vpliv, je v njih še vedno zaznati različne pristope in razdelitve glede na regijo (Zahod – Vzhod). Kje vidita glavne pomanjkljivosti platforme?

MBB: Tako SHAPE kot vsaka organizacija ali iniciativa se šele skozi rast izboljšuje. Glavna pomanjkljivost je po mojem mnenju bila do sedaj to, da je na neki način delovala kot velika booking agencija za posamezne umetnike, kjer so nekateri dobili zelo velik exposure in zgradili na tem celo kariero, nekateri pa so ostali rahlo prezrti oz. so jih angažirali samo manjši eksperimentalni festivali. Mislim, da je poslanstvo SHAPE-a predvsem ustvarjanje skupnosti – in vsakoletni showcase dogodki izven Evrope uspešno povezujejo festivalske producente, glasbenike in tudi publiko, predvsem pa tamkajšnjo lokalno sceno z evropsko. Ravno v tem trenutku poteka v Pragi izobraževalni program SHAPE-a za vse letošnje SHAPE umetnike. Prav tu vidim najmočnejši ključ pri tkanju vezi, namreč programe, ki povežejo umetnike tudi znotraj enega prostora.

Letošnji program festivala nosi naslov Pre/občutljivost (Over/sensitivity). Na kaj programsko meri, na preobsežnost in pretirano gostoto senzoričnih stimulansov v sodobni tehnologiji, na krhkost socialnega tkiva ali na krhkost zvočnih vsebin, ki gostujejo na festivalu?

Neja Tomšič: Na vse to. Tema je zloženka iz dveh besed, over (pre-) in sensitivity (občutljivost). Z njo smo se odzvali na letošnje spogledovanje z možnostjo konca festivala ob izgubi financiranja in posledičnem ponovnem vrednotenju pomena našega delovanja v domačem prostoru, a tudi z vprašanjem, ali je področje ustvarjanja, ki ga festival predstavlja, danes potrebno zaščite ali pa je, nasprotno, čas, da preživi brez podpore javnega financiranja in institucij. S temo kličemo h gojenju občutljivega ušesa in očesa v času današnje zvočne in vizualne prenasičenosti, občutljivosti, s katero lahko med množico vsebin, signalov in pomenov razbiramo relevantne pomene in vsebine; hkrati pa k dejstvu, da v današnjem času instant kulture in umetnosti še vedno ni nobenih bližnjic. Sonica ni namenjena hitrim impresijam in zabavi, je festival, ki zelo različna področja zvoka prepleta z drugimi področji umetnosti. To pa, čeprav v koncertnih dvoranah in klubskih okoljih, zahteva občutljiva ušesa, ali kot je izvrstno ubesedil Darren Cunningham aka Actress v intervjuju za Mladino: »Pred dvajsetimi leti ljudje plesne glasbe niso povezovali z umetnostjo, a to se je zdaj močno spremenilo. Glasba je postala povezana z vizualno umetnostjo, gledališčem in sodobnim plesom, zato klubi niso več ekskluzivno le prostori za rejve. (…) Glasba je bila zame vedno stvar umetnosti. Kot nevidno črnilo ali pa nevidna slika.«