Španski harlemi in glavne pošte: V spomin Ireni Kohont (1941-2024)

S festivalom Slovenska popevka je Irena Kohont sodelovala skoraj od začetka, pojavila se je na drugem, leta 1963, vendar takrat s pesmijo Tuj obraz (in Vračajo se ladje v alternacijah z Jelko Cvetežar in Ninom Robićem) ni pobrala vidnejših nagrad. Iz t. i. prve mariborske popevkarske ekipe, kamor sodi tudi Lidija Kodrič, je izstopala s sodobnim imidžem in globokim glasom, ki takrat ni bil običajen za pevke na domači sceni. Leta 1964 je bila velika zmagovalna pesem Slovenske popevke Poletna noč, Irena Kohont pa je v alternaciji z Majdo Sepe pela Papirnati cvet Robežnika in Strniše. Kazalo je, da bo postala ena tistih pevk, ki ji bodo zaradi specifičnega glasu (kot denimo Eldi Viler) odrejali specifične, zahtevnejše pesmi. Ampak leta 1965 je nato na festivalu zmagala z Robežnikovo pesmijo Šel si mimo (besedilo Elze Budau) in s svojo podobo poosebljala svežino mladih sredi šestdesetih. Iz nje je vel duh mode Pariza in Londona, tako da je hitro postala modna ikona, kot denimo Françoise Hardy. Leta 1965 je na mali plošči s štirimi pesmimi Melodija sezone 65 pri Jugotonu izšla njena različica pesmi Spanish Harlem (Španski harlem), ki jo je v izvirniku leta 1960 kot prvi solistični dosežek pel Ben E. King, pozneje pa Cliff Richard in Aretha Franklin. Pesem je prepesnila Elza Budau, izšla pa je v družbi Črnega konja Rafka Irgoliča in Pisma Lada Leskovarja. V tujini bi takim uspehom samoumevno sledil album, a pri nas o tem takrat niso razmišljali. Albume so dobivali redki, denimo takratne velike zvezde Anica Zubović, Ivo Robić, Majda Sepe, Marjana Deržaj in Beti Jurković, in pa kvečjemu še kakšna zborovska in narodnozabavna imena. Irena Kohont ni nikoli dobila lastne velike gramofonske plošče, je pa sredi sedemdesetih izšla kompilacijska kaseta. 

Ob koncu šestdesetih je Irena Kohont precej nastopala v glasbenih oddajah na televiziji in pela pesmi, ki so poprej izhajale na malih ploščah, kompilacijskih kasetah ali pa jih je posnela za radijski spored. Ena takih oddaj je bila proslula Caravan zapravljivček, v kateri so med drugim gostovali Tomaž Domicelj in člani(ce) Belih vran, zlasti Đuro Penzeš in Bor Gostiša. Pesmi, kot so Poslušam juke-box, Mamaluk, Povabi me na luno in Čakam te ob kavi, so postale priljubljene pri poslušalstvu in njeno ime se je trdno zasidralo na vrhu domače scene popularne glasbe. V sedemdesetih, ko so gostovanja na drugih festivalih postajala redkejša, se je večkrat pojavila na Veseli jeseni, festivalu narečnih popevk. Pesmi Pršva, našva, dava, rekva (1974) in Ne bom se moživa na Uršljo goro (1975) sta izšli na festivalskih kompilacijah, kot tudi duet z Edvinom Fliserjem z naslovom Hmjelska princesa (1979), ki je najbrž njena največja narečna uspešnica. Med klasičnimi popevkarskimi uspešnicami iz sedemdesetih na kompilaciji Sreča na vrvici in druge pesmi (ZKP, 1978) najdemo pesem Bil je tako prikupno zmeden izpod peresa Tomaža Domicelja, ki se še vedno vrti na radijskih valovih in jo najdemo na prenekateri retrospektivi z glasbo iz tistih let. Sam sem svojo različico objavil na EP-ju Ljudski rock (DOTS, 1993). 

Psalm, Hobi, Ure so minute takrat ..., vse to so morda malce manj znane, a zato nič manj vidne pesmi, ki jih je Irena Kohont pela v duetih ali sama v najrazličnejših okoljih, največ na festivalu Slovenska popevka. Ko se je pozneje tiho umaknila s scene, je vendarle ostala referenčna in zanimiva. Gostovala je na primer v eni iz niza televizijskih oddaj, ki so obujale t. i. zlata šestdeseta in jih je za TV Slovenija pripravljal Slavko Hren. Vtis, ki si ga dobil v pogovoru z njo, je bil, da gre za skromno in prijetno sogovornico, ki uspehov ne razglaša na veliko in se raje pogovarja o čem drugem. 

Morda bi bil zdaj, ko je fizično ni več med nami, čas za prislovično vinilko – kompilacijo z najvidnejšimi pesmimi; v njenem primeru bi bila »antologija« morda ustreznejša beseda, ki bi vase sprejela tudi nekolikanj bolj skrite kotičke njene diskografske zapuščine. Na YouTubu si še vedno lahko ogledate videoposnetek pesmi Šel si mimo. Pravzaprav obstajata kar dva, drugi s konca šestdesetih in z izbranim naborom imen popularne glasbe, ki jih vidimo korakati po Cankarjevi, posebej Domicelja z njegovo kitaro. Ob tem se utrne še ena asociacija, in sicer na pesem, ki jo najdete tudi na že omenjeni kompilaciji Bilo je nekoč: Irenina različica uspešnice Song Sung Blue Neila Diamonda oziroma v prepevu Elze Budau Modri spev. Ali otožni, kajne. Spev, ki ga tako ali drugače pozna vsak.