Srečno, z glasbo do – penzije

Ko naenkrat se zaveš,
kaj res prava sreča je,
takrat pomembno ni,
ne kdo, ne kaj si.

Življenje kratko je,
kar naenkrat skoz prste spolzi,
a srečen je,
kdor ga zares živi. 

(Barbara Kolarič)

Zahvalil se je poimensko, s pozornostjo in poklonom vsem prišlekom. In prišlo jih je veliko. Ime Iva Mojzerja v Mariboru še vedno in še posebej pritegne. Proti koncu, ko si je občestvo podajalo mikrofon, je ena od udeleženk navdušeno rekla: »Gospod Mojzer, moram vam povedati, da ste še vedno videti tako kot nekoč!« In on se je prekrižal »v imenu očeta, sina …«. Sicer je bolj malo zapel v četrtek, 25. januarja, v mariborskem hotelu Piramida, a je toliko več povedal o svoji avtobiografiji Srečen je, kdor zares živi. »Srečen sem, da sem 'penzion' dočakal tako, da sem se ukvarjal samo z glasbo!« je povedal zbranim na dinamičnem predstavitvenem večeru pevec popevk Mojzer, letnik 1948.

»Nikoli nisem razmišljal, da bi izdal knjigo. Le povedal sem svojo zgodbo gospe Darji (Kebe, op. av.). Na računalniku nisem tako vešč, ona pa je rekla, ti samo piši, in sem pisal in pisal,« je opisal nastanek knjige. Ampak Mojzer je mojster pripovedovanja, ko v živo doživeto podaja svoje zgodbe, čeprav so odlomki, ki jih je prebrala prijateljica, pokazali, da se črno na belem ni veliko porazgubilo o »dečku z ulice«, ki mu je leta 1974 Vilko Ovsenik dal priložnost, da posname pesem Polnočni kavboj. »Poklicali so me, da bi zapel Cifra–mož, in takrat sem bil v takem obdobju, da sem se srečal z vsemi največjimi našimi mojstri, s katerimi sem imel možnost kaj posneti: največ z Jožetom Privškom in Elzo Budau.« 

Mojzer, ki so mu pravili tudi slovenski Ringo Starr, ker je najprej bobnal, šele nato pel, se še spomni srečanja na ljubljanski železniški postaji s Franom Milčinskim – Ježkom in tega, kako je slišal prvič Dan ljubezni še v kuhinji pri Dejviju Hrušovarju, ko Dušan Velkaverh še sploh ni napisal teksta za pesem skupine Pepel in kri, s katero je nastopal na Evroviziji leta 1975, pa kakšen vtis so nanj v živo še bolj kot člani Abbe naredili Shadows in še bolj igralka Claudia Cardinale. 

Dvakrat je že bil skoraj na letalih, ki sta kasneje usodno strmoglavili (eno v Keniji, drugo na Korziki). Sodobni način spremljanja glasbe toplo sprejema, saj lahko zdaj posluša vse tisto, česar ni mogel v šestdesetih, ko se je doma pod odejo skrival ob poslušanju Radia Luxembourg, tolkel po mizi, ko še ni imel svojih bobnov. Rad obuja spomine na čase Hale C, Ezl Eka, Astorie, sodelovanja v skupinah Biseri, Kameleoni, Indexi, kjer je bobnal. »Enkrat sem plačal trikrat po 20 mark, ker sem se zmotil. Na koncu se je do konca leta nabralo 800 mark, za božični večer smo imeli večerjo in sem dobil povrnjeno vse! Drugi dan sem si kupil 'drumlo' Ludwig.« 

Pošalil se je, da je zdaj aktualen v oglasu s svojo najprepoznavnejšo skladbo Ti si rekla sonce. »Lepo je, čudovito, da se sliši. Mi je zadnjič rekla ena punca, kako je to kul, da zna celo besedilo. Nekatere skladbe so kot vino, res. Včasih traja leta, da ostanejo. Nikoli ne moreš vnaprej vedeti.« 

In kako danes, ko se druži z Rokom Ferengjo, s katerim delita ljubezen do Elvisa, gleda na Slovensko popevko in ostale festivale (sam je po trikrat nastopil na Popevki, Melodijah morja in sonca ter Veseli jeseni)? »Danes je ogromno odličnih pevcev in pevk, ko gledam te talente – izjemno. Se pa danes na to gleda drugače. Mi smo se bolj borili, da bi prišli do nekega cilja, danes je mladim morda bolj vseeno, ker ni take borbe, so pa vrhunske pevke in pevci. Vsake toliko, ko gledam te oddaje, se čudim. Je pa odvisno, kakšna je produkcija kompozicije. Včasih si lahko odličen pevec, pa vlak pelje v drugo smer. Zelo pomembno je, da ima pevec pravi komad zase. Prve skladbe so zelo pomembne, Jože (Privšek, op. av.) je začutil, kaj mi paše. Lahko bi pa zapel kaj, kar se ne bi prijelo pri publiki.« Ampak se je.