V hrupen spomin: Mario Marzidovšek, 1961–2011

Po dolgih ovinkih je prišla do mene novica o smrti Maria Marzidovška, na Slovenskem malodane pozabljenega akterja štajerske alternativne glasbene in umetnostne scene osemdesetih let prejšnjega stoletja. Mario Marzidovšek je bil med leti 1982–1988 ena osrednjih ustvarjalnih, povezovalnih in motivacijskih osebnosti štajerske, slovenske in jugoslovanske alternativne kulture. Bil je vsestranski umetnik, glasbenik, performer, glasbeni producent, založnik, predvsem pa neizčrpno ploden ustvarjalec in aktivist. V omenjenih letih, ki jih je, rojen leta 1961 v Poljčanah, preživel v Slovenski Bistrici, je bil dobesedno neustavljiv.

Na vse, ki smo ga takrat spoznali, je naredil izjemen vtis. Z ostrim pogledom in besedami, ki so vrele iz njega, te je priklenil k sebi in prepričal, da je mogoče narediti vse, kar se ti zdi potrebno, tudi če si v tem povsem sam. Posameznik lahko naredi vse, kar meni, da mora in zmore, in nič mu tega ne more preprečiti, razen lastnih strahov in lenobe. Za ploho besed, ki ti jo je namenil, se niso skrivale prazne obljube: Mario je uresničil vse, kar je načrtoval. Kako in kdaj je delal, je vedel le on sam.

V svoji domači sobi je naredil glasbeni studio in grafični atelje. V štirih letih je na zasilni in v glavnem doma narejeni opremi posnel ali sproduciral in izdal več kot 80 zvočnih kaset. Veliko jih je naredil tako, da je uporabil svoje zveze iz mreže mail-art umetnikov in po pošti zbiral posnetke podobnih eksperimentalnih glasbenikov ter jih predeloval v svojem studiu. Tako je izdal kar nekaj skupnih posnetkov z glasbeniki, s katerimi se v resnici ni nikoli srečal. Izvajal je celo dopisne koncerte, ne le dopisne razstave, kar je bila v mail artu pogosta praksa, na primer v San Antoniu leta 1987.

Njegova produkcijska hiša Marzidovshekminimalaboratorium je razpredla lovke po vsem svetu. Največ je izdajal glasbo ameriških avantgardistov, podobnih njemu, ki je svoje delovanje imenoval »tretji tok resne glasbe«, in kompilacij domačih pankovskih ter drugih žanrsko zelo raznolikih skupin in izvajalcev iz severovzhodne Slovenije ter nekdanje Jugoslavije. Izdajal je tudi posnetke skupin izza železne zavese, še posebej poljskega eksperimentalnega in alternativnega rocka.

Pri izdajanju kaset je bil, kot je izjavljal, totalni demokrat; kdor je v tistem času hotel kaj izdati pri njem, je to lahko naredil. Menil je, da bo že občinstvo presodilo, saj to vedno sprejme ali zavrne izdane zvočne posnetke, producenti in založniki naj pa umetnost predvsem spravijo do ljudi.

V svojih najplodnejših letih je ustvarjal glasbo, kot likovni umetnik se je posvetil predvsem grafiki in performansu, čeprav je delal tudi v bolj klasičnih tehnikah, tudi na platnu; pisal je pesmi ter delal kot producent. Na svoj unikatni način se je soočil z neverjetnimi kombinacijami konceptualnih umetnosti svojega časa in tistih, ki so začrtale razvoj umetnosti od začetka 20. stoletja naprej, kot so kinetična umetnost, nove slikarije, kolaž, xerox art, foto tehnike, design, uporabna umetnost, konkretna in vizualna poezija, dada poezija, konkretna vizualna analitično-minimalna umetnost. Pisal je tudi eseje o družbi in okolju. Najbolj ploden in venomer prisoten pa je bil vendarle v mail artu, tako da je večino svoje ustvarjalnosti dobesedno raztrosil po vsem svetu. Pri tem je kot glavni tehnični steber svoje grafične umetnosti uporabljal fotokopirni stroj. Njegove raznolike fotokopirne izdaje so doživele nekaj odmeva predvsem na tujem. V okviru mail arta je izdal knjižico BOOK, izdajal je zbirko konkretne in vizualne poezije (1982–1985), Minimal art Marzidovšek (1982–1985), zbirko Different Principle: Atonal Xerox Art – Marzidovšek in zbirko dada poezije Pesmi za otroke iz konzerve.

Med glasbenimi inspiracijami in zvrstmi, znotraj katerih je ustvarjal, je omenjal konkretno glasbo, serialno in punktualno glasbo, (a)tonalne sisteme, minimalizem, glasbo kolažev (dadaizem), preparirano zvočnost tradicionalnih akustičnih glasbil, elektronsko predelavo konkretnih zvokov in vokalov, tretjo svetovno glasbo, improvizirano in eksperimentalno glasbo, ksilotronsko glasbo, bruitizem, sintetično-industrijsko glasbo, reinkarnacijo nemškega zvoka iz sedemdesetih let, alter-minimalno glasbo, dodekafonijo v elektronskem zvoku, elektronski ekspresionizem, aleatorične procedure, geometrijski/abstraktni zvok, primitive sound, sintetično orkestralno glasbo, sintetično zborovsko/vokalno glasbo, minimalizem v jazzu, sintetični jazz, elektronsko in mehanično prepariran klavir, new sound painting, novo psihedelijo, kombinatorične glasbene oblike in še kaj.

V tistem času je bil Mario Marzidovšek s svojim Minimalnim laboratorijem eno ključnih vozlišč svetovne eksperimentalne glasbe. Kdo drug bi namreč leta 1988 lahko načrtoval izdaje naslednjih kompilacij: Different Music of the 1980s; American Independent Moment, Vol. 1; Yugoslavian Sound Poetry – Selection 1987–88 ter European Independent Moment, Vol. 1? Pravzaprav ne vem, če obstaja kakšna oblika umetniške ustvarjalnosti, v katero Mario Marzidovšek ni posegel. Sam sem ga vedno jemal kot glasbenika in producenta, drugi so v njem videli bolj slikarja ali pesnika, morda pa je bil daleč najplodnejši v mail artu in glasbenem založništvu. Čeprav je intenzivno – predvsem ustvarjalno – komuniciral z umetniki in glasbeniki na Zahodu, je večino svoje distribucije vendarle vezal na območje nekdanje Jugoslavije. Večkrat je trpko poudarjal, da v Sloveniji ni prodal veliko kaset in plošč, a da je bila distribucija po drugih republikah vedno zelo dobra.

O njegovi glasbi je mogoče reči, da je bila pretežno elektronska in je sledila minimalistični formi, tako v repetitivnem glasbenem izrazju kot tudi v minimalistični produkciji zvoka, ki je bila za nameček še namerno bolj robata, kot bi to pričakovali ali bi bilo potrebno. Krasile so ga nepričakovane zvočne sinteze, ki jih je izvabljal iz večinoma doma narejenih akustičnih in elektronskih instrumentov. Kadar je uporabljal bolj klasične instrumente, jih je za svojo uporabo temeljito prepariral. Modulatorji in modifikatorji zvoka so bili v časih analogne elektronike edina rešitev za iščoče glasbenike. Mario Marzidovšek je v svoji glasbi uporabljal posnetke resničnega sveta in okolja ter predelane posnetke siceršnjih zvokov akustičnih glasbil, prav tako pa je uporabljal tudi posnetke drugih glasbenikov in njihovih del, ki jih je večinoma premlel s svojimi modulatorji. Danes bi rekli, da je na veliko semplal.

Sodobniki so njegovo glasbo opisovali kot »poznoindustrijski kaos-red«, »nitroglicerinsko-delavski performance«, »ropotna glasba«, »raziskava zvoka in minimalizem«, »postindustrijska godba na robu eksperimentalne glasbe«, »živce parajoča industrijska glasba«. Tisti, ki smo ga v najhrupnejšem času našega življenja spoznali na odru, v zaodrju in v vsakdanjem življenju, smo Mariu Marzidovšku hvaležni za navdih, s katerim nas je neizbrisno zaznamoval. Takrat smo komajda slutili, kako visoko ceno lahko plačajo tisti, ki se brezkompromisno predajo nebrzdanemu viru človeške ustvarjalnosti. Po letu 1990 ga nisem več srečal. Tudi ustvarjal ni več. LP plošča Ultimative, ki je oktobra 2011 izšla pri založbi Monofonika pod okriljem mariborskega Subkulturnega azila, bi ga morda vrnila nazaj k hrupu, a je Maria tišina dokončno premagala.