Mičkene male voltažice, cat walk, drugič

Clockwork Voltage je skupnost, ki v slovenskem prostoru že lepo število let vzdržuje en poseben delček infrastrukture za eksperimentalno elektronsko glasbo – z dogodki, festivali, decentraliziranimi turnejicami in diskografsko dejavnostjo, ki danes obsega dvanajst izdaj, od EP-jev do celih albumov, med njimi ploščo V drevo dvojca SWAI, ki je morda najvidnejša izdaja te založbe. Še eden od bolj vidnih produktov te dejavnosti so kompilacije serije Happy Little Voltages. Druga, letošnja izdaja iz te serije vključuje trinajst instrumentalnih skladb trinajstih projektov, ki vse tako ali drugače posegajo po modularno sestavljenih sistemih za elektronsko sintezo in reprodukcijo zvoka. Ne gre nujno za analogno ali digitalno, drago ali reciklirano ali DIY, zaključeno ali fragmentarno – logika modularnosti je tu kljub vsemu bolj etika kot tehnika, zakoličena v skupnostnem sloganu: »No presets. No fixed architecture. Just signal flow, experimentation and collective energy.« Na Happy Little Voltages, vol. 2 bo vsakdo našel svoje favorite glede na lastne preference, a vendarle povejmo, da singularno osišče izbora, ki tudi ni zdolgočaseno ali brez navdiha, nosijo predvsem skladbe Joondroida, lowlanderja in kuratorke kompilacije, nobene. To so nosilci skladb, ki jim ne moremo očitati ne prekomerne načitanost ali utirjenosti ne nudlanja oziroma pretirane neodloč(e)nosti, pač pa ponudijo dovolj razrešitev radožive ustvarjalne napetosti, torej tisto glasbeno specifiko, ki zares upravičuje motivacijo oziroma etiko tako same kompilacije kot širše skupnosti.

Dramaturški lok nove izdaje sledi precej pričakovani logiki takšnih žanrsko in dinamično pisanih zborov: uvodna abstrakcija, počasna zgostitev ritmičnih in plesnih elementov, postopno pospeševanje in zaključek v kaotičnem razpustu, kjer se nabere vse, kar pred tem ni dobilo domicila. Tukaj je nabran pretežno na abrazivno in temačnejšo stran nagnjen spekter dromljanja, hrupa, ambientalnih skladb ter bolj ali manj ritualistične, klubsko plesno funkcionalne repeticije. Kar med komadi slišimo, je dosti skeletno muziciranje z elektronskimi inštrumenti, na podnivoju temeljev, in najboljše ali na videz najustreznejše je tisto, kar najbolje izrazi to skeletnost na liniji izbranega žanra, nekako v smislu flowa, ali če hočete, usmerjene improvizacije, ki pa ne bi smela zapasti v preveč poenostavljeno dodajanje in umikanje kock ali v ples po formulaičnih vzorcih in jasni, predobstoječi arhitekturi. Znotraj omenjene logike se posamezne skladbe razporedijo po neizogibni hierarhiji skupnosti. Tukaj so mojstrski komadi, ki ravno v svojem mojstrstvu postanejo nekoliko lenobni in dolgočasni – lepo urejeni, a brez resnične vertikalne napetosti v sekvencerskih ekskurzijah tistih nekaj vključenih domačih producentov, ki so že dalj časa in bolj uveljavljeni na področju ustvarjanja elektronske klubske glasbe. Nekaj je povprečnih stilsko mešanih izletov v neznano hrupa in manj funkcionalne repeticije, pri katerih v kombinatoriki skladb težko ulovimo njihovo smer in namen. In imamo mimobežne momente, ki po svoje zasvetijo, vendar v sosledju skladb ne najdejo pravega mesta. 

Skupnostna kompilacija ima posebno notranjo logiko, ki je seveda ne smemo presojati z merilom tematskega albuma. Njen namen je dokumentacijski in reprezentacijski, prikaz spektra, ne sinteze. V tem smislu je Happy Little Voltages, vol. 2 zvesta svojemu poslanstvu, saj pokaže, kaj se dogaja, in to brez umetnega poenotenja. A prav ta raznorodnost je hkrati tisto, kar prepreči, da bi celota zazvenela kot hipotetični EP, nastal iz najboljšega materiala. Morda pa bi bil lahko Happy Little Voltages, vol. 3 digitalni set treh ali štirih EP-jev na Bandcampu in torej z nekaj dodane ustvarjalnosti v obliki ujemanja stilov, podob, barv in naslovnic, če že razumemo, da takšne kompilacije pač nimajo pravega marketinško-konkurenčnega naboja, ampak so bolj dokument določenega stanja.

Na Happy Little Voltages, vol. 2 bo vsakdo našel svoje favorite glede na lastne preference, a vendarle povejmo, da singularno osišče izbora, ki tudi ni zdolgočaseno ali brez navdiha, nosijo predvsem skladbe Joondroida, lowlanderja in kuratorke kompilacije, nobene. To so nosilci skladb, ki jim ne moremo očitati ne prekomerne načitanost ali utirjenosti ne nudlanja oziroma pretirane neodloč(e)nosti, pač pa ponudijo dovolj razrešitev radožive ustvarjalne napetosti, torej tisto glasbeno specifiko, ki zares upravičuje motivacijo oziroma etiko tako same kompilacije kot širše skupnosti.