18.01.2017

V spomin Antonu Nanutu

Ko si prijel v roke življenjepis maestra Antona Nanuta in si ga moral prilagoditi prostoru, ki je bil na voljo zanj v koncertnem listu, si vedno prišel v zadrego. Ni ga bilo mogoče smiselno skrajšati. Brez velikega poglabljanja je v ospredje stopila njegova svetovljanskost.

Metka Sulič

Anton Nanut
Foto: arhiv Festivala Ljubljana

Ko si prijel v roke življenjepis maestra Antona Nanuta in si ga moral prilagoditi prostoru, ki je bil na voljo zanj v koncertnem listu, si vedno prišel v zadrego. Ni ga bilo mogoče smiselno skrajšati. Brez velikega poglabljanja je v ospredje stopila njegova svetovljanskost.

Rojstvo v kraju ob zahodni meji se mu je vtisnilo v osebnost; njegovo življenje je bilo tesno povezano z Italijo. Bil je eden tistih umetnikov, ki so družbi postavljali zgled dobrega (čezmejnega) povezovanja: Gorica, Trst, Videm, Tržič so bila kulturna središča, v katera se je njegovo ime globoko zarisalo. Kot neusahljiv motivator je povezoval Slovence v Italiji z matično državo, in obratno, ter rahljal predsodke Italijanov do kulture svojih vzhodnih sosedov, ko je bilo to tvegano početje. Prve glasbene lekcije mu je posredoval skladatelj Emil Komel med letoma 1942 in 1943 v Gorici. Prav to prijateljstvo je med drugim poskrbelo, da je tujino štel za svoj drugi dom. Ta skladatelj mu je, desetletnemu, vzgojil ljubezen do klavirja in glasbe. Ko so očeta enajstletnega Antona deportirali v koncentracijsko taborišče Gonars, je po očetu prevzel igranje orgel v domači cerkvi in skrbel za glasbeno zaledje vasi. 

Formalno izobrazbo dirigenta si je pridobil na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Danila Švare. Že takrat je ustanovil Akademski pevski zbor Vinko Vodopivec, vodil zbor Slovenske filharmonije ter utemeljil novo pojmovanje zborovskega petja v Sloveniji. Vse to je utrdil s petindvajsetletnim umetniškim vodenjem Slovenskega okteta. Osemnajst sezon je stal na čelu Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, pred tem pa je sedemnajst let vihtel taktirko Mestnemu orkestru v Dubrovniku. Vmes je pet let vodil orkester Slovenske filharmonije in bil petindvajset let profesor ter vodja katedre za dirigiranje na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Sedemintrideset let je umetniško usmerjal programe Mednarodnega festivala sodobne glasbe Kogojevi dnevi v Kanalu, ki bo svoje poslanstvo nadaljeval po njegovem odhodu … Skratka, naštevanje se ne konča in seznam sijajnih imen, s katerimi je delal maestro, se samo povečuje. Na eni izmed zadnjih novinarskih konferenc Kogojevih dni je povedal, da je našel plakat z gostovanja v tujini, in priznal, da je bil presenečen nad ugotovitvijo, da je vodil tudi tisti orkester; toliko jih je bilo, več kot 200. Med njimi so bile svetovne orkestrske zvezde, denimo Leningrajska filharmonija, Staatskapele Dresden, Dunajski simfoniki, če jih omenimo samo nekaj. Po obsegu izjemen arhiv posnetkov s 650 skladbami kaže na skladatelja z neustavljivo ustvarjalno energijo. 

Zadnja leta je živel v Opatiji na Hrvaškem in se vračal v Kanal ob Soči z velikim poslanstvom, ki je podčrtalo njegov credo, ne samo glasbeni, ampak življenjski. Kogojevi dnevi, mednarodni festival sodobne glasbe, morda edini slovenski festival za sodobno glasbo s tako dolgo tradicijo, je utrjeval kulturno identiteto najzahodnejšega dela države. Domačini in veliko tujih poslušalcev so imeli priložnost poslušati najsodobnejšo slovensko in mednarodno skladateljsko snovanje. V akustični cerkvi Marije Vnebovzete v Kanalu že vsa ta leta nastopajo pomembna imena iz sveta klasične glasbe, ki premierno izvajajo mnoge novitete slovenskih in tujih skladateljev. Spodbujanje razvoja sodobne glasbe je bil pri njem vseživljenjski nazor, ki ga je navdihoval in je kazal na njegov izostreni občutek za glasbeno umetnost.

Maestro je bil izjemen interpret Ludwiga van Beethovna in Gustava Mahlerja, skladateljev monumentalnih simfoničnih zvočnostih. V tej glasbi se je lahko izrazil v polnosti, dal ji je pravi utrip in iztisnil iz teh dveh skladateljev tragičnost življenja, kar mu priznavajo tudi slovenski muzikologi z oznako najpomembnejšega slovenskega dirigenta druge polovice 20. stoletja

Ob strani mu je vedno stala soproga Milojka, ki se je v zadnjih letih posvetila slikarstvu in maestra ujela v prečudovitih slikah, s potezami, kjer čutimo veliko ljubezen do moža. Natančno je ujela njegove temeljne značajske poteze: odločnost, osredotočenost, a tudi mehkobo in humanost. To so bile osebnostne lastnosti, ki so ga zaznamovale do konca ustvarjalne poti, ko je v Novi Gorici ali Kanalu ob različnih priložnostih dirigiral orkestrom Slovenske filharmonije, RTV Slovenija, Padove in Benečije ter vedno dal prostor obetajočim mladim primorskim glasbenikom, da so zasedli vloge solistov. Zadnji koncert, na katerem je dirigiral, je bil leta 2015 v Kulturnem domu Nova Gorica, ko je izvedel dela prijatelja Lojzeta Lebiča ob skladateljevem 80. jubileju. Bil je to ganljiv trenutek slovesa, ko je do zadnjega sedeža napolnjena dvorana stala na nogah in skandirala sijajni osebnosti. 

V življenju Antona Nanuta velja omeniti veliko Prešernovo nagrado, ki jo je prejel leta 2011. Leta 2015 je prejel red za zasluge, odlikovanje predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja za prispevek pri uveljavljanju sodobne slovenske resne glasbe in utrjevanju enotnega slovenskega kulturnega prostora s festivalom Kogojevi dnevi. Omenimo še Marjana Gabrijelčiča, s katerim sta ustanovila Kogojeve dni, dirigenta in prijatelja Marka Muniha z Mosta na Soči, Cirila Zlobca, ki je zadnja leta predsednik festivala, Štefana Maurija, preminulega skladatelja iz Avč, in ne nazadnje Marija Kogoja, navdih, iz katerega je črpal in ki mu je osvetljeval smer profesionalne poti.