Vikiju v slovo: Viktor Škedelj Renčelj, 1975–2022

reka reče gori »ti si nebo« 
gora se zasmeje »ah, saj ni tako«
reka pač ne vidi, reka ne ve
da gora je le roka vetru v pozdrav
in veter je le dih iz tvojih ust
kadar sanjaš, da si drevo
višje kakor gora ali nebo 

(iz njegove pesmi Drevo, Same Babe – Terezijanske, 2011)

Odšel je naš Viki, modri duh SIGIC-a, v tej organizaciji zaposlen skoraj od njenega začetka. Nekoč, že zdavnaj, me je tam priporočil v službo, sprejel pa z besedami: »Dobil sem sodelavca, izgubil bom prijatelja.« Na srečo se je zmotil, čeprav sva se kdaj čez pisarno gledala pisano, ker je eden menil, da je drugi izbral zanič glasbeno kuliso (najboljši kompromis je bil Miles). Bila sva sošolca na študiju etnologije, sprva pripadnika različnih plemen, on ljubljanskega, jaz primorskega, dokler nas rock'n'roll in teren nista povezala. Zgodaj je pokazal, da etnologijo razume široko, ko se je raziskovalno lotil Buldožerjev. Diplomiral je z delom o češki underground rock skupini The Plastic People of the Universe in njenem odnosu s političnim režimom. Češko je ljubil, njena alternativa sedemdesetih in osemdesetih je bila njegova stalna strast. In prav z žalostjo je opazoval, kako naglo so se zamejili kulturni horizonti na območju Jugoslavije po njenem razpadu. Lačen regionalnih glasbenih posebnosti, jo je mahal podolgem in počez, povsod pripravljen zajemati z veliko žlico. Ko je pred mnogimi leti Gori Ussi Winnetou ob Velikih nočeh redno nastopal sredi vasi Kanfanar v Istri, je pač romal tja (hvala, da si me vzel zraven). Enkrat sva z nekaj dolarji odpotovala v Gruzijo in povrhu so naju na poti še okradli, zato sva zatočišče poiskala pri menihih južnega Kavkaza. A ko je v Tbilisiju v izložbi zagledal sovjetski model električne bas kitare, jo je moral imeti, četudi za ceno lastnih obrokov. Čez ramo jo je nosil prek Turčije domov, da je potem krasila zvok in podobo njegove prve zasedbe, Dada Banda. Na vsakem koraku pa nepopisna privlačnost obrobja – tistega estetskega in tistega geografskega. Na Tolminskem je odkril bende, ki so v rock prirejali ljudske pesmi in kvantaško prepevali v narečju – čutil je bližino, tudi sam je delal podobne stvari. Pri Pavli je z Družbo dobrodušnih src in zverinskih krikov prirejal literarno-glasbene večere, v okviru katerih je nastal njegov osrednji bend, Same Babe. Vesel sem, da sem bend kmalu spravil na svoje dvorišče (Moskva–Petuški–Tmin), kot še tolikokrat zatem. Vikijev bend je več kot petnajst let premikal kreativne meje slovenskega šansona, ga polnil s predrznostjo in humorjem, pa tudi z nepozabnimi citati miniatur iz zgodovine slovenske popularne glasbe. Viki, ta genialni obstranec, je ljubil sebi podobne, ki so besedila zajemali iz življenja in jih uglasbili tako, da so segli v srca maloštevilnih, ker jih je medijsko oko-uho raje spregledalo. Sam pa jih je z briljantno inteligenco in neusahljivo domišljijo povezoval in vabil k neštetim avanturam. 

Viki, prehitro si odšel za ostalimi – za Pengovom, Polom, Feotom, Brecljem …, ki si jih tako iskreno cenil. Kako močno nam bo manjkal tvoj čut za človeka, tvoje preudarne misli, doslednost in natančnost, stalno žive ideje in dobra volja, s katerimi si ljudi, glasbo in smeh neutrudno zlival skupaj. Da – kdo vzel bo tvoj ščit?