Začenja se tretji MENT Ljubljana

Jutri, 1. februarja, se v CUK-u Kino Šiška začne odvijati tretja edicija domačega showcase festivala MENT Ljubljana, ki bo v treh dneh, vse tja do 3. februarja, gostil več kot petdeset domačih in tujih izvajalcev, ob tem pa bo ponovno ponudil tudi konferenčni del, namenjen pretoku informacij, mreženju ter izobraževanju. MENT Ljubljana se bo odvijal v CUK-u Kino Šiška, v klubih na Metelkovi (Menza pri koritu, Gala hala, Channel 0, Klub Gromka) ter v Hostlu Celica, v Stari mestni elektrarni in v Pritličju. Preddogodek festivala se je pod nazivom AppointMENT zgodil v galeriji DobraVaga, kjer so predstavili petdeset plakatov petdesetih domačih umetnikov in oblikovalcev. Čeprav se MENT manifestira enkrat letno, so njegove dejavnosti razporejene skozi celo leto v obliki sodelovanj s festivalom Inmusic, organizacije turneje po Balkanu in prireditev na festivalu Waves Vienna do rednih obiskov in promocije domačih ustvarjalcev po različnih sorodnih evropskih festivalih. O letošnji ediciji smo se pogovarjali z Andražem Kajzerjem.

Za začetek tretje edicije MENT-a Ljubljana čisto preprosto vprašanje: kakšne novosti se nam obetajo letos?

Počasi razvijamo festival, popravljamo napake ali slabosti prejšnjih edicij in poskušamo razvijati nove ideje. Letos je ena večjih vsekakor projekt AppointMENT v sodelovanju z DobroVago, kjer so se povezali s petdesetimi ilustratorji, ki so pod inspiracijo nastopajočih naredili plakate. Torej to je en tak večji projekt. Potem so tu nova prizorišča, kot je na primer Pritličje, kjer se bo zgodil Kamizdat večer. Počasi se bo MENT končno dogajal tudi v centru.

V konferenčnem delu gostite nekatera znana imena iz sveta glasbe in glasbene industrije. Kaj lahko domači sceni predajo, denimo, šef založbe Sub Pop (Jonathan Poneman) in izkušnje z male, a mednarodno odmevne islandske scene (Sigtryggur Baldursson)?

To sta gotovo dve različni izkušnji s svojo vsebino, a spet ne toliko, ker sta obe s svojo vsebino dosegli cel svet. Šef islandskega Export Officea, nekoč bobnar benda Sugarcubes, torej bobnar Björkinega prvega benda, vsekakor lahko pove eno glasbeno zgodbo. Predvsem se spozna na majhno okolje – Islandija ima 330000 prebivalcev – in ima izkušnje s tem, kako graditi kariere glasbenikov oziroma povezave, da ti prodrejo prek meje. Pozna tudi zgodbe lokalnih herojev, kakršne imamo tudi mi doma, glasbenike, ki so v domačem okolju precej znani, širše v tujino pa ne prodrejo, ker so s svojim glasbenim izrazom mogoče preveč lokalno usmerjeni. Šef založbe Sub Pop lahko pove zgodbo o založbi, ki se je razvila z bendi, ki jih ima rada, ki še vedno raziskuje in tempira en del bolj popularne alternativne scene. Če nič drugega, je njegov nastop lahko inspiracija.

Čeprav se dejavnosti MENT-a v javnosti dobro beležijo, verjetno večina ljudi ni seznanjena z aktivnostmi, ki jih ob organizaciji dogodka izvajate skozi celo leto. Kakšen je smoter teh aktivnosti in katere so?

Te aktivnosti so nekako povezane s festivalom, po drugi strani pa gre tudi za neke vrste nadomeščanje odsotnosti slovenske glasbene Export pisarne. Kar pomeni, da poskušamo odpirati vrata raznovrstnim domačim glasbenikom na podobne tuje festivale. To ne pomeni, da mi sami delegiramo, katere glasbenike bi želeli tam videti, ampak da poskušamo opozoriti te festivale na to, da je v Sloveniji scena, da je ogromno bendov z mednarodnim potencialom, ki so pripravljeni priti v tujino. Po drugi strani občasno poskušamo pridobiti sredstva za te izvajalce, tako da dobijo priložnost, da odidejo tja in imajo pri tem pokrite vsaj osnovne stroške. Z INmusicom prirejamo natečaj, ki se imenuje INmusicMENT. Lani smo organizirali turnejo treh zasedb po Balkanu, ker nas je prijetno presenetilo povabilo makedonskega festivala PIN. Predvsem poskušamo na veliko odpirati vrata, ponujati možnosti. Obenem je to šola in mogoče celo reklama za naš festival, saj smo res skozi celo leto v obtoku.

Si v treh letih delovanja MENT-a in iniciativ, ki jih s seboj nosi, morda že zaznal kakšne spremembe na domači sceni, in če ja, kakšne in v kakšni meri?

Definitivno, sploh pri bendih mlajše generacije se vidi, da se zavedajo širšega konteksta okolja okoli sebe. Kar pomeni, da resneje razmišljajo o tem; da stopajo v stik ne samo z lokalnim občinstvom, temveč razmišljajo o tem, kako bi svojo kariero razvijali v tujini oziroma kako bi se, za začetek, predstavili čez mejo. Predvsem pa več razmišljajo, več časa posvečajo temu, kako bodo svojo glasbo predstavili drugemu občinstvu. To se mi zdi super ideja, saj gre za eno redkih priložnosti, da to glasbo delajo na daljši rok.

Kje se po večletnem udejstvovanju na sceni t. i. showcase festivalov po tvojem mnenju ti danes nahajajo, kakšna je njihova funkcija in ali se trend širi ali počasi umirja?

Mogoče se je v slovenskem medijskem prostoru za hip govorilo, da je nenadoma zraslo ogromno showcase festivalov, čeprav po mojem občutku ni ravno tako. Se mi zdi, da se je vsak, ki se je obdržal nekaj let, gradil z namenom in je rastel počasi. Ko se je MENT prvič zgodil v Ljubljani, se je lokalnemu občinstvu in medijem mogoče zazdelo, da »ah, zdaj ga pa imamo še pri nas«. Absolutno bi rekel, da še vedno opravljajo svojo nalogo, še vedno so ena glavnih mrežnih točk v Evropi, če se hočeš izobraževati ali spoznavati ljudi iz industrije. So izhodišče za iskanje novih talentov in izvajalcev za naprej, za festivale, založbe in agente; v tem kontekstu so še vedno zelo močni. Je pa seveda zelo majhen odstotek tistih izvajalcev, ki jim samo na ta način uspe prodreti dlje, za večino je to pač le en del njihove glasbene zgodbe.

Showcase festivali in mednarodne iniciative pod okriljem, denimo, music export offices so večkrat splet iniciativ znotraj polja glasbene industrije in kulturne politike. Kje smo v tej spregi danes mi? Se stvari premikajo in ali naletite več posluha tudi pri domačih odločevalcih v polju kulture?

Del tega posluha je tu že od začetka, ker imamo že od začetka nekaj podpore iz javnih financ; to je del budžeta MENT-a. Bi pa rekel, da vsekakor primanjkuje glasbenih profesionalcev, nimamo že prej omenjene Export pisarne. Kar pomeni, da tukaj še ni bilo dovolj posluha. Zato domači profesionalci, ki se ukvarjajo z glasbami, ki bi bile potencialno primerne za tuje trge, nimajo finančnega zaledja, da bi sploh šli ven pogledat in predstavljat to glasbo. Medtem pa se večina t. i. profesionalne industrije ukvarja z domačim mainstreamom, ki ga že podpirajo tudi javni mediji, denimo nacionalna televizija, kar med drugim pomeni, da imamo v petek zvečer na prvem programu RTV Slovenija narodnozabavno oddajo. 

Nam lahko malce razkriješ mehanizme in taktike, ki jih ubirate, da bi bili uspešni tako pri promociji domačih zasedb na showcase festivalih kot za namene samega MENT-a?

Zaenkrat zelo lepo delujejo festival in obstranke dejavnosti festivala, tisto, kar smo poimenovali MENT platforma; to gre z roko v roki. Nismo namreč samo ekipa, ki bi poskušala izvažati bende, temveč obenem bende vabimo k nam. In smo tudi neka stična točka evropskih, vzhodnoevropskih, balkanskih in regionalnih profesionalcev. Kar pomeni, da ponujamo zaokrožen model, celih 360 stopinj. Poskušamo ponujati zanimive bende in hkrati vabimo zanimivo glasbo sem. Zato smo mogoče za marsikoga v tujini bolj zanimiv sogovornik kot tisti, ki se usmerijo samo v eno od teh panog. Je pa to absolutno zahtevnejša naloga in jo lahko opravljaš samo v določeni meri. Kar se tiče ostalih taktik, poskušaš bende in kadre okoli njih izobraževati; na ta način se lahko za te bende naredi več, kot če bi vse opravili mi sami. To se pri nekaterih domačih bendih že pozna. Tako so, denimo, nastopili na enem ali dveh tovrstnih festivalih, s pomočjo menedžerja ali menedžerke pa so že naredili toliko korakov naprej, da zdaj prav čakamo, da se jim zgodi še kaj večjega.