Zakon ulice in njene zvočne podobe

Ko človek obišče neko mesto, se z njegovo kulturo najhitreje seznani skozi sprehode po ulicah. Na ulicah se sliši tudi glasba, ki razodeva paleto lokalnih glasbenih praks ter običajev, in pogosto si lahko na ulici že ustvarimo vtis o tamkajšnjih glasbenih specifikah. Seveda pa lahko to teorijo hitro postavimo pod vprašaj. Kritičen premislek je možno razumeti kot obupan poskus lokalca, ki se ne želi sprijazniti, da je Ljubljana harmonikarsko mesto in da je Slovenija pač harmonikarska država. Pa ne, da bi bilo s harmoniko karkoli narobe. Tudi ne, da bi bilo kaj narobe z narodnozabavno glasbo. Nenazadnje se bo treba sprijazniti, da se je narodnozabavna glasba zažrla v pore urbanega in da danes mladi frajer ni več frajer s kitaro, pač pa frajer s harmoniko. Ampak zakaj je na ulici toliko harmonik in zakaj toliko slabih harmonikarjev?

O kvaliteti ulične glasbe v Ljubljani

Janez Križaj, legendarni glasbeni producent in aktivist na področju zvočne ekologije, opozarja, da je treba gledati s širše perspektive: »Največja prepreka ulični umetnosti in razvoju kulturnega turizma so divji ulični zvočniki. Ker splošna zavest, da je tudi zvok del kulturne podobe mesta, še ni razvita, lahko slišimo pred mestno hišo tri različne glasbe hkrati samo iz zvočnikov lokalov, še predno se pojavi kak ulični glasbenik. Kar povzroči svojevrstno selekcijo glasbenikov; kvalitetni in subtilni artisti se umaknejo, glasni in za okolico manj dovzetni veseljaki ostanejo.« In kaj si o tem mislijo poslušalci, predvsem turisti, ki se sprehajajo po ulicah? Janez odgovarja: »Kaj si mislijo turisti o kultiviranosti tistih, ki poslušajo kar tri glasbe hkrati, je precej odvisno od tega, iz katerega okolja prihajajo. To je že druga svojevrstna selekcija: kulturni in subtilni turisti se umaknejo, glasni in za okolico manj dovzetni veseljaki ostanejo.« Križaj je na temo zvočnega onesnaževanja ter kampanj zoper glasne zvočnike v javnem prostoru sprožil že toliko akcij in o njih že toliko povedal, da ga je že kar zoprno spraševati. Pa vendar, so prizadevanja obrodila kaj rezultatov? »Moj aktivizem je omejen. Imam interes za življenje v lepšem okolju, z več sožitja, ampak tisti, ki razgrajajo, imajo večji interes. Posledično se ni zganila nobena od pristojnih služb. Ne mestna ne tržna ne okoljska ne spomeniška inšpekcija. Vse smo seznanili z rezultati naših raziskav (VEČ, op. av.), a brez učinkov. Tako lahko samo še pasivno spremljamo, kako se vsak mesec v Stari Ljubljani pojavi kak nov ulični zvočnik ali se manjši zamenja z večjim. Na splošno velja: 'Če je sosed dal bolj na glas, bom pa še jaz.' Spremljamo počasni stampedo.« Križaj priznava, da nekaj dobrih praks obstaja: »Petkovškovo nabrežje se še kar dobro upira skušnjavi samouničevalske tekme s konkurenco. Sosedje sodelujejo (povezujejo se v KUD Petkovškovo nabrežje in skupaj kreirajo kulturno podobo nabrežja, op. av.) in posledično imajo lokali največ gostov ter polne roke dela tudi takrat, ko so glasneje ozvočeni lokali na Cankarjevem in Hribarjevem nabrežju prazni.« 

Priložnosti za subtilnega artista?

»Na ulici igram že nekaj let, če le imam čas in če je dovolj toplo,« pravi Dennis Lampert. »Do glasbe sem vzgojil spoštovanje in naporno mi je igrati, kadar ni tišine. Če na določenem mestu, kjer bi želel igrati, slišim glasbo, imam navadno občutek, da sem na tem mestu odveč. Velikokrat sem se že skušal dogovoriti z lokalom, da ugasne zunanje zvočnike. Navadno je bilo tako, da se je natakar bal, kaj bo rekel šef, če bo zvočnike izklopil, šefa pa ni bilo mogoče najti. Z veliko mero vztrajnosti sem uspel dobiti blagoslov nekega lokala, da je začel ugašati zvočnike, kadar sem prišel s kakšno ekipo igrat na Šuštarski most. V nekem drugem lokalu na mojo prošnjo zvočnikov niso nikoli ugasnili, so jih pa vsaj nekoliko stišali. Zanimivo je bilo, da sem velikokrat po nastopu spil kavo pri tem lokalu in pogosto naletel na odobravajoče komentarje strank lokala, ki so si želele poslušati živo glasbo in ne tiste, ki jo je predvajal lokal. Ulične glasbe sicer nikoli nisem izvajal zaradi zaslužka, četudi so bili kovanci in redki bankovci, prisluženi na ulici, že večkrat v življenju moj edini vir dohodka. Glasba na ulici je zame dejavnost, ob kateri se počutim, kot da delam nekaj zelo dobrega in koristnega za okolico. Predstavlja mi tudi odlično in nenadomestljivo obliko vaje.« 

Festival ulične glasbe – kampanja za boljšo podobo ulične glasbe

Dennis Lampert je glasbenik ter gonilna sila Festivala ulične glasbe (FUGL), ki se začenja v sredo, 27. septembra. FUGL bo gostil več kot 50 dogodkov, poleg uličnih glasbenih nastopov še glasbene delavnice, okroglo mizo, čarovniško povorko po festivalski poti ter vodstvo po uglasbljeni Ljubljani. Na Mestnem trgu bo v živo potekal legendarni ŠTOS Dragana Buliča. Kot je zapisano na spletni strani festivala, si FUGL prizadeva »prikazati, kako lahko kvalitetna ulična glasba pozitivno vpliva na nas, nas napolni z voljo in zagonom, da lepše opravimo vsakdanje stvari, nas umiri, kadar se nam kam, morda brez razloga, mudi, ali pa nas prijetno kratkočasi, kadar čakamo v dolgi vrsti«. Agenda FUGL-a je torej vezana na predstavljanje drugačne podobe ulične glasbe, kot smo je vajeni. Ulična glasba kot prostor sožitja: sožitja med glasbeniki, ki poiščejo svoj prostor, kjer ne motijo drugih, sožitja z lokali, ki ne privijajo zvočnikov, in sožitja s stanovalci in mimoidočimi, na katere lahko glasba učinkuje predvsem pozitivno. 

Spontani ulični nastop skozi oči zakonodaje

Ko bo FUGL mimo, bo najbrž vse po starem. Lastniki lokalov in trgovin bodo privili zvočnike, stanovalci bodo preganjali uličarje, mesti redarji pa pisali kazni. Če podrobneje spremljate zakonodajo, ki ureja določila kulturnega življenja, veste, da za spontane ulične nastope obstajajo določene izjeme. Tovrstne izjeme so sicer silna redkost. Zakon o javnih zbiranjih, recimo, ne ločuje med diskoteko, ki cilja na prodane hektolitre piva ob spremljavi hreščeče muzike, ter koncertnim klubom, ki skuša predstavljati živo glasbo, po možnosti avtorsko in po možnosti glasbo mladih, še neuveljavljenih ustvarjalcev. Zato ni čudno, da je živih koncertov tako malo. Ne prinesejo denarja, za varnostnike in kazni za morebitne prekrške pa ostaja tarifa ista. Spontani ulični nastop je izjema. Za ulični nastop ni treba prijaviti dogodka, izdelati zvočnega elaborata, najeti varnostne službe, uvesti ulične zapore in podobno. A hkrati isti zakon določa, da lahko posamezna lokalna skupnost sprejme odlok, s katerim podrobneje določi pravila igre za ulično glasbo. Ljubljana ga ima. 

Odlok o posebni rabi javnih površin v lasti MOL-a

Odlok, sprejet konec leta 2015, je uvedel nekaj novosti glede na prejšnje različice. Če so smeli prej ulični glasbeniki za muziciranje uporabljati manjše baterijske ojačevalce, to sedaj ni več dovoljeno. Novi odlok je ulično muziciranje časovno zamejil, uvedel je tudi mestne cone, kjer velja poseben režim. Ulični glasbeniki so dobrodošli med deseto uro zjutraj in deseto zvečer, razen v strožjem centru, kjer lahko muzicirajo med četrto popoldne in deseto zvečer med delovnim tednom ter ob sobotah, nedeljah in praznikih od desete zjutraj do desete zvečer. V primeru kršitev glasbenika čakata opomin in kasneje kazen s strani mestnega redarstva. Dennis: »Če smo želeli z novim odlokom spoditi harmonikarja s Prešerca, nam je to le deloma uspelo. Še vedno je tam vsak dan ob štirih popoldne in konsistentno igra tudi dlje kot do desete zvečer. Na svojih redkih poteh po centru Ljubljane včasih vidim ulične glasbenike v dopoldanskem času. Pogosto gre za tujce, ki s pravili niso seznanjeni ali pa jim zanje ni mar. Tudi če dobijo kazen, se terjatvi brez večjih težav izognejo. Lokalni ulični glasbeniki se v veliki meri držimo odloka. Svoj čas sem prezrl določbo, da ne smem uporabljati ojačevalca, in sem še naprej uporabljal majhen baterijski ojačevalec, dokler mi ni mestna inšpekcija izdala opomina.« Dennis je jazzist; jazzovske glasbe ne more na enak način igrati na električni ali akustični oziroma klasični kitari. Zanj je omejitev ozvočenja grob in slabo premišljen poseg v svobodo izražanja. Slabo premišljen predvsem zaradi tega, ker obstajajo inštrumenti (npr. tolkala in trobila), ki tudi brez ozvočenja dosežejo zelo visoko zvočno jakost. Na drugi strani so inštrumenti, ki so brez dodatnega ojačevala komajda slišni. Še posebej, če v neposredni bližini stoji na glas privit zvočnik lokala. 

So kazni visoke?

Kazen za nespoštovanje določil mestnega odloka uličnega glasbenika udari po žepu za 150 EUR. »Težko rečem, ali je kazen visoka,« razmišlja Dennis. »Nikoli še nisem v enem dnevu zaslužil toliko, da bi lahko z zaslužkom poravnal morebitno kazen. Poznam pa ljudi, ki so z bolj tržno usmerjenim muziciranjem ali drugimi oblikami ulične umetnosti zaslužili dovolj, da jo zlahka odštejejo od zaslužka.« Glasni zvočniki torej niso edina zalega, ki odganja subtilne artiste. Z ulic jih odganja tudi uredba, ki je bolj pisana na kožo tistim glasbenikom, ki izvajajo donosnejše ulične programe. Marsikdo od njih tudi zavestno krši določila uredbe, saj mu kalkulacija dnevnega zaslužka tu in tam dopušča, da si prisluži kazen, če se slučajno pojavi mestni redar. 

Moč posameznika

Odganjajo pa ne le zvočniki in preteče kazni, temveč tudi posamezniki. Povečini prihajajo iz vrst stanovalcev; ni jih veliko, a so vztrajni. Ulični glasbeniki doživljajo podobno usodo kot koncertni klubi, ki imajo v svoji soseščini pogosto zgolj enega vztrajnega nasprotnika. Ta vestno kliče policijo, policija pa po uradni dolžnosti intervenira. S povečanim številom policijskih intervencij se zvišuje ocena stopnje tveganja za takšno prizorišče, zato mora klub po zakonu priskrbeti večje število varnostnikov in tako za varovanje odšteti več denarja. Dennis pritrjuje: »Srečal sem zelo malo ljudi, ki niso bili naklonjeni mojemu igranju na ulici. Vse jih lahko naštejem. Tukaj je harmonikar s Prešerca, ki na 'svoje ozemlje' ne spusti nikogar, tukaj je gospa Pod trančo, ki vztrajno kliče policijo, gospod z Mestnega trga, ki stavi le na orglice in harmoniko, ter dve gospe z ljubljanskega mestnega inšpektorata. Sicer pa sem na svojih priljubljenih točkah za ulično muziciranje naletel večinoma le na odobravanje in spodbudo. Tudi s strani stanovalcev in zaposlenih v bližnjih trgovinah. Gostinci prav tako včasih izrazijo željo, da bi igral pri njih, a za to praviloma niso pripravljeni plačati. Se pa je že zgodilo, da smo s skupino med igranjem na ulici spoznali ljudi, ki so nas kasneje najeli (in plačali) za kak nastop.«

Tišina kot predpogoj kakovostne ulične glasbe

Ulična zvočna kakofonija privede do situacije, ko glasbi praktično nihče zares ne prisluhne. Učinkom zvočnega kaosa se izognemo tako, da ga ponotranjimo. Kar potem privede do paradoksne situacije, da nam postane neznosna tišina. Na to stavijo tudi gostinci in trgovine, ko z zvočniki vabijo stranke. A tišina je predpogoj poslušanja. Predpogoj tišine postavlja uličnega glasbenika na konkreten preizkus, ko se sliši vsaka napaka in ko pridejo do izraza zvočne potankosti. Zato ni čudno, da slabim uličnim glasbenikom zvočni vrvež dejansko ustreza. Skrijejo se vanj in ves napor usmerijo v odsotne mimoidoče, ki v kovčke in klobuke spuščajo kovance in bankovce. Pa je mesto sploh mogoče narediti tiho? Po mnenju Janeza Križaja je to mogoče: »Če pogledamo po svetu, lahko sklepamo, da Alpe niso le geografska, temveč tudi kulturna meja. Severno in zahodno od nas ne poznajo uličnih zvočnikov. Ideja, da lahko gostilna ali trgovina zvočno uzurpira javni prostor samo zato, ker pač oglašuje svojo dejavnost, jim je tuja. Vzhodno in južno od nas pa je to povsem normalna in običajna praksa.« Križaj vidi težavo v inšpekcijskih službah, ki ne izvajajo pristojnosti, ki bi jih po zakonu lahko. Po pravilniku, ki določa tehnične pogoje in obseg storitev za opravljanje gostinske dejavnosti, mora gostinski obrat, ki nudi mehansko ali živo glasbo, poskrbeti za protihrupni prostor, tako da glasba ne moti bližnje okolice. Četudi se ta določba morda eksplicitno nanaša na gostinski obrat (in ne eksplicitno na terase ali vrtove), se zdi bizarno, da bi določba veljala le za notranjost lokala, za odprti javni prostor, ki ga lokal koristi, pa ne. Toda v praksi je očitno tako. 

Sožitje vpletenih

Na čigavo stran stopiti? Na stran stanovalcev, ki so naveličani pod svojim oknom poslušati ene in iste napeve? Na stran glasbenikov, katerim ulično muziciranje pogosto predstavlja preživetveni dohodek? Na stran gostincev, ki se v vsesplošnem kaosu konkurence borijo za svoj obstanek? Na stran mimoidočih, ki jih lahko glasba za vogalom vsaj za hip odvrne od vsakdanjih skrbi? »Cesta je dovolj široka za tri pametne in hkrati preozka za dve budali,« pravi Janez Križaj. »Sožitje je možno z dialogom, z uvidevnostjo do soljudi in z občutkom za skupno. Žal se v paleti drugačnosti najdejo tudi za dialog nedovzetni. Imajo svoj kratkovidni in kratkoročni prav in se ne menijo za širše posledice. Splošne škodljivosti svojega početja sploh ne opazijo. Zaradi takih in takšnih potrebujemo predpise in inšpektorje.«

Obisk Festivala ulične glasbe bo priložnost za tvorjenje sožitja. Treba pa bo napeti sile, da se ta primer dobre prakse širi naprej in doseže trajnostne učinke. Tej tematiki bo posebej namenjena okrogla miza v okviru festivala, pripravljajo pa se tudi skupne akcije, ki bodo o problematiki in možnih rešitvah kontinuirano osveščale tako širšo javnost kot pristojne odločevalce. 

S programom FUGL-a, ki bo trajal od srede, 27. septembra, do nedelje, 1. oktobra, se lahko podrobneje seznanite TUKAJ.