Zatočišča stolpnih ur. Juretu Robežniku v spomin (1933–2022)

Prve domače popevke so bile pravzaprav šansoni, lahkost njihove spevnosti še ni bila docela popevkarsko banalna in besedila so prihajala z miz uglednih pesniških imen. Govorimo o časih pred festivalom Slovenska popevka, ko so slovenske izvajalke in izvajalci nastopali na tedanjih jugoslovanskih festivalih, zvečine pod vplivom bližnjega San Rema. Kar zadeva tozadevne festivalske odre, se je Jure Robežnik kot skladatelj na domači t. i. zabavnoglasbeni sceni pojavil leta 1962, na prvi Popevki, sicer pa je že poprej pustil svoj pečat v jazzu. Bled mu s prvo Slovensko popevko ni prinesel večjih nagrad, a že naslednje leto sta Katja Levstik in Marjana Deržaj zapeli nagrajeni Orion, ki velja za eno naših najvidnejših popevk in zaradi besedila Gregorja Strniše tudi za vrhunsko poezijo, ki je na neki način nadgradila teme in motive iz Strniševe zbirke Odisej in poznejših Zvezd. Po letu 1963 smo na festivalu slišali vedno več Robežnikovih popevk, ki so redno dobivale nagrade: leta 1964 Verujem v pravljice (v alternaciji sta jo zapela Majda Sepe in Lado Leskovar), leta 1965 Šel si mimo (Irena Kohont), leta 1966 Ples oblakov (Marjana Deržaj). Zanimive so bile tudi melodije, ki jih je prispeval, a so iz teh ali onih razlogov ostale bolj ob strani, na primer Sonce v izvedbi Elde Viler iz leta 1966 in iz leta 1965 Deček s piščalko (Viler) in Nežnost noči (Nino Robić). Nekaj tega se je za širše poslušalstvo ohranilo v radijskem arhivu in na ploščah. V drugi polovici šestdesetih let se je sanremovski model utrudil, na sceno so prišli novi vetrovi, vedno bolj so se uveljavljali mlajši pisci in izvajalke, ki so se spogledovali z modernimi svetovnimi tokovi (Bele vrane, Alenka Pinterič ...). Ob boku pesnikov in pesnic so se pojavljale nadarjene tekstopiske in tekstopisci (sredi šestdesetih Elza Budau in kmalu za njo Dušan Velkaverh). Robežnik je stopil v korak z mlado sceno in prispeval nekaj svojih največjih uspešnic, denimo Presenečenja in Na vrhu nebotičnika za Bele vrane, hkrati pa je še vedno pisal šansone za veterane (njegovo Zgodbo o puški št. 503 je leta 1968 pel Lado Leskovar). Ob prelomu desetletja in v zgodnjih sedemdesetih je nanizal vrsto zdaj zimzelenih pesmi, denimo Lastovko z besedilom Milana Jesiha in glasom Elde Viler, Pegasto dekle v izvedbi Arsena Dedića in Ptico vrh Triglava (Braco Koren). V drugi polovici sedemdesetih se je s Popevke (ta ni bila njegov edini festival, sodeloval je tudi pri Veseli jeseni, festivalu narečnih popevk) nekolikanj umaknil, bil pa je aktiven v glasbenem založništvu kot urednik in direktor pri Založbi kaset in plošč RTV Ljubljana, kjer so se v sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih začeli vse bolj pojavljati progresivni izvajalci in izvajalke, zasedbe in posamezniki ter prva vidna kantavtorska imena (npr. Tomaž Domicelj in Andrej Šifrer, ki sta snemala za Založbo kaset in plošč). Svoje uredniško ime je v družbi Iva Umeka, ki je pozneje prevzel vajeti pri ZKP, zapisal na več ključnih plošč sedemdesetih in osemdesetih let, od Septembra, Sončne poti in Begnagrada do Ekatarine Velike in Parafov. Jure Robežnik se je poslovil, stolpna ura pa še naprej odmeva in arhivira zgodovino vseh naših godb. Kratek spominski zapis nima namena zajeti vse dediščine, ki jo je Robežnik zapustil, a velja opozoriti na tisto, ki je še danes osnova za vse resne pogovore o zgodovini (popularne) glasbe pri nas. Z Robežnikovim odhodom so se zaprla zadnja skladateljska vrata »zlatih let«. Odprto pa ostaja okno za razmislek o tem, kaj je nekoč bila t. i. zabavna glasba in kako je pri nas rasel šanson, morda pa tudi o terminologiji, kjer zdaj zvečine mečemo vso t. i. neklasično glasbo (morda z izjemo jazza) v en koš.

Robežnik je svoje že omenjene jazzovske korenine kot član Sepetovega jazzovskega ansambla (in nato tudi lastnega) udejanjal na mnogih posnetkih, med drugim na odmevni plošči Ansambl Sepe Jazz (PGP RTB, 1960), ki velja za eno temeljnih plošč domačega jazza; poleg klavirja in vibrafona je dal plošči aranžerski in skladateljski pečat. Pomembna je tudi njegova vloga glasbenega producenta na tedanjem Radiu Ljubljana, kjer je za radijske potrebe nastal velik arhiv najrazličnejših posnetkov. Kako je s tem dandanes, je tema za drug zapis, a v šestdesetih in sedemdesetih letih je Radio Ljubljana naročal popevke in skladbe za potrebe glasbenega programa. Oto Pestner je pozneje nekatere svoje manj znane radijske posnetke po zgledu tujine prvi povezal v zbirateljsko škatlico The Radio Years. Nekaj tega, zlasti največje uspešnice, ki so sproti izhajale na festivalskih ploščah, je našlo prostor na poznejših številnih kompilacijah, kjer je tudi Robežnik bogato (ali izključno) zastopan. Ena takih tematskih je Nostalgija (ZKP RTVS, 2008). 

Jure Robežnik se je poslovil, stolpna ura pa še naprej odmeva in arhivira zgodovino vseh naših godb. Kratek spominski zapis nima namena zajeti vse dediščine, ki jo je Robežnik zapustil, a velja opozoriti na tisto, ki je še danes osnova za vse resne pogovore o zgodovini (popularne) glasbe pri nas. Z Robežnikovim odhodom so se zaprla zadnja skladateljska vrata »zlatih let«. Odprto pa ostaja okno za razmislek o tem, kaj je nekoč bila t. i. zabavna glasba in kako je pri nas rasel šanson, morda pa tudi o terminologiji, kjer zdaj zvečine mečemo vso t. i. neklasično glasbo (morda z izjemo jazza) v en koš. Robežnik je napisal šopek lahkotnih melodij, ki so poslušalstvo sproščale in ga vabile k plesu, nikoli pa ni pisal cenenih melodij. Popevke in šansoni, ki nosijo njegovo ime, ostajajo antološko gradivo za nove generacije. Te namreč to glasbo vedno znova odkrivajo in sodobni trend ponatisov vinilnih plošč nam to zgodovino še bliža.