»Najprej sem razbijal po sodih«

Za Boštjana Megliča in Siddharto bo petkov nastop na Ritmu mladosti 2016 z Big Foot Mamo in Umkom prvi v stožiški dvorani. Lani so Siddharto z razprodanim koncertom ob svoji dvajsetletnici prehiteli ljubljanski »fotri« iz Big Foot Mame. »Velika odgovornost,« vseeno pravi bobnar Siddharte pred koncertom. Katere skladbe Big Foot Mame so izbrali za skupno preigravanje, ni želel razkriti, je pa namignil, da Siddharta ne bo preigrala kakšnega večjega hita.

Ste kdaj ob začetku kariere, tako za vajo, na bobne preigrali kakšen komad Big Foot Mame?

Sem, haha. Poslušal sem jih, še preden smo mi naredili bend, ko sem se učil tudi od slovenskih bendov, kajti zame niso bili v igri zgolj tuji bendi. Smo pa pred dvanajstimi leti že naredili priredbo njihovega komada.

Ob desetletnici je bila na Gospodarskem razstavišču Neki sladkega kar v redu, ja. Se spomnite, zakaj ste izbrali prav to pesem?

U, madona, tega se pa ne spomnim najbolje. Najbrž smo poslušali, kateri komad bi nam sedel, in smo zbrali tistega, ki bi najbolje delal. Najbrž pa je bilo podobno kot zdaj, ko smo se spravili poslušat vse plate in smo iskali tiste komade, ki nam ustrezajo. Nismo pa jim želeli ukrasti kakega velikega hita (smeh).

Kakšen bobnar je Jože Habula?

Ravno zadnjič sva se pogovarjala po vajah. Odraščal je v drugem obdobju kot jaz, malo starejši je od mene in ima bolj stil Beatlov in Rolling Stones, medtem ko so mene bolj privlačili bobni Pearl Jama in Nirvane. Najbrž se ta razlika v stilu kar pozna. Grunge me je pač bolj pritegnil kot stari rock.

Ko gresta dva benda hkrati na oder, kratko potegnejo bobnarji, saj bi oba kompleta preglasila vse ostalo. 

Dalo bi se najbrž, vendar hkrati ne bova nikoli igrala. Kjer bomo odigrali skupaj, igra eden ritem, drugi pa dodaja kot tolkalec. Menjavala se bova, ker ne moreš biti tako točen brez t. i. clicka. Zato odpade, da bi igrala hkrati (smeh).

Kako močno vlogo imajo pri skladbi, ki postane prepoznavna, bobni (t. i. drum fill)? Pot v x, recimo, se prepoznavno začne s činelami.

In ljudje komad takoj prepoznajo, da. Nikoli ne moreš vedeti, kaj bo ratalo. Ko delamo komade, razmišljam, ali bo zvenelo dobro tudi z bobni, čeprav se večina skladb dela najprej s kitarami in vokali, bobni pridejo kasneje. Pri meni aranžmaji nikoli ne težijo k izpostavljenosti, bolj razmišljam o celoti. Čas pa pokaže, kaj je prepoznavno. Platina, recimo, je tudi tak komad, ki ga ljudje takoj prepoznajo zgolj po ritmu.

Kdo bi bil slovenski Lars Ulrich? Aleš Uranjek?

Uranjek je prav tako eno generacijo starejši, Šank Rock je igral, precej preden smo mi sploh začeli resno spremljati sceno. Takšnega, kot je Lars, morda pri nas res ni. Še najbolj primerna primerjava bi bil, kaj pa vem, Marko Soršak – Soki. Še zlasti zaradi svojega projekta 20 za 20. Sicer pa pri nas težko postaneš bobnarska zvezda, če bi gledal na tak način, kot to velja za Ulricha. Sam se pa sploh nikoli nisem dojemal kot zvezdo. Super se znajdem za bobni, sem se pa večkrat vprašal, kaj bi bilo, če bi bil pevec po dvajsetih letih bobnarske kariere.

In? Ste sploh kdaj poskusili?

Saj sem čisto na začetku pel, ker pa bobnar ni prihajal na vaje, sem sedel za bobne nekako slučajno. Tako je bilo določeno, haha, danes pa se najbrž ne vidim v vlogi pevca. Mi ustreza, da sem tu, kjer sem.

Vaš brat Tomi je dolgo hodil gledat v izložbo trgovine svojo prvo kitaro. Kakšna je zgodba vašega prvega kompleta bobnov?

Ko smo začeli igrati čisto na začetku, smo našli bas pedal in smo zraven razbijali po sodih. Tako se je začelo, z iskanjem starih bobnov na podstrešjih. Kasneje pa ugotoviš, kaj približno potrebuješ; prvi komplet sem si kupil morda šele po treh, štirih letih igranja. Pa še takrat, pri sedemnajstih, seveda zgolj cenovno dosegljiv komplet.

Danes ni vse le nekoliko bolj finančno dostopno za mlade, temveč tudi tehnično napredujejo hitreje. Veliko in hitreje se lahko učijo iz videoposnetkov. Kakšen bi bil vaš nasvet zanje?

Naučiti se danes res da marsikaj, ker je vse dosegljivo. Moj nasvet? Da si vzameš čas in poskušaš dosegljivo posrkati vase, kar pa zna biti problem. Danes je resda več reči na voljo, ampak se mi zdi, da smo mi nekoliko več igrali. Na koncu morda celo ni pomembno, koliko znaš igrati, kar je pomembnejše, je to, ali znaš svoje ideje spraviti v komad in kasneje na album. V bendu pa zelo šteje komunikacija med ljudmi. Največ mi pomeni to, da lahko v Siddharti ustvarjamo tako, kot ustvarjamo. In da je veliko vaje, brez tega ne gre.

Kakšen je stik Siddharte prek Ritma mladosti z mlajšo, selfie populacijo? Kam bi ga dali v kariero Siddharte?

Precej visoko. Gre za projekt, za katerega smo si morali vzeti veliko časa. Jemljemo ga zelo resno. Stožice, kamor pride okrog 10 tisoč ljudi, so velika odgovornost. Trezen in priseben moraš vstopiti v tako zgodbo ter potem zažurati na odru. Dobro se mi zdi, da Ritem mladosti počnejo tako, kot ga počnejo sedaj, torej s plačljivimi vstopnicami. Saj smo že prej igrali na Ritmu mladosti, pred BTC-jem, kjer je bilo preveč mladih, kjer je bilo vse drugo pomembnejše od glasbe, ki je bila drugotnega pomena. Zdaj so glasbo približali mladim, kar je res dobro.

Katera pesem Siddharte in Big Foot Mame je danes prva, ki jo za hit vzamejo najstniki?

Uuuu. Težko ocenim, sploh za Big Foot Mamo. Pri nas pa so mladi, torej stari okrog 15 in 16 let, prišli s Sago ali VI ter nazadnje z Infro in Ultro. In ne poznajo starih albumov in skladb z njih. Kar je res zanimivo, na začetku smo imeli toliko fanov plošč Id, Nord in Rh-, ki nam še vedno ponavljajo, da so te naše najboljše. Mladi pa zdaj govorijo o Infri in Ultri, ko jih vprašaš, če poznajo kaj starejšega, pa pogosto odkimajo. Saj pri meni je bilo podobno, da ne bo pomote. V spominu ti ostane tisto, kar poslušaš kot najstnik. Če boš rastel z nekim bendom, boš raziskoval, kaj je ta bend ustvaril prej.