Boško Petrović, kot sem ga poznal jaz

Boška sem spoznal, mislim, da leta 1995, v Max klubu v rodnem Velenju, kjer smo začeli preigravati standarde ter napisali sem in tja kaj svojega. Rodil se je prvi Max Klub Jazz Festival, kmalu zatem še Max Klub Jazz Klinika, jazzovska delavnica, ki jo je vodil Boško Petrović, kot mentorji pa so sodelovali kitarist Primož Grašič, sicer Boškov dolgoletni sodelavec in eden najboljših prijateljev, Dominik Krajnčan ter avstrijski kolegi z graške univerze. Boško je znal privabiti ljudi iz okolice in tujine, s priznanih univerz in institucij v majhno slovensko mestece, v katerem se dotlej o jazzu ni kaj dosti govorilo. Verjel je v to, kar je delal, in verjel je, da iz majhnega zraste veliko, naj se sliši še tako obrabljeno. Boško je imel vizijo in je vedel, da je glasba oziroma del glasbe tudi prenašanje znanja, izkušenj, zakonov in svobode na mlajše, na generacije, ki prihajajo.

Ko smo se po prvih minutah uvodnih govorov in predstavljanj spoznali z mentorji, je Boško prižgal cigareto (kadil je Camel brez filtra, če me spomin ne vara) in začel dajati napotke mentorjem in nam. Ko se je sprehajal med nami, nas je opazoval, kako delujemo, kako reagiramo, saj je vedel, da jazz ni samo igranje not, ampak tudi »way of life«. In tako ga je Boško tudi živel, v polnem pomenu te fraze. Ko smo se srečevali, nas je pozdravljal z »mjauc mjauc« in nasmehom oziroma pogledom, polnim motivacije in zagona.

Ker sem bil zelo motiviran in sem v glasbo vložil že kar nekaj časa in energije, me je Boško opazil in pohvalil. Nekega večera me je poklical na stran in rekel: »Jura, bi ti igral z mano julija v Piranu?« Seveda si lahko mislite, kako sem se počutil. Najprej sem komaj lovil sapo, in ko sem končno normalno zadihal, sem rekel samo: »Seveda, ja, seveda.« Boško pa pravi: »Dobro, dobro, samo da se dogovorim okoli denarja, malo jamrajo.« Jaz hitro odgovorim: »Boško, kar se mene tiče, jaz lahko igram za malo oziroma zastonj.« In Boško: »Ne, ne, Jura, ne boš ti z mano zastonj igral, ker če igraš zastonj, pomeni, da nisi vreden, da si slab glasbenik, in jaz ne igram s slabimi glasbeniki!« Pogledal me je s tistimi svojimi velikimi očmi, mi pomežiknil, se nasmejal in odšel nazaj do mize. Tako sem dobil prvo lekcijo za ta naš posel. Boško me je še nekajkrat pohvalil, mi dal kak kompliment in tudi rekel (takrat sem že študiral klasično glasbo): »Jura, veš, pri tebi se ta klasika ne pozna oziroma te ne omejuje, ne tako kot pri nekaterih saksofonistih, ki igrajo oboje, pa niti eno niti drugo ne zveni prav. Pri tebi ima oboje smisel.«

Po klasičnem študiju sem nadaljeval z jazzom, se vrnil iz Amerike na počitnice in se odločil, da bi posnel prvi avtorski projekt. Razmišljal sem, ali si upam poklicati Boška za sodelovanje na plošči. In sem si. Ko sem ga poklical in povedal, kako si stvar zamišljam, je rekel; »Dobro, Jura, ti bom snemal.« Ko sem ga vprašal, koliko me bo to stalo, kajti v navadi je, da glasbeniki dobijo honorar za snemanje plošče, mi je slušalka skoraj padla na tla, saj je rekel: »Hotelska soba in dobro kosilo.« Kot smo se dogovorili, je prišel v Velenje, peljal sem ga v hotel, nato smo šli proti studiu. Boško me je vprašal, kje je studio, in razložil sem mu, da je 15 minut vožnje stran (studio je bil v Pamečah pri Slovenj Gradcu, kar je slabe pol ure vožnje). Takoj ga je zanimalo, zakaj studia ni kje bližje hotelu, in rekel, da če hočeš, da bodo glasbeniki dobro igrali na studijskem snemanju, jih moraš čimbolj razvajati, da se dobro počutijo. Po petnajstih minutah vožnje, kjer so bili levo in desno sami travniki, je Boško rekel; »Jura, ustavi, kam naj postavim vibrafon?« Ja, to je bil Boško, ki sem ga jaz poznal.

Boško, hvala za vse, kar si nam dal, kar si nam zapustil in kar si že vzgojil za prihodnost! Mjauc, mjauc …

Dunaj, 16. 1. 2011