18.03.2017

Bratko Bibič na odprtju in sklepu dunajskega Akkordeon festivala

V okrilju Akkordeon festivala na Dunaju je v orkestru Otto Lechner & Die Wiener Ziehharmoniker, ki združuje petnajst glasbenikov, z lastnimi kompozicijami med drugim nastopil slovenski harmonikar in skladatelj Bratko Bibič.

Vid Jeraj

Otto Lechner & Die Wiener Ziehharmoniker
Foto: Arhiv Bratka Bibiča

Avstrijsko občinstvo se že vrsto let zanima za koncerte alpskega glasbila harmonike. To zanimanje vključuje alternativna gibanja in struje različnih žanrov, ki jih lahko slišimo v okviru Akkordeon festivala na Dunaju, ko v mesto pridejo glasbeniki in izvajalci z vseh koncev sveta. V orkestru Otto Lechner & Die Wiener Ziehharmoniker (A, SLO, MAK), ki združuje petnajst glasbenikov, je v Theatru Akzent 26. februarja z lastnimi kompozicijami med drugim nastopil slovenski harmonikar in skladatelj Bratko Bibič, eden od vodilnih ustvarjalcev svoje generacije, ki mu je pripadel tudi del bisa, saj je orkester zaigral njegovo znamenito Dolores. Bibič se bo 25. marca ob spremljevalni skupini Dedley Woodleybears (SLO, A, CZ) udeležil še enega od sklepnih koncertov festivala, ki bo potekal v klubu Reigen. V obeh omenjenih zasedbah nastopa avstrijski enfant prodige Paul Schuberth, v prvi pa Atanas Dinovski

Povod za ustanovitev orkestra Die Wiener Ziehharmoniker, ki je nastal leta 2009, je bil slavnostni koncert ob okrogli, deseti izvedbi Akkordeon festivala. Lechner je eden od Bibičevih najpogostejših glasbenih partnerjev, skupaj sta veliko nastopala po Sloveniji, pogosta gosta sta v klubu Porgy & Bess, hramu evropskega in svetovnega jazza; tam sta, recimo, nastopila tudi lansko jesen. Lechner, ki je pred enim mesecem s pestro igro na klavirju močno zaznamoval avtorski večer in koncert violistke Jelene Popržan v Akzentu, se je v tokratnem orkestrskem sestavu posvetil slogom, kot so rock, polka, folk, swing in celo zydec. Začel je s Spinning Jenny Guya Klucevska, ameriško-slovenskega glasbenika, ki je skupaj z Bibičem, Lechnerjem in Mario Kalaniemi soustanovitelj mednarodne zasedbe Accordion Tribe. V tej izvedbi je sicer sproščeno občinstvo začutilo posebno melanholijo, ki povezuje slovensko diasporo z matičnim ozemljem; harmonika je več kot očitno lahko lakmusov papir kulturne identitete. Na drugi strani pa imajo, denimo, nemški priseljenci na Dunaju, t. i. »Piffke«, precejšnje zadržke do avstrijske ljudske glasbe, podobno kot je bila slovenska ljudska glasba nenaklonjena zbliževanju z jugoslovansko-balkanskimi godbami.

Koncert se je nadaljeval z Lechnerjevo skladbo Die Zeit der Wiederholungen ter Schuberthovo Trödlerei, sledile so skladbe Patka in Manchmal Zwiebel, manchmal Honig Tina Klissenbauerja ter Nahe am Wasser in Sticky Fingers Heidelinde Gratzl. Ob koncu prvega dela koncerta smo se objeli okoli bokov tudi ob Bibičevi skladbi Ableitung. Čeprav prvi del koncerta občinstva ni docela prepričal, smo vseeno lahko uživali v instrumentalizaciji in večplastnostih harmonijah ter Lechnerjevih izbruhih malomeščanskega humorja. 

Po skoraj dvajsetminutnem premoru je sledil drugi del, ki so ga zaznamovali živahnejši improvizacijski vložki. Slišali smo skladbe Circus 1 in Circus 2 ter Utflykt med damcykel in Boeves psalm Larsa Hollmerja, pokojnega švedskega skladatelja, ki ga poznamo iz Looping Home Orchestra in ki je pred deseterimi leti nastopil v Sloveniji. V seriji komadov Circus sodelujejo trebušne plesalke ter nas vpeljejo v stilsko paleto glasbe s sejmišč in ljudskih prireditev; podobno počne Bibič s svojo spremljevalno skupino The Madleys, ki je na vzhodnoevropski sceni harmoniko vpeljala v klube in na jazzovske festivale. Lesena pihala in melodije v basu se pretihotapijo v igro črnih in belih tipk, Krpan pa ga močno zaswinga, le da tokrat posredi ni sol. Bibič je o Hollmerju povedal tole: »V kontekstu set-liste koncerta Die Wiener Ziehharmoniker mi je avtorsko-kompozicijsko nekako v najbližjem sorodstvu pokojni Lars Hollmer, s katerim so naju uvrščali v kontekst RIO konec 70. let 20. stoletja, skupaj z njim in Ottom Lechnerjem, Guyem Klucevskom in Mario Kalaniemi pa sva muzicirala v kvintetu Accordion Tribe (1996–2010) do njegove smrti (2008). Z Die Wiener Ziehharmoniker, ki deluje od l. 2009 dalje, v nekem smislu nadaljujemo in nadgrajujemo izročilo tega kvinteta.«

Koncert je proti koncu postregel s skladbami novejših ustvarjalcev, ki harmoniko vpenjajo v različne žanrske kontekste. Slišali smo avstrijskega pop pevca Floriana Zacka, ki se je predstavil s skladbama Neuseeland in Akkomodeischn, filmsko glasbo Intro for a movie skladatelja Johannesa Steinerja, ki vodi ansambel Die Resonanz, ter jazz v skladbah Ringelnattern Unter Sich in Love Deep Stefana Heckela, sicer pianista in pedagoga z Visoke šole za jazz v Gradcu. Ta izbor je bil ciljno usmerjen in je računal na mlajšo generacijo, ki pa je bila na koncertu slabše zastopana, saj alternativna harmonika, podobno kot jazz glasba, bolj pritegne zrelejše občinstvo. Navdušenci za to glasbo namreč pridejo na koncert z določenimi zgodovinskimi reminiscencami, znana jim je socialdemokratska plat avstrijske družbe, na drugi strani pa hipsterji pomonarhični buržoaziji ne verjamemo. Za bis je Lechner poleg že omenjene Dolores izbral še dva svoja komada, Raunacht in Wintersonnenwende za melanholične plesalke, in nam pognal kri v telesa, nazadnje pa nam je veselo požvižgal, da nas ne bi spravil v jok.