22.09.2023
Hvala, Uroš
V spomin na didžeja, producenta elektronske glasbe, založnika in promotorja Uroša Klančarja, znanega tudi kot Symann in Ulix, ki je močno zaznamoval domačo elektronsko in klubsko glasbo zadnjih dveh desetletij in več.

Bil je tih, a ne deževen dan, ko sem ga prvič spoznal in spregovoril par besed z Urošem. Seveda je pogovor nanesel na plejado glasbene zgodovine, a z njegovimi ostroumnimi opažanji tudi na prihodnost. Uroš je bil sila zahteven sogovornik, ki se je v realnem časovnem okviru vselej držal zemeljske gravitacije. Dobil sem občutek, da ga pri takšni ozemljitvi nihče in nič ne spravi iz tira. Poosebljal je umirjenega, prijaznega, ljubeznivega in empatičnega glasbenika. Kajti Uroš Klančar, znan tudi kot Symann in Ulix, je bil glasbenik z veliko začetnico.
Svojo nadarjenost in dovzetnost do sinaps elektronske glasbe je uspeval kanalizirati na nešteto načinov. Najprej kot dolgoletni rezident kluba K4; še danes se marsikdo iz generacije na prelomu tisočletja spominja njegovih nepozabnih plesnih večerov. Svojo naklonjenost tovrstni žanrski eksotiki, ki je v času njegovega udejstvovanja še vedno predstavljala podtalno glasbeno sceno, je uspel razširiti kot producent, učitelj naraščaja domačih didžejev in seveda kot promotor, kot tisti, ki je razširjal obzorja elektronske prepletenosti z gostovanji tujih glasbenih izvajalcev. Tisto, kar bo v prihodnosti najbolj ovrednotilo njegov glasbeni dotik, je (so)delovanje znotraj njegovega Synaptic Crewa, ki je revolucionarno posegel v elektronsko godbo, na način, da je tisto, kar se je na začetku slišalo kot unikatno, tudi ostalo unikatno. A hkrati sila progresivno in perspektivno, tako da se je pokazala potreba po ustanovitvi lastne založniške dejavnosti, Synaptic Pathways. Tukaj pridemo do tistega, kar zaznamuje Uroša kot glasbenika z veliko začetnico. To je tista sled v prostoru in času, ki jo za seboj puščajo glasbena dela.
Pred dvema letoma sam recenzijo njegovega mini albuma Acupunctures naslovil kot odo večnosti, delno tudi zaradi Beletovih verzov (Tine Bele): »ker koncu vedno sledi nov začetek / spili bomo čaj in se spet čvrsto objeli«. A ko danes pomislim, je bila ta glorifikacija večnosti namenjena predvsem Ulixu, velikemu sinaptičnemu skladatelju, čigar rahločutne levitve elektronskega zvoka so nas pripeljale z asfalta v naravo.
Hvala, Uroš.