14.05.2018

Jazz Cerkno 2018

23. Jazz Cerkno festival bo tradicionalno potekal med 17. in 19. majem na Starem placu v središču Cerknega, v Glasbeni šoli in muzeju, kjer že vrsto let vsako leto odmevajo raznolike jazzovske godbe, umeščene v manjšo lokalno sredino, ki je ravno spričo tega pridobila že kar lepo mednarodno odmevnost.

Luka T. Zagoričnik

Jazz Cerkno 2018

23. Jazz Cerkno festival bo tradicionalno potekal med 17. in 19. majem na Starem placu v središču Cerknega, v Glasbeni šoli in Cerkljanskem muzeju, kjer že vrsto let vsako leto odmevajo raznolike jazzovske godbe, umeščene v manjšo lokalno sredino, ki je ravno spričo tega pridobila že kar lepo mednarodno odmevnost. Programski odbor, ki ga zadnja leta po preuranjeni smrti glavnega snovalca festivala Boštjana Cveka sestavljajo Simon Kenda, Miha Zadnikar in Mario Batelić, skrbi za nadaljevanje začetnih smernic in njihovo nadgrajevanje, ki se kaže tudi v skrbnem spletu različnih programskih vizij in linij letošnje edicije. Na njej bodo počastili delo dveh pomembnih ustvarjalcev, ki praznujeta več desetletij delovanja v polju improviziranih muzik – japonske pianistke Satoko Fudžii, ki bo nastopila s kvartetom Kaze in solističnim recitalom, ter domačega tolkalca Zlatka Kaučiča, ki praznuje 40 let neumornega ustvarjanja, s katerim je neizbrisno zaznamoval tako domačo kot mednarodno sceno in je nepogrešljivi sopotnik festivala vse od njegovih začetkov. Kaučiču so namenili povedno razstavo Mnogoterost ritma, katere kuratorja sta Iztok Zupan in Neža Pavšič in predstavlja fotografije, članke, zapise, dokumente in predmete, vezane na njegovo ustvarjanje. Kaučič bo na festivalu nastopil v imenitnem kvartetu z improvizatorji basistko Joelle Leandre, pihalcem Evanom Parkerjem in pianistom Agustijem Fernadezom. Nasploh se bodo domači izvajalci na letošnjem festivalu predstavljali s svojimi mednarodnimi projekti. Tako bo pihalec Igor Lumpert s kvartetom Innertextures predstavil zadnji album 11, ki je izšel pri priznani založbi Clean Feed, medtem ko bo Cene Resnik, prav tako pihalec, s Free Stellar Triom nastopil ob boku pianista Giorgija Pacoriga in bobnarja Marka Lasiča, kot gost pa se jim bo pridružil znameniti čikaški trobilec Rob Mazurek. Slednji bo poleg tega na festivalu nastopil še z novo različico svoje dolgoletne zasedbe Chicago Underground, ki se tokrat imenuje Chicago / London Underground. V sredico med izročilom bluesa in kreativnega jazza nas bo vodila italijanska zasedba Roots Magic. Ena od letošnjih programskih niti se razpreda tudi skozi iskanja v ansambelski igri in kolektivni improvizaciji. V Cerkno prihaja dunajski orkester Orchester 33 1/3, ki se mu bosta kot gostji pridružili vokalistka Irena Z. Tomažin in violinistka Ana Kravanja, zgodovino sodobnega evropskega jazza in improvizirane glasbe bo zastopal legendarni nizozemski ICP Orchestra, vezi med punk rockom, postrockom, jazzom in improvizacijo pa zagrebški Franz Kafka Ensemble. Ustaljenim delavnicam v času festivala, ki so njegov spremljevalni program, se letos pridružuje delavnica skladatelja in ustvarjalca elektroakustične glasbe Boštjana Perovška. Nadel ji je naslov Cerkljanski zvočni safari, na njej pa se bo povezovalo prakso t. i. terenskih posnetkov, lovljenje zvokov v okolju in lokalno kulturno dediščino. Ena glavnih skrbi Jazz Cerkna je bila vedno ustvarjanje dobre atmosfere in prostorov, kjer ustvarjalci in poslušalci sobivajo in sokreirajo dogodek, in festival je bil v tem tudi vedno uspešen. Ta moment bo skušala ubesediti in o njem širše razmišljati okrogla miza Nove muske pod naslovom Participacija v godbah. Program si lahko podrobno ogledate TUKAJ, o letošnji ediciji festivala pa smo se pogovarjalo s članom programskega odbora Mariem Batelićem.  

Dolga leta si že del ustvarjalne in programske ekipe Jazz Cerkna in njemu sorodnih programov, kot je Keltika. Kako bi na kratko orisal program in programske smernice letošnje edicije?

Programske smernice se z leti kaj dosti ne spreminjajo: poudarek je vedno na raznolikosti držav, od koder glasbeniki prihajajo, še bolj pa na raznolikosti vizij jazza, ki jih posamezni glasbeniki gojijo. Pazimo tudi na to, da se zasedbe med seboj razlikujejo po naboru inštrumentov kakor tudi v njihovem kombiniranju, saj je tudi to, po našem mnenju, porok za svežino izraza. Spremljamo nove smernice v današnjem jazzu in posamezne dobro znane ali legendarne izvajalce, zato z veseljem vabimo tako mlajše sile kakor tudi preizkušene glasbenike, ki so pri nas že nastopali. Letos je to, denimo, Rob Mazurek, ki se bo predstavil z novim poglavjem projekta Chicago Underground, ki sedaj nosi ime Chicago / London Underground, in kot gost našega Ceneta Resnika. Oba nastopa se idealno ujemata z eno naših letošnjih rdečih niti, to je mednarodnim sodelovanjem glasbenikov iz različnih držav in z različnim kulturnim ozadjem. Obenem z vsako novo edicijo festivala zasledujemo še kako rdečo nit iz preteklih festivalov; če so lani na sklepnem večeru vse tri zasedbe vodile glasbenice, idejo o večji zastopanosti jazzistk letos nadalje promoviramo z dvojnim gostovanjem japonske pianistke Satoko Fudžii, ki bo nastopila tako s kvartetom Kaze kot na solističnem recitalu. In ko je Christof Kurzmann, šef kolektiva Orchester 33 1/3, izrazil željo, da bi z orkestrom na našem festivalu zaigrali še slovenski glasbeniki, smo mu namerno poslali seznam ženskih izvajalk, s katerega je potem izbral Ano Kravanja in Ireno Z. Tomažin. Če povzamem: letošnja edicija je preplet novih idej s preteklimi, zvočno gledano pa zmes improvizacije in kompozicije, bučnejših in včasih celo plesnih muzik z bolj tihimi, intimističnimi in poduhovljenimi pristopi.

Ena izmed programskih niti so lahko manjši improvizacijski ansambli in sodobni jazz, rock in svobodna improvizacija znotraj relacij in dinamik večjih zasedb. Vsi trije – legendarni nizozemski ICP Orkestra, dunajski Orchester 33 1/3 in zagrebški Franz Kafka Ensemble – so povezani z lokalno zgodovino, iz katere izhajajo. Kako bi jih okarakteriziral?

Res je, omenjeni bendi tvorijo še eno rdečo nit letošnjega festivala, in sicer gre v večji ali manjši meri za sodobne različice starejših formacij, kakršen je big band. Obenem se vsak od treh mini orkestrov ponaša s samosvojo zgodovino in tudi pomenom na svoji domači ali lokalni sceni. Nizozemski orkester je posebnež v evropski in mednarodni jazzovski zgodovini, saj je ustoličil improvizacijo kot enakovredno prakso »klasičnemu« skladanju. Hkrati se s hudomušnimi predelavami standardov tvorno navezuje na tradicijo in s tem kaže na dolgo zgodovino prevratništva in invencije v jazzu. Avstrijski orkester, ki je od nizozemskega mlajši za kakih 30 let, po drugi strani povezuje jazz in elektroniko ter vmes pritihotapi še druge žanre, a na nič kaj všečen način, pač pa z veliko improvizacije in eksperimenta. Kar je najbrž posledica zgodovine samega Dunaja, ki se je od nekdaj ponašal z avantgardnimi glasbeniki tako v polju klasike kot drugih žanrov. Zagrebški bend je spet poseben po tem, da je združil mlajše in starejše glasbenike iz žanrsko karseda raznolikih scen, od noisa, math-rocka in postrocka do alterrocka in popa. Izid pa je nekaj popolnoma novega in drugačnega, žmohtna jazzovska godba, ki se resda navezuje in napaja pri omenjenih zvrsteh, a ostaja zvesta jazzovskemu idiomu, ki ga krasijo groove, plesnost in občasni izleti v noirovska občutenja, kakor namiguje naslov prvenca tega benda, Circus Noir.

Ena osrednjih figur festivala je Zlatko Kaučič, ki praznuje 40 let ustvarjanja. Poklanjate se mu tudi z razstavo in koncertom s tremi legendarnimi improvizatorji. Kakšno zgodbo ta prinaša in kako se zgodovina Jazz Cerkna prepleta s Kaučičem, kaj njegova figura pomeni festivalu? 

Zlatko Kaučič je imel pomembno vlogo v začetnih letih festivala, še v časih, ko se je ta imenoval Jazz v maju in potekal v baru Gabrijel, saj je v Cerkno pripeljal svoje mednarodne zasedbe in s tem zagotavljal pretok informacij in omogočal seznanjanje z aktualnimi jazzovskimi tokovi. Kasneje, ko je festival zrasel, je Kaučič v Cerknem vedno predstavljal svoje nove zasedbe ali promoviral aktualne albume. Nekateri njegovi koncerti so se znašli tudi na ploščah, s čimer je pomagal pri širjanju informacij o našem festivalu. Ob njegovi častitljivi obletnici je predlagal nastop s kvartetom Kaučič – Parker – Léandre – Fernández, v katerem so sami glasbeniki, ki so na festivalu že nastopili, a nikoli skupaj oziroma v isti zasedbi. S tem je, morda celo podzavestno, sledil našim programskim smernicam, da na festivalu radi vidimo znane glasbenike, a vedno v novih kombinacijah. S svojim zvensko in žanrsko izjemno širokim avtorskim zamahom je Kaučič tako rekoč poosebljenje naših hotenj po združevanju novega in starega, dobro znanih stvari s presenečenji, drznosti in discipline ter preseganja vseh stvarnih in namišljenih meja in omejitev.

Tudi ostali domači ustvarjalci se letos predstavljajo z mednarodnimi zasedbami, kot gostje ali vodje zasedb. Kje je mesto domače ustvarjalnosti, ki jo festival letos predstavlja v mednarodnem okrilju?

Na festivalu posebno skrb namenjamo slovenskim izvajalcem. Vedno gostimo vsaj tri zasedbe, v zadnjem času pa so te večinoma mednarodne, kar glede na izrazito vpetost domačih ustvarjalcev v mednarodno okolje niti ni nič posebnega. Posebnost je nemara bolj to, da vsakega od treh bendov krasi prepoznaven avtorski izraz, ki se vsak po svoje precej razlikuje od vseh ostalih na domači sceni. Slovenska scena je v zadnjih letih zelo živahna in utopično bi bilo misliti, da lahko s tremi izvajalci očrtamo njen značaj, a menimo, da imajo vsi uvrščeni glasbeniki, tako Kaučič kot Lumpert in Resnik, popolnoma lastno zvočno govorico in definitivno spadajo med prebojnejše protagoniste slovenskega jazza.

Med že ustaljenimi spremljevalnimi programi (delavnica koncertne fotografije Žige Koritnika …) je letos nova delavnica skladatelja elektroakustične glasbe Boštjana Perovška, ki je namenjena praksi terenskih posnetkov in vezana na lokalni zvočni milje. Kaj nam prinaša in kako se vpenja v širitev vsebinske in programske zasnove festivala?

Cerkljanski zvočni safari, kot se delavnica imenuje, bo odslej tradicionalna. Namesto osnovnošolskim otrokom, kot je bilo to leta 2015, je zdaj namenjena vsem generacijam. Njen cilj je zvočno in prostorsko povezovanje cerkljanske kulturne dediščine. Vsako leto se bodo tečajniki odpravili na lov za zvoki na drugih lokacijah; letos bodo snemali zvoke podeželja ter mestnega in festivalskega utripa. Delavnica naj bi med drugim opozorila javnost, da v dediščino spadajo tudi zvoki, ki nas obkrožajo, bodisi naravni, živalski, človeški ali industrijski. Teh zvokov se niti ne zavedamo, zato se jih je treba naučiti poslušati. S snemanjem in poznejšo obdelavo oziroma montažo bodo udeleženci zvokom dali nov pomen in mesto v vsakdanjem življenju svojega kraja, Cerknega. Z ustvarjanjem zvočne inštalacije ob zaključku delavnice bo delavnica poskrbela še za širitev zavedanja o tem, kaj zvok je in kako lahko iz njega nastane glasba. S to edukativno noto bo delavnica nemara prispevala k širšemu razumevanju glasbe same, ki se v hipermodernem in hitrem, površnem svetu vse preveč zlahka jemlje le kot ozadje ali lahk(otn)a zabava.

Še ena nit, ki jo bo skušala umestiti tradicionalna okrogla miza v sodelovanju z revijo Nova muska, je tema o participaciji v godbah, in to tako na ustvarjalni (med)glasbeni ravni kot v okviru publike, družbenih relacij in dinamik itd. Kako Jazz Cerkno vidi tovrstno participacijo in kako jo želi udejanjiti skozi program?

Naj najprej poudarim, da redakcija Nove muske pri zastavljanju letošnje teme podmizja ni vedela, da smo kot eno rdečih niti letošnjega programa izpostavili prav medglasbeniško sodelovanje. Še en dokaz, da so nekatere teme in muzike preprosto prisotne in se jih ne da zaobiti. Ko govorimo o participaciji publike, pa je nemara prav Cerkno idealen tip (sociološko rečeno) tovrstne sprege, saj dobiva festival že vsa leta pohvale o neverjetnem prežemanju občinstva, lokalnih prebivalcev in glasbenikov. Cerkljani so festival vzeli za svojega in so nanj ponosni ter radi pomagajo pri njegovi pripravi. Poudariti je treba, da smo v Cerknem priče starostno zelo pisani publiki. Verjamem, da marsikdo od domačinov na festival pride zato, ker ga čuti kot neizbrisni del javne družbene in kulturne podobe Cerknega. Naj ilustriram z dvema scenama, ki sem jima bil priča na preteklih festivalih. Po odličnem koncertu zasedbe Cyro Baptista & Banquet of the Spirits leta 2013 je predstavnik benda na štantu prodajal cedejke, okrog katere se je skupaj z večinoma mlajšimi poslušalci potrpežljivo drenjala starejša gospa, stara med 60 in 70 let, malone zakmašno napravljena, ki je želela kupiti cedejko. Spet drugič sem zagledal tri mlada dekleta, najbrž srednješolke, ki so takoj ob vhodu na prizorišče stopile k štantu s festivalskimi majicami in si kupile vsaka svojo majico. Participacija je vedno dvosmerna: če podpreš festival (tudi z nakupom majic), s tem omogočaš njegovo nadaljnje življenje in rast. Če ničesar ne prispevaš, pa seveda ostaneš praznih ušes …