Kantavtorjeve tožbe ...

Včeraj, v torek, 22. 2., je v dvorani Komuna v CUK Šiška potekala okrogla miza o kantavtorstvu z naslovom »Avtor! Na kant ali v kanto?«, ki sta jo soorganizirala spletna revija Nova Muska in Kantfest. Slednjega je zastopal Peter Andrej, duša festivala in tudi sam kantavtor, revijo je predstavljala Katarina Juvančič (ki je ob pisanju prav tako dejavna kot kantavtorica), za mizo pa so sedeli še legenda tovrstnega izraza, Jani Kovačič, in najvidnejša domača kantavtorica, Xenia Jus, ter radijski novinar Jure Longyka. Pogovor je moderiral publicist Milko Poštrak.

Moderiranje se je včasih pravzaprav izmuznilo svojemu bistvu in se je zdelo, kot da je moderatorjev več, semtertja pa celo, da točno določenega usmerjevalca navzoči niti ne potrebujejo, saj se je pogovor večkrat zasukal v smer prijateljskega kramljanja in izmenjave mnenj ter pogledov. Ti so se na začetku vrteli okrog samega izraza »kantavtor«, njegove zgodovine oziroma spreminjanja izraza (in delno tudi pomena) skozi zgodovino. Longyka je izpostavil razlikovanje med kantavtorstvom, pri katerem avtor ob tem, ko se sam spremlja, poje lastne pesmi, ter popevkarstvom, pri katerem za izvajalcem, ki ni nujno avtor pesmi ali glasbe, stoji cela mašinerija in industrija. Jani Kovačič je podal zgoščen pregled različnih oblik in poimenovanj skozi čas in kulture (angleški bardi, trubadurji, francoski šansonjerji, nemški minnesängerji). Pri minnesängerjih je izpostavil, da se je tedaj (v 13. stoletju) za nekaj časa izgubila »ljudska« plat tovrstnega ustvarjanja, saj so veljali za del visoke kulture.

Po (morda kanec predolgem) ugotavljanju, kaj naj bi pojem kantavtor sploh pomenil in kdo vse je oziroma ni kantavtor, se je debata preusmerila k (ne)urejenemu statusu znotraj »predalčkov« na kulturnem ministrstvu. Kantavtor kot tak se namreč ne more vpisati v razvid samozaposlenih v kulturi. Ne glede na to, da je bilo tudi v občinstvu malone več kantavtorjev kot ostalih, tega problema (ki se je večkrat vrnil v ospredje razgovora) niso uspeli docela artikulirati oziroma ga narediti zanimivega tudi za »laično« poslušalstvo. Podrobnejšo razdelavo bi zaslužila tudi tema o nezadostni slišnosti in vidnosti kantavtorjev v osrednjih medijih. Vendar je pogovor kljub neosredotočeni izvedbi postregel z zadostnim in pogosto zabavnim uvidom v ta izredno bogat, a pri širšem občinstvu premalo poznan način ustvarjanja.

Za bolj sproščeno in optimistično vzdušje so poskrbeli posrečeni nastopi Andreja Tomšiča, Vikija B. Bruslija in Marka Groblerja. Kot je uvodoma povedal Peter Andrej, bodo podobne okrogle mize oziroma javni pogovori potekali enkrat mesečno v različnih slovenskih krajih, z različnimi tematskimi poudarki.