Kantavtorske kvante: Drajnarjuva vampa kot rovtarska endemita

Od festivala je minilo že nekaj mesecev, nas pa je zanimalo, kako je omenjena nagrada vplivala na "lik in nadaljnje delo" nagrajencev. Pogovorili smo se z motorjem dua in večinskim avtorjem Tomažem Hostnikom. 

Na zadnjem, tj. 14. Kantfestu v Rušah ste za svoj nastop prejeli nagrado strokovne žirije (v sestavi Teja Klobčar, Jani Kovačič, Adi Smolar, Jure Potokar in Gregor Bauman), kar je gotovo velika čast in spodbuda. Kaj vam ta nagrada pomeni in kakšni so njeni realni učinki?
Nagrada žirije na 14. Kantfestu je zame osebno velik kompliment. Predvsem zato, ker sem festival že prej močno cenil in me je pritegoval v vseh segmentih. V prvi vrsti najbrž zaradi sproščenosti, ki sem jo kot klasično izobražen glasbenik vedno tako zelo pogrešal, pa tudi zaradi profesionalnosti izvedbe in dejstva, da je kvaliteta postavljena na prvo mesto, česar žal ne morem trditi za festivale, ki jih organizira RTV Slovenija. Izraz »demo posnetek« je pri prijavi na večino tekmovanj z izjemo Kantfesta danes le še sprenevedanje, saj zvočni zapisi slabe kvalitete praviloma nimajo možnosti za uvrstitev na tekmovanje. Glavni motiv prijave na Kantfest je bil sicer pomanjkanje koncertov ter želja po spoznavanju mladih in starih ustvarjalcev, ki krojijo ali so krojili slovensko kantavtorsko sceno. Realni učinki nagrade so večja prepoznavnost in zainteresiranost za najino ustvarjanje.

Izdala sta prvenec Je pri nas od nekdaj znano (Sanje, 2015) s svojevrstnim ti. alternativnim šansonom s precej pikrimi besedili. Kako se vama zdi, da je bil (sprejet ali nesprejet?) s strani poslušalstva, kritikov in medijev?
Prvenec Je pri nas od nekdaj znano je bil moj prvi izlet v neznano, stran od poustvarjanja klasične glasbe, kjer sem se zaradi katastrofalnih razmer na glasbenem trgu ter pomanjkanju svobode pri interpretaciji nekako znašel v slepi ulici. Poleg tega pa me že dolgo žene neukrotljiva želja po ustvarjanju, ki jo sam komaj sproti dohajam. Duo Drajnarjuva vampa je samo eden izmed osmih projektov, ki jih razvijam vzporedno in edini, ki sem ga že predstavil javnosti. Pravkar sem med drugim končal material za solo kantavtorsko ploščo, ki mi osebno pomeni več kot vse, kar sem do sedaj ustvaril. Prvotna zamisel dua je bila glasba za prepariran klavir in harmoniko kot spremljava besedil v rovtarskem dialektu. Ker sva se z bratom Jernejem prav takrat prijavljala na Festival slovenskega šansona, ki je potem odpadel, sem besedilo preoblekel v knjižni pogovorni jezik in tudi kasneje nastale tekste pustil v bolj zlikani obliki. To danes obžalujem kot največjo možno napako, zato sem čez poletje poleg nove plošče vsa besedila, ki so se mi zdela uporabna prevedel v materni dialekt, ki je moje najmočnejše izrazno orodje in me tudi najbolj celovito izraža. Tako občinstvo kot stroka sta prvenec pospremila z navdušenjem, čeprav bi bil sam kar se tiče hvale morda bolj zadržan, saj ponuja rovtarska verzija neprimerno več. Kakorkoli, zelo sem hvaležen založbi Sanje, da so me kot mladega, takrat še popolnoma neizkušenega ustvarjalca podprli, da sva z bratom Jernejem lahko prebila led in po uvodnem letu, ki je vključevalo predstavitev prvenca in igranje na osmih festivalih po vsej Sloveniji ocenila, kje sva lahko še boljša, bolj prepričljiva in v kateri smeri se bova razvijala v prihodnje.

Pripravljata torej nov album v rovtarskem narečju. Pri nas so - recimo temu – narečni šanson že dodobra uveljavili Iztok Mlakar, Janez in Uršula Ramoveš s Fanti z Jazbecove grape ter Tadej Vesenjak, če omenim le najvidnejše. Kakšne so še druge razlike novega albuma v primerjavi s prvencem? In kdaj ga lahko pričakujemo?
Plošča z naslovom Divji Zahəd, ki smo jo s producentom in prijateljem Dejanom Lapanjo do konca posneli ta vikend in bo po obdelavi zvočnega zapisa izšla enkrat spomladi vključuje dva albuma: devet prevodov skladb iz prvenca z nekaterimi popravki kar se tiče aranžmajev, ter devet novih skladb, vključujoč tiste tri s katerimi sva se predstavila na Kantfestu. Nove skladbe prinašajo veliko svežine in še več kompozicijske svobode. Zvok je zelo surov, akustičen, nasnemavanja skorajda ni, kar se tiče produkcije smo dopustili tudi več prostora za napake, kar se za etno glasbo edino spodobi. Danes je največji problem krize glasbene produkcije prav to, da se prag tolerance niža, saj se z opremo da skoraj vse očistiti, izravnati, umeriti. Glavni izziv producenta je zato po mojem mnenju to, da zna trezno presoditi, kaj zvočni zapis dejansko bolj osiromaši, t.i. »peglanje«, ali napaka, oz. da se zna ustaviti in glasbi pustiti pristnost, saj se samo taka glasba lahko poslušalca zares dotakne.

Verjetno precej nehvaležno in stereotipno vprašanje, a vendarle vedno znova zanimivo za naše bralce in za dojemanje scene – kateri ustvarjalci so v vašem glasbenem zorenju na vas pustili najmočnejši vtis (in ker se pogovarjava v rubriki »kantavtorske kvante«, morda s poudarkom na tem žanru oz. na polju šansona)?
Kar zadeva vprašanje o vplivih na moje ustvarjanje, se strinjam z vami, saj je res nehvaležno, celo nesmiselno. Glasba, ki jo ustvarjam je namreč produkt vse glasbe, ki je do danes šla skozi moja ušesa. Moj prvi spomin iz otroštva je koncert rock skupine Ulixes na betonski sosedovi plati s pogledom na našo hišo, ko so me kot triletnega otroka s čisto pravo električno kitaro posadili v odrski kot, kjer sem z okrvavljeno roko sredi koncerta zaspal. Band, v katerem so poleg dveh mojih bratov (Jerneja na bobnih, ter frontmana in basista Janeza) igrali še Dejan Lapanja, Luka Vehar in Mitja Kavčič, ki so danes vsi profesionalni glasbeniki, je imel vaje pri nas doma v kleti, v istem prostoru, kjer zdaj ustvarjava z bratom.  Posneli so samo en album pod budnim očesom Boruta Činča in ob mojem vstopu v osnovno šolo razpadli. Kasneje sem se z rockom srečal šele v srednji šoli, saj sem bil do takrat zaljubljen v Iva Pogorelića. Po maturi sem se bolj intenzivno začel ukvarjati z ostalimi glasbenimi žanri, ki sem jih do takrat slabše poznal. Zelo težko bi izpostavil avtorje, ki so vplivali name. V slovenski ljudski glasbi, ki jo zelo rad poslušam so celo neznani. Skladbe, ki prihajajo na dan iz zaprašenega podstrešja podzavesti  so zato odmevi vsega, kar se me je skozi glasbo do sedaj dotaknilo. To vključuje ogromno klasične glasbe, s poudarkom na zanimivi moderni glasbi, inovativen jazz fusion, etno, slovenski punk, itd. Seznamu ne bi bilo konca že samo ob naštevanju različnih žanrov, saj sem odprt za vse zvrsti glasbe. Res je, kot pravi Lojze Lebič, katerega delo sem vzel pod drobnogled na Univerzi v Linzu, da vsak avtor začne s posnemanjem, ker drugače ne more ničesar povedati, zato sem veliko razmišljal o tem, čemu bi postavil ob bok moja dela. Zanimivo se mi zdi, da je kritika opazila vzporednice med mojo glasbo in glasbo Toma Waitsa, čeprav sem Waitsa iskreno povedano iz »firbca« začel poslušati šele takrat, ko sem bil z njim primerjan. Kar se tiče Uršule Ramoveš in fantov z Jazbecove grape, Bakaline in podobnih, ne morem reči, da so iz glasbenega aspekta kakorkoli vplivali name, saj ne razumem, zakaj uporabljajo ruski, molovski melos v taki meri, če ga v ljudski glasbi praktično ni. Tudi sam se včasih spustim v kakšen molovski eksperiment v tej smeri, predvsem na novi plošči, ni pa to moje standardno orodje. Je pa bil Janez Ramoveš, Jenkov nagrajenec s svojimi genialnimi besedili velika opora predvsem na začetku, ko sem se odločal v katero smer bom razvijal svoja dela. Veliko bolj so me v glasbenem smislu zaznamovali unikati kot so Frank Zappa, Rambo Amadeus, Buldožerji, Jani Kovačič (ki je bil med drugim moj profesor za filozofijo na Konservatoriju za glasbo in balet, kar je presenečen izvedel šele ob podelitvi zmagovalne kante na odru), Adi Smolar, Tomaž Pengov, itd. Upam, da so bralci Kantavtorskih kvant zdaj vsaj malo prišli na svoj račun.

Nedvomno! In za konec: opazil sem, da je z youtuba izginil vajin (edini pravi in tudi najbolj gledani) videospot Hej brigame. Kako to?
Spot Hej brigame sva umaknila po Kantfestu in s tem simbolično začela novo poglavje, ki je in bo (tako kot je bilo sprva zamišljeno) v celoti posvečeno jeziku, ki ga govorimo in ohranjamo Vrbanu Stane, Slugu Jože, Kržaju Klaftriž, Anžonu Andrejčk, Drajnarju Tomaž (jaz) in še par suških endemitov.