Obzorja
V iskanju slovenskega šansona
Ali se za klišeji morda vendarle ne skriva kakšno bistvo, ki bi ga po eni strani zajemali in ki hkrati sega onkraj pariških meja z začetka dvajsetega stoletja? Kaj je skupno Edith Piaf, Iztoku Mlakarju in nenazadnje Drajnarjuvima vampoma, da je o njih smiselno govoriti kot o pripadnikih iste zvrsti?