Rožnato življenje brez obžalovanj

»Poslovilni večer« je ponavadi floskula, ki naj bi na lica ljudi privabila sentimentalno otožnost in občutek nepovratnosti, čustva torej, ki jih ne povezujemo s prazničnostjo in veseljem. Čeravno je res, da je vsak konec otožen, je vendar vsak konec tudi nov začetek; in zato se spodobi, da se, kar se konča, konča svečano, ne razčustvovano. Poslovilni večer festivala šansonov La Vie en Rose je bil svečan večer, ki je minil v neizogibnem, a ne patetičnem obračunu s poldrugim desetletjem, seveda z izbranimi nastopajočimi.

Poldrugo desetletje festivala šansonov je po eni strani dolga doba, ki jo je zaznamovalo veliko dobre glasbe, po drugi pa je … zaznamovana s tuhtanjem, kaj vse bi se še lahko zgodilo, ako bi se festival ne poslovil. A vendarle pustimo taka tuhtanja ob strani in poglejmo, kakšno je bilo videti slovo Rožnatega življenja, letos posvečenega stoletnici rojstva Edith Piaf, ki je še vedno sinonim za šanson.

Najprej ugotovimo, da nas jeseni čaka prevod biografije Edith Piaf, na kar so nas nekajkrat opozorili med samim dogodkom; izdala jo bo založba Modrijan in upati gre, da bomo o njej poročali tudi pri Odzvenu. Na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma se je tokrat zvrstil izbran pušeljc izvajalcev, tako ali drugače povezanih z zgodovino festivala. Oko bi koga pogrešilo in koga izpustilo, a kljub temu je bil nabor dovolj zanimiv in raznolik, da je adekvatno povzel petnajstletno usmeritev in rdečo nit festivala – pritegniti kakovostne avtorje in interprete ter vedno znova izpričevati javnosti, ki je zaradi nenasitne propagande utrujena od umetnosti, da se vendarle še splača poslušati kakovostno besedo in glasbo in da je povprečen poslušalec s tem precej bolj nagrajen kot pa z vsevdiljnim serviranjem instantnih polizdelkov z nacionalnih in komercialnih radijskih postaj pod pretvezo, da je to pač tisto, kar je poslušalstvu všeč.

Večer je spet privabil nekaj mednarodnih gostov (Rade Šerbedžija je iz objektivnih razlogov žal manjkal, za kar se je neki način opravičil s poslanim videom), ki so bili v slogu večera: francosko šansonjerko Mouron s pianistom Terryjem Truckom in kratkim programom Brelovih šansonov ter »hrvaško Edith Piaf«, igralko in šansonjerko Jasno Bilušić, ki je kot zaključna gostja odpela nekaj izbranih pesmi z repertoarja velike francoske pevke, med drugim neizogibno Je ne regrette rien in s tem programsko zašpilila poldrugo desetletje. Program je povezovala umetniška voditeljica in idejna eminenca festivala Vita Mavrič, ki je pred tolikimi leti tudi začela z večeri šansona, pozneje preimenovanimi v festival La Vie en Rose. Za uvod je odpela naslovno pesem festivala, za konec pa posebno poslovilno pesem, ki je nastala izpod peres Vinka Moderndorferja in Mojmirja Sepeta in jo je, po lastnih besedah, hranila za posebno priložnost.

Večer je nato začel Andraž Hribar z izvedbo avtorskega šansona Cigaret; zanj je leta 2002 dobil prvo nagrado na Festivalu slovenskega šansona. Sledil je duet Tine Marinšek in Marka Vezoviška, sicer scenarista večera, z Vezoviškovo avtorsko pesmijo Nočna kronika in ustrezno scenerijo svetilk in luči, nakar je nastopila Lara Janković z Lainščkovo pesmijo Zima. Nastopajoči so večinoma po končanem nastopu tako ali drugače izrekli zahvalo za vsa dolga leta sodelovanja s festivalom. Jankovićevi je sledil prvi udarnejši nastop s pesmijo Balada o pivskem bratcu Janeza Menarta; gre za eno bolj znanih Menartovih pesmi iz zbirke Pesmi štirih, ki jo je zasedba Same babe objavila na svojem prvencu. Udarni folk-rock, ki ga igra zasedba, je zanimivo uravnotežil sicer večinoma klasične izvedbe, denimo Mie Žnidarič in Severe Gjurin, ki sta zapeli Lainščkovo in Strniševo pesem v uglasbitvah Steva Klinka in Mojmirja Sepeta – Brez tebe in Črni klavir. Dvojec je prekinil prleški kantavtor Tadej Vesenjak z avtorskim satiričnim songom Mloda küra, prispodobo za današnje papirnate demokracije. Jani Kovačič je takisto stari znanec festivala, s songom Neon pa je poskrbel za vrhunec prvega dela večera. Tako Vesenjak kot Kovačič sta v družbi Samih bab poskrbela za odmik od klasičnega šansonskega vzorca, ki je z rokerskim čutenjem, kot pove glasbena zgodovina zadnjih petdesetih let, kvečjemu pridobil na svoji izraznosti. Svojstven zvočni odmik je pomenil tudi nastop Gala Gjurina z diksilendovsko zasedbo Temna godba, za pesmijo Lili Novy Slovo v interpretaciji Nine Strnad pa je Šömnovo Pravljico o sreči na nekolikanj bolj v soul umaknjen način interpretirala Azra Alibegić. Če pogledamo večino podpisov pod avtorskimi besedili večera, ugotovimo, da so šansone svojčas dejansko podpisovali pesniki in da najboljše sodobne šansone prav tako podpisujejo osebnosti z literarnim pedigrejem, bodisi folkovsko, bodisi rockersko, bodisi jazzovsko ali klasično loungeovsko obarvanim, vsekakor pa ne gre za popevke, preoblečene v šansonsko štimungo, ki zadnja leta bolj ali manj redno slavijo na nacionalkinem Festivalu slovenskega šansona.

Dva posebna gosta, Jure Ivanušič in Boris Kobal, sta vsak zase pustila pečat na »rožnatih« večerih, Ivanušič kot izvajalec in sovoditelj, o čemer sta spregovorila tudi z Vito Mavrič, Kobal pa kot komik, sicer v nekolikanj drugačni vlogi, odmaknjeni od njegovega angažiranega ostrega satiričnega pedigreja, ki nam je ostal najbolj v spominu s televizijskih zaslonov. Morda bi kak tovrstni vložek lahko v predstavi tudi manjkal ali pa bi bil lahko vsaj krajši, vendar je po drugi strani na svoj način napovedal prihod šansonjerke Mouron. Še pred svojo točko in pogovorom z Mavričevo je Ivanušič interpretiral Il n’y a plus rien Léa Ferréja v lastnem prevodu in družno z Les anarchistes istega avtorja. Izvedba je zadonela kot mogočna kabarejska točka, ki je pripravila teren za poklon velikim v obliki že omenjenih interpretacij pesmi Brela in Piafove iz »korenin«, torej iz dežele, kjer so te pesmi nastale.

Razveseljiva je bila postfestivalska ponudba nekaterih plošč v preddverju Gallusove dvorane (pogrešal sem pestrejši izbor, a nič ne de), tudi programski list je bil zanimivo pripravljen kot Delov Koncertni list z napovedjo že omenjene biografije in odlomkov iz prevoda Maje Kraigher. Splačalo se bo torej počakati na jesen in knjigo vzeti v roke, prav tako z zanimanjem čakamo na jesenske ponovitve večera jetniških songov Vitomila Zupana, kar je takisto velik zalogaj in pomemben dogodek, o katerem smo že pisali.

Poslovili smo se od rožnatega, da bi nas v prihodnosti pričakal kak drug poetični odtenek. V upanju, da se to res zgodi, se velja spomniti na dolge pariške večere in poezijo, ki je donela iz ust interpretov in avtorjev. Pomembno je, da nas je pričujoči večer opomnil na dejstvo, da Edith Piaf ni bila zgolj pevka, ampak tudi avtorica. In za to pri poeziji pravzaprav gre.