Galjoti in poželenje

»Naravnost in krog ogla, Zemlja je okrogla …« je v pesmi Vandrovček svojčas zapisal Ježek in zapel tudi Tomaž Pengov. V petek zvečer sem se ob ponovnem obisku Štihove dvorane spomnil na to pesem. Ne samo zato, ker smo sedeli v krogu, pač pa tudi zato, ker je načrtovani in izvedeni repertoar pustil vtis lepo zaokroženega glasbeno-literarnega dogodka, ki nas vedno znova spomni na stoletja dolgo intimno druženje besede in glasbe ter na nekatere še premalo odkrite kotičke tovrstne zapuščine pri nas. Poleg tega pa si, nergač, seveda zagodrnjam v brado, čemu radijske postaje raje ne vrtijo take glasbe in z njo izoblikujejo ljudski okus. Ampak to je že druga zgodba.

Za kaj je torej šlo? Za večer Šlagerjev in pesmi iz zapora, obeležje tistega dela zapuščine Vitomila Zupana, na katerega je leta 2008 opozorila bogata in pomembna sedmeroknjižna zbirka njegovih zaporniških del, ki jih je uredila Ifigenija Simonović, tokrat pa sta to zapuščino s pomočjo minimalistične, a učinkovite zasedbe redefinirala Vita Mavrič in Jani Kovačič. Prva s svojo pevsko-igralsko interpretacijo, drugi z avtorskim vložkom uglasbitev nekaterih pesmi ter seveda takisto z izvedbo. Ob njegovi kitari so inštrumentalno sozvočje prispevali še Anže Langus Petrović s kontrabasom, Jaka Pucihar za klavirjem, Jure Rozman za bobni in Gašper Konec s harmoniko. Jazzovsko-šansonsko glasbeno vzdušje se je odlično prilegalo besedilom, vse skupaj pa je uokvirilo medbranje z odlomkoma iz Zupanovega romana Levitan, seveda kontekstualiziranima, ki ju je prebral Radko Polič – Rac.

»Zaporniška zgodba« Vitomila Zupana je znana: o njej je pisal in govoril, med drugim v že omenjenem romanu in davnem proslulem intervjuju z Manco Košir v Sodobnosti, ko je opredelil genezo in štimungo pesmi, ki so tam nastajale. Tam je precej bral in pisal, zapisoval besede tudi na podlago starih popularnih francoskih in italijanskih šansonov in šlagerjev, kar je poseben in zanimiv kontekst, posebej ker so besedila vedno aktualna in ostra, nemalokdaj obarvana s črnim, žmohtnim humorjem in občasno sarkastično zajedljivostjo, a vendarle nikoli depresivna ali zagrenjena, pač pa zlasti stvarna, življenjska, obarvana s sukljanji kavarniškega dima ter hkrati smrti in prostosti, kar je značilnost sploh vsake presežne zaporniške lirike; zaporniške lahko damo tudi v oklepaj.

Dvanajst pesmi in dva odlomka – vse skupaj se je odvrtelo v dobri uri z dodatkom, ki ga, kot je »ad-libnila« Vita Mavrič, »Vitomil Zupan ni predvidel«. Tisti, ki smo sedeli glasbenikom za hrbtom, smo imeli tudi bližnji vpogled v nekatere note, Vita Mavrič pa je poskrbela, da nismo bili prikrajšani za en face, saj je svoj del repertoarja pela na vseh straneh odra, na stopnicah in tudi zgoraj na prehodu, pri vratih. Dogodek je tako dobil pridih pravega kabarejskega večera, kot bi sedeli v kaki pristni pariški kavarni, gledali cvetne lističe, ki padajo s stropa in pevce/glasbenike, ki vsak večer znova s svojimi življenji pričajo za umetnost.

Vita Mavrič in Jani Kovačič sta si dvanajst pesmi tovariško razdelila tudi glede na vsebino in barve posameznih pesmi. Začel je Kovačič z Maliki, nagovorom materi, prvo resnico z repertoarja, Mavričeva pa je po prvem Poličevem medbranju izvedla Stezo v mraku na star italijanski napev La strada nel bosco iz leta 1943. Nato sta se oba izvajalca večinoma izmenjevala tako v čisto avtorskih Zupanovih šansonih (Galjoti, Pikapolonica) kot v že omenjenih pisanjih na znane popevke (Mladost je v izvirniku napisal Charles Trenet, Balada o poželenju je napisana kot variacija na Brassensov Chanson pour l’auvergnat, v več pesmih zasledimo duh nekaterih izvedb kanconjerjev Tina Rossija in Rine Ketty, obeh svojčas priljubljenih v našem prostoru, poseben pečat večeru pa je udarila izvedba Smrtne želje, variacija na Adieu mon coeur Edith Piaf, v slovenski izvedbi s srhljivim stvarnim kontekstom dokončnosti ječe). Nekatere pesmi je bilo treba za izvedbo nekolikanj prirediti, na primer Pikapolonica ima v izvirnem zapisu 12 kitic, in Janiju Kovačiču je avtorske uglasbitve nadvse ustrezno uspelo vpeti v siceršnje Zupanove variacije na omenjeno evropsko popevkarsko glasbeno izročilo, zlasti je bilo zanimivo slišati variaciji Neznanke.

Škoda, da se ni udejanjila tudi napovedana zgoščenka, ki bi pomenila še dodaten prispevek v arhiv slovenske uglasbene poezije. Morda pride pozneje, zato pa vsekakor ne velja zamuditi katere od ponovitev večera. Dogodek je srečen tudi zato, ker je užitek slišati glasbenike, ki vejo, kje in kako morajo kaj zaigrati; prezenca in moč Zupanovih besedil pa seveda govorita sami zase.