Kantavtorske kvante: "Vitomil Zupan" v Parizu

Naj spomnimo: Vitomil Zupan je nedvomno najbolj znan kot eden pomembnejših slovenskih pisateljev, dramatikov in esejistov 20. stoletja, a v zadnjem času vedno več pozornosti pridobiva tud njegov pesniški opus, predvsem po zaslugi Ifigenije Simonović, ki je njegove raztresene pesmi uredila; v letih 1948–54 je namreč napisal 25 pesniških zbirk z okoli 2000 pesmimi, večino njih v zaporu.

Njegovo zapuščino na področju poezije za glasbeno izvajanje, ki je doslej ostalo povsem nerazkrito, pa sta se odločila revitalizirati Jani Kovačič in Vita Mavrič (o čemer smo v Odzvenu že obilno poročali). Med poezijo, napisano v zaporu , so se namreč našli tudi njegovi notni zapisi in približno štirideset pesmi na točno določene znane skladbe, večinoma iz časa pred drugo svetovno vojno. Zupan je tedanjo glasbo dobro poznal, saj je veliko potoval, govoril tuje jezike, imel temeljno glasbeno izobrazbo in igral kitaro. Omenjeni protagonisti so se lotila obsežne raziskave in odkrili skladbe, na katere je Zupan napisal svoja nova besedila, izboru pa dodali še nekaj njegovih lastnih pesmi, ki jih je uglasbil Jani Kovačič. 

Svoje uglasbitve in interpretacije sta Vita in Jani zabeležila na zgoščenki (Vitomil Zupan: Šlagerji in pesmi iz zapora, ZKP 2015) ter uspešno predstavila predstavila širom Slovenije, pa tudi izven njenih meja. Z omenjenim programom sta tako že gostovala v Pragi, na Dunaju, v Budimpešti, prav pred kratkim pa celo v sami prestolnici šansona - v Parizu. Ob sodelovanju igralca Jean-Philippa Raymonda, ki je k nastopu prispeval uvod z interpretacijo odlomkov iz Zupanovega romana Levitan in k vsaki pesmi dodal komentar, so nastopili v znamenitem centru kulture Patronage Laique Jules Vales.

Vse našteto se nam je zdelo primerno izhodišče za krajši pogovor z Vito Mavrič.

Kako je tuja publika po omenjenih evropskih kulturnih prestolnicah reagirala na Zupanovo materijo in kakšni so bili morebitni komentarji?
Na tovrstnih gostovanjih se vsakič znova prepričam, da ima beseda moč, uglasbljena tem večjo. Vitomilova zgodba jih fascinira, poezija jih vzdrami, glasba prevzame. Takšni so ponavadi komentarji. Domala povsod, kjerkoli gostujeva, pa jih skrajno pretrese Janijeva interpretacija in tem bolj preseneti moj diametralen pristop, ki izhaja spet iz povsem druge konotacije takratnega Zupanovega stanja duha.

Glede na snov, ki jo podajata – sta opazila kakšno razliko med dojemanjem Zupanove materije na Zahodu (Dunaj, Pariz) in v mestih nekdanjega Vzhodnega bloka (Praga in Budimpešta), kjer so jim tovrstne tragedije političnega arestantstva gotovo bolj poznane?
O, seveda je razlika. In to občutna. Čehi so se pričakovano odzvali komunikativno in zelo odprto. Po koncertu so razpredali o primerjavah med Zupanom in Václavom Havlom, ki je v zaporih presedel več kot pet let in tam napisal znamenita Pisma Olgi.  Madžari, so se odzvali  zadržano, a so po koncertu komentirali dogodek v superlativih. Na Dunaju je prevladovala študentska in prijetna pesniška publika, brez vsakršnih zavor ali predsodkov. V Franciji, pa sva se kar štirikrat vrnila na poklon. Patronage Laique Jules Vales, kjer sva gostovala, se konceptualno posveča medkulturnemu dialogu, promociji državljanskih vrednot, enakopravnosti in univerzalizmu; uvrstili so naju v program Svoboda izražanja, ki ima svojo, specifično publiko in ta z zanimanjem spremlja vse gostujoče projekte. Zelo zanimiva in do zdaj, po mojem mnenju najbolj prijetna izkušnja.

Aprila bosta gostovala tudi v Kijevu. Kako sploh prideta do tovrstnih povabil?
Zelo različno. Za tovrstna umetniška sodelovanja so vedno na razpolago zelo skromna sredstva, zato nikjer ne gre brez sodelovanja slovenskih veleposlaništev ali slovenskih lektoratov. Vendar se, kot bi rekel Jani, v teh megalopolisih preveriš kot umetnik in sporočevalec in je že zato vredno sprejemati tovrstne izzive.

Zupan je zapustil ogromno zapuščino. Načrtujeta morda tudi kakšno nadaljevanje oziroma razširitev omenjenega projekta?
Z Janijem Kovačičem sva sodelovala že pri različnih projektih, začelo se je pred sedemnajstimi leti, najino soustvarjanje je preraslo v prijateljstvo in prepričana sem, da še nisva rekla zadnje. Oba sva radovedna raziskovalca življenja in vedno gledava naprej, nikoli nazaj. Tako je Zupan z najinega vidika, zaključen projekt, ki bo tak kakršen je, živel svoje življenje dokler ga pač bo.

Za konec še vprašanje okoli avtorskih projektov: Jani Kovačič je skupaj z bendom Ana Pupedan pred kratkim izdal dvojno zgoščenko Besnih pesmi (ZARŠ, 2017), ki jo sedaj promovira po koncertnih odrih, zanima pa nas, kaj lahko v bližnji prihodnosti pričakujemo iz "ustvarjalnice" Vite Mavrič?
Vedno mi je težko odgovoriti na to vprašanje. Moja kariera je namreč nekako nastajala kar sproti in sama od sebe, brez grandioznih načrtov. Najbrž zato, ker nisem o njej nikoli razmišljala kot o karieri. Tako moja ustvarjalnica včasih zgolj ždi in pritajeno čaka. Ko sem ugasnila življenje Café teatra in festivala La vie en rose, sem si najprej obljubila daljši premor, a mi je vmes na pot stopil Vitomil Zupan, zatem sem dokončala svoj življenski projekt, ki sem ga snovala pet let in je nastal na podlagi moje dolgoletne raziskave o mojem dedku Vinku Möderndorferju starejšem. Iz tega se je porodila obsežna monografija, o njem sem z bratom Vinkom Möderndorferjem mlajšim posnela dokumentarni film za katerega sem napisala scenarij, realizirala sem dvodnevni simpozij z uglednimi zgodovinarji, etnologi, ipd. Precej velik zalogaj. Nisem ravno mirovala, sem se pa precej umirila in predvsem spočila od dolgoletne funkcije producenta. Pravzaprav imam občutek, kot, da sem šla vmes le dvakrat spati, pa sta v resnici minili kar dve leti od kar sem zadnjič stopila na oder Gallusove dvorane, kamor se junija ponovno vračam. Pripravljam retrospektivni koncert šansonov, košček minulega življenja. Vsega po malem kar sem ustvarila do sedaj, bo moč slišati ob spremljavi orkestra in drugih, raznolikih glasbenih zasedb, pridružilo se mi bo tudi nekaj zanimivih gostov. Ne veliko, ravno prav. Sočasno bom izdala tudi album. Ne bo običajen koncert, drugačen bo od vseh doslej. Glasbeno vizualni performance, ki pa ne bo imel nobene ponovitve, samo premiero. Sem neozdravljivi idealist, ki že trideset let ponavlja stari nesmiselni vzorec. Grem skozi napake, da bi se pripravila na nove. Vendar se vrnitve na veliki oder kljub temu, zelo veselim.