Kontra-Alba Vite Mavrič in Janija Kovačiča

»Nekoč so bili časi, ko je vse, kar je bilo, raslo na soncu in zraku,« je v zadnjem odlomku svojega besedila sklenil Jani Kovačič na koncertu Kontra-Alba, glavna protagonistka večera in celotnega glasbenega projekta, Vita Mavrič, pa je iz svojega telesa v nebo, k soncu in zraku, poslala Eno ptičko. Premiera novega glasbenega projekta Vite Mavrič se je zgodila na letošnji praznik kulture, 8. februarja, v Štihovi dvorani Cankarjevega doma.

Projekt Kontra-Alba se je razvijal eno leto in prinaša tudi zvočni album. Vita Mavrič se je po težkem obdobju ujetosti duha v nevidne zapore koronavirusa, lastne borbe z njim in razporejanju vrednot v sistemu posameznika in družbe odločila, da bo svoj naslednji projekt posvetila prijatelju Janiju Kovačiču, s katerim ustvarjalno sodeluje že četrt stoletja in ki letos vstopa v sedemdeseto pomlad. Redki posamezniki poznajo pronicljivo veličino in lucidno moč izraza Janija Kovačiča, ki bolj slovi po svojem raskavem glasu in navidezno preprostem kantavtorstvu. Med temi redkimi je Vita Mavrič. Kontra-Alba na eni strani prinaša večno aktualno kritiko bizarnosti človeške družbe, ki je značilna za Kovačičeva besedila, in na drugi strani glasbo, ki temelji na popularnosti evropske kulture dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja. Za njun odlični spoj je poskrbela Vita Mavrič s prepričljivimi izvedbami in tako v svet poslala večdimenzionalni glasbeni projekt, ki v sebi nosi tako aktualnost kot preteklost, in to v vertikalnem kot tudi horizontalnem smislu.   

Iz vsestransko razsežnega Janijevega opusa je Vita izbrala osem pesmi in jih sestavila v prepričljivo dramaturško celoto, ki v prepletu džezovskih instrumentalnih principov in igralsko prepričljive interpretacije melodičnih linij s poudarjeno dikcijo povednega besedila prinaša zbir osmih šansonov, oplemenitenih s plesnimi ritmi swinga, tanga in bossa nove. Priredbe je pripravil pianist, skladatelj in dolgoletni Vitin glasbeni sopotnik Jaka Pucihar. Premišljeno je vztrajal pri klasični akustični inštrumentalni zasedbi, ki so jo sestavljali Jaka Pucihar (klavir), Janez Krevel (kontrabas), Peter Ugrin (violina), Matic Smolnikar (kitara), Gašper Bertoncelj (bobni) ter spremljevalni vokalisti Samo Ivačič, Jakob Ivačič, Živa Horvat in Julija Vedlin na zvočnem albumu ter Barbara Grabar, Jana Gamser, Bojan Bratuž in Samo Vovk na koncertni izvedbi. 

Kontra-Alba na eni strani prinaša večno aktualno kritiko bizarnosti človeške družbe, ki je značilna za Kovačičeva besedila, in na drugi strani glasbo, ki temelji na popularnosti evropske kulture dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja. Za njun odlični spoj je poskrbela Vita Mavrič s prepričljivimi izvedbami in tako v svet poslala večdimenzionalni glasbeni projekt, ki v sebi nosi tako aktualnost kot preteklost, in to v vertikalnem kot tudi horizontalnem smislu. Kontra je sinonim vsega: Vite in Janija, optimizma in pesimizma, ženskosti in moškosti, lirike in epike na eni strani ter sodobnosti in retrogradnosti, pesmi in plesa, kantavtorstva in šansona ter nenazadnje svetlobe in teme na drugi. Od Kontra–Albe prek Novega digitalnega sentimenta, Turobne, Sistema čudovitih trupel, Stare pesmi in Mačopolha do Svetlobe nove tiranije in v svetlo upanje zazrte priredbe ljudske pesmi Ena ptička priletela se razprostira dramaturški lok vsebine, ki nazorno spregovori o človeški nečimrnosti, absurdni zazrtosti v tehnologijo ter neizbežni, nemalokrat krivični minljivosti. Vse skupaj pa zveni lahkotno sproščeno in plesno neobremenjeno, saj se ob izvedbi predamo melodičnemu in plesnemu momentu. Kljub tematiki se prepustimo Vitinemu glasu, poplesujemo ob inštrumentalnih ritmih, zdrznemo se ob Janijevih besedilih, ne da bi ostali ujetniki strahu pred človeško polomijo, temveč nas napolnijo svetloba, upanje, dobra volja in pozitivna naravnanost.

Ne glede na to navidezno lahkotnost iz projekta sije perfekcionizem. Interpretacije Vite Mavrič so brezhibne. Vita ostaja, kar je – kreativna ustvarjalka konceptualnih projektov in izvrstna interpretka šansonov, zvesta svojemu izbranemu občinstvu. Za povrh pa je še prijazna radijskim glasbenim izborom. Puciharjeve priredbe so Viti pisane na kožo, a hkrati inštrumentalistom in spremljevalnim vokalistom dopuščajo sproščeno muziciranje, kot v središču navdušene plesne množice. Na zvočnem albumu, ki je nastal ob pomoči odličnega tonskega mojstra Danila Ženka, vlogo glasbenega producenta pa je prevzel Pucihar, sicer zaznamo nekaj malenkostnih napak. Zmotijo na primer spremljevalni vokali, ki ne ustvarijo celostne zvočne topline in ubranosti, sem in tja kdo malce štrli in moti kompaktnost in tudi zvok violine na trenutke ni tako prodoren, kot bi si zaslužil. Vendar so vse te malenkosti odpadle na premieri, ki je izzvenela brez napak (tudi v prenosu Prvega programa Radia Slovenija, ki ga je glasbeno produciral Tone Jurca). Spremljevalni vokali so odlično obarvali in ilustrirali odprti prostor v enkratni Vitini glasbeni pripovedi. Violina je kot glasbilo močne čutnosti prišla do izraza točno v trenutkih, kjer besedilo to zahteva in ji je glasbeni aranžer v prepričljivi zvočni atmosferi to vlogo tudi zaupal. Koncertno premiero je oplemenitil Jani Kovačič sam z govorno interpretacijo svojih besedil ter s svojim življenjskim kontrapunktom – improvizacijo nasproti absolutni pripravljenosti – v popolnost zaokrožil celoto, v kateri sta cinizem in ironija izvabila premislek z nasmeškom tako v Štihovi dvorani kot pred radijskimi sprejemniki. 

Zvočni album in premierno koncertno izvedbo je pospremilo skrbno spremno besedilo glasbene urednice Teje Klobčar. Kontra-Alba nagovarja tako šansonu zvesto občinstvo kot tudi mlajše generacije, ki prisegajo na akustično glasbo in t. i. retro zabavno glasbo. Izvrstno učinkuje s svojimi prepredenimi kontrasti in skoraj nezavedno, a izjemno kompaktno dramaturgijo. Tudi posamične pesmi nosijo vsaka svojo zgodbo in učinkujejo v svoji odlični kratkosapnosti. 

Glasbeni projekt Kontra-Alba je prišel na svet na pragu sedemdesete pomladi Janija Kovačiča in s seboj prinaša upanje, da bodo ključne stvari morda pa vendarle še »rasle na soncu in na zraku«. Kljub temu da se ljubimca ob jutranjem svitu ne poslavljata z značilnim motivom, tako kot to velja za srednjeveško albo, so Janijeva kontra besedila osvetljena s svetlobo Vitinega glasu.