Vodovodarji in hohštaplerji

Zdi se, da se je šanson tudi pri nas dolga leta nekako romantiziralo. Pesmi in celo poezija, ki se dotikajo tako dna družbe kot najvišjih vrednot ljubezni, so medijsko odmevale v svojstveni romantiki: Edit Piaf in Jacques Brel nastopata kot tragični, a romantični figuri vsakdana, Yves Montand in Gilbert Bécaud pa kot resna, bombastična stolpa pesmi sredi sveta, ki nori za pop zvezdniki … Včasih je med šansone padel še kak šlager. Pri nas je šanson pomenil zlasti kakovostno avtorsko glasbo, ki so jo peli interpretatorji ali avtorji sami. Bili so nekako izvzeti s pop scene, a obenem njen neločljivi del. Ta paradoks je domačemu šansonu vedno dajal pridih mističnega, nadžanrskega, svojstvenega. V vsej tej karakterizaciji se je večkrat pozabljalo na srž šansona: biti pesem. Ob izidu letošnje kompilacije Festival slovenskega šansona 2025 pa so definicijo tega, kaj je bistvo festivala, zapisali v uredništvu nacionalne televizije; z besedami urednika Andreja Prezlja: »Šanson je pesem, ki skozi smiselne interakcije besedila, glasbe in interpretacije izraža neko sporočilo. V sodobnem šansonu se združujeta žlahtnost tradicije in svežina aktualnih glasbeno-besedilnih oblik, obenem pa se v njem zrcali današnji čas: zgodbe, razmišljanja in doživljanja posameznika in družbe; naši strahovi, vizije, spoznanja, zablode in pogum.« Ivanušič z Nordunkom še naprej beleži našo mentaliteto in nam predoča ključne točke, takisto Vidovič, ki nikoli ne pozabi na klasično dojemanje slehernika in je zato še tolikanj udarnejši. Romiha pri taistem zalezovanju mentalitete poganja njegova rockerska manira, A. M. Mitić in Vira pa se ne izneverita čutu za vsakdanjost; to ju zabava, kar se tudi sliši. Cafe Noisette, Urška Bergant in Krajnčan se sprehajajo od popjazzovskega do kabaretskega in celo rahlo westcoastovskega, da bi zbrali kar se da širok diapazon vsega, kar se na tem svetu lahko odbije od stekla. 

Angažma šansona je za seboj takoj potegnil neljubi pripetljaj s pravilnikom in preusmeritvijo nagrade: namesto Uglašenih, ki so prvi slavili, je nagrada naposled pristala v rokah Jureta Ivanušiča, ki se je letos lahko pohvalil z odmevno avtorsko vinilno ploščo. Je pomp okrog nagrade medijsko preglasil pesmi same? Nekoliko že. A šanson je vajen marsičesa in se je od večera svobodnih oblik na festivalu Slovenska popevka pridihal do Rogaške Slatine in onkraj. Tisti, ki trdijo, da je bila Popevka na začetku tako in tako festival šansona, se ne motijo tako zelo. In vsako leto pride in ostane vsaj kompilacija. Vsemu povedanemu navkljub pa to ne pomeni, da brskanje po sodobnem festivalu šansona ne prinaša zanimivih poglavij, prav nasprotno, na festival se še vedno prijavlja marsikdo, ki ima kaj povedati. Letošnjih enajst imen brani trenutne barve: Uglašeni, Primož Vidovič, Jure Ivanušič, Matjaž Romih, Saša Lešnjek, Ana Maria Mitić, Žigan Kranjčan, Cafe Noisette, Urška Bergant, Vira, Ana Mezgec. Dobro popotnico imajo, to so namreč okoliščine, v katerih so se nekoč kalila imena, ki zdaj sodijo med zimzelene interprete. In ob tem je treba še takoj dostaviti, da je pri nas vsaj do sredine sedemdesetih popevka zvečine dejansko bila šanson, kar so dokazali številni veliki, denimo Majda Sepe, ki je v sedemdesetih zapela svoje najboljše pesmi in izdala veliko ploščo s šansoni. Popevka je morda odmirala, a šanson ni bil med poplavo rockovskih in drugih mlajših izročil nič šibkejši.   

Seveda je dobro, da nekatera imena delujejo na več področjih. Dobro je tudi, da se ne pustijo zmesti. Saša Lešnjek je zdaj vešča tako norahjonesovke svetlobe kot nekaj več temačnosti v kakšnih drugih okoliščinah, Lajlar se je že zdavnaj dokazal kot kantavtor in pesnik, Vidovič pa ostaja mojster sodobnega angažmaja, podanega s trovarsko vehemenco modreca, ki svoje besede in melodije spretno preliva tudi v razmišljanja in pomembne kulturnozgodovinske (glasbenozgodovinske) strokovne in esejistične tekste, ki bodo nekoč naši sceni prišli krvavo prav. Ivanušič z Nordunkom še naprej beleži našo mentaliteto in nam predoča ključne točke, takisto Vidovič, ki nikoli ne pozabi na klasično dojemanje slehernika in je zato še tolikanj udarnejši. Romiha pri taistem zalezovanju mentalitete poganja njegova rockerska manira, A. M. Mitić in Vira pa se ne izneverita čutu za vsakdanjost; to ju zabava, kar se tudi sliši. Cafe Noisette, Urška Bergant in Krajnčan se sprehajajo od popjazzovskega do kabaretskega in celo rahlo westcoastovskega, da bi zbrali kar se da širok diapazon vsega, kar se na tem svetu lahko odbije od stekla. 

Poslušalci imajo zdaj dovolj na pladnju, da lahko presodijo, zlasti tisti, ki jim je res mar, kje je domači šanson danes. Drugi pa imajo enajst novih komadov. A ujet v pretočne vsebine, se šanson vendarle nekoliko preveč prilagaja svetu, ki ga označuje. Svetujemo vinilna oblačilca.