Kantavtorske kvante: Matej Krajnc – Spačene anekdote

Matej Krajnc je sprva ustvarjal kot pesnik in se je že v mladosti začel spogledovati z glasbo. Od 1992 s kantavtorstvom združuje poezijo in glasbo. Objavil je več kot 300 nosilcev zvoka. Od 2021 je odgovorni urednik pri Založbi Obzorja Maribor. V začetku junija je pri založbi Helidon izdal vinilni album Spačene anekdote.

Izdal si neobjavljene šansone ob 30 letnici glasbenega dela. Po kakšnem ključu si jih izbral? Kako to, da jih že prej nisi izdal?

Gre za pesmi, ki sem jih skozi leta redno (ne čisto vseh, večino pa) igral na nastopih, v Sloveniji pa tako ali drugače niso doživeli uradne izdaje na nosilcu zvoka.  Peščica jih je v drugačnih različicah bila objavljenih na Hrvaškem. Tukaj pa bodisi niso sodile v koncepte, ki so sproti nastajali, bodisi so tako ali drugače izpadle, ljudje pa so me občasno pobarali, ali so na voljo. Ko sem jih izbiral, se je koncept kar hitro izkristaliziral: plošča se začne z rojstvom in konča s selitvijo - vmes se marsikaj zgodi.

Kje si jih posnel in kdo je pri snemanju sodeloval ter pri kateri založbi si izdal album? Kje si ploščo premierno predstavil?

Posnetki, uvrščeni na ploščo, so nastajali med letoma 2016-2021 v Ljubljani in Mariboru (studio Attic, studio Svet glasbe). Poleg mene sodeluje na nekaterih posnetkih še soproga Lenka z orglami in tamburinom, kitarist Leon Posedel in basist/kitarist Aleksander Cepuš. Že konec maja  (26. in 31.) sem tri pesmi predpremierno predstavil v Centru za poezijo Tomaža Šalamuna in na vrtu Lily Novy v Ljubljani, potem pa na Dnevih knjige v Mariboru, Ljubljani in Celju. V Mariboru je založba Helidon pod okriljem Založbe Obzorja, kjer je vinilka izšla (dobite jo pri njih, v bolje založenih ploščarnah in na Discogs), 21. 6. pripravila uradno predstavitev konec junija v Sinagogi. V Ljubljani sem med drugim pesmi predstavil tudi na vrtu MGLCja v Tivoliju, kjer sem za popestritev namesto pesmi s plošče igral same nove pesmi. Nastop sem posnel, tako da so te pesmi zabeležene. Vmes je izšla še ena jubilejna vinilka, Vse pesmi so tihe, to pot ob 20-letnici izvirnega izida (2002). Gre za mojo prvo zares referenčno kantavtorsko ploščo; izdal sem jo sam pri MK Records, a ni v redni prodaji, na voljo je samo na Discogs.

Kaj skozi anekdote izvemo o tvojem življenju in delu?

Med vrsticami marsikaj, ne bi pa glasno zatrjeval, da je vse strogo avtobiografsko. Pesem Vse zaudarja po tišini, ki je najbrž ena osrednjih pesmi plošče, je nastala okrog 2003 kot Skriti dnevnik Ane Dobe-Sedno za enega mojih romanov, ki pa potem ni izšel. Iz pesmi sem nato izločil ime žene lokalnega poštarja, ki v romanu umre, on pa se znajde sam po sedmini v njuni spalnici z njenim dnevnikom v roki. Z naslovom Vse zaudarja po tišini je iz tega nastala univerzalna pesem o minevanju. Jesen prihaja sem napisal že 2011 in predstavil 2019 na Kantfestu. Ljudje je moja prva s kitaro uglasbena poezija iz leta 1992, ki je nisem igral v živo pred 2019, takrat pa takisto na Kantfestu. Prihodnost je angažirana, nastala 2016 za drugi album zasedbe Brem, v kateri sem igral, a je za album nismo porabili. Z Leonom Posedelom sem 2016 posnel nekaj pesmi, ki so v slovenskih različicah takrat ostale neobjavljene, pa so se izkazale kot nalašč za Spačene anekdote. Še vedno se klanjam ima že tudi leta, a je sporočilo vselej aktualno na več ravneh, prav tako Quasimodovo opravičilo in Sedim, strmim in razmišljam.

Dva komada imata londonsko zgodovino. Nam lahko opišeš kako poteka igranje na open micih po londonskih pubih?

Pravzaprav trije: Nikjer ne piše, Quasimodovo opravičilo in Jara gospoda. Kot Toy Balloons, Quasimodo's Apology in But sem jih precej igral po Londonu, Quasimodo mi je celo prislužil pogodbo z eno londonskih glasbenih agencij. A sem si hotel najprej pridobiti občinstvo, pa sem precej igral naokrog, na open micih, tudi v baru na Temzi; potem je udaril nov svetovni red in adijo London. Izkušnje v londonskih klubih so bile dragocene, na odprtih mikrofonih se zbere ogromno udeleženih - 5 minut je na voljo, kdor prej pride, je prej na vrsti. Veliko jih prepeva priredbe, ker mislijo, da poslušalci to želijo slišati, a avtorski komadi niso nič manj pospremljeni z odobravanjem. Sam sem že od nekdaj igral marsikaj, zato mi ni bilo težko tu pa tam zapeti tudi kak tradicionalni blues, spiritual, Elvisa, a v glavnem sem igral svoje stvari.

Si eden od bolj hiperproduktivnih avtorjev, kateri po vrsti je pričujoči album?

Proti številki 400 gre, naštel sem jih 373 (všteti so dolgometražni albumi, EPji in kompilacije, kjer sem sodeloval). Svojo t. i. hiperproduktivnost jemljem kot avtorsko zvedavost, za vsak album pa jih kar nekaj ostane v predalu, zelo strogo selekcioniram. Oglasim se, ko imam kaj povedati, svet pa je očitno že od nekdaj tak, da je gradiva za to dovolj. Zelo veliko mojih plošč, zlasti tiste, objavljene na Hrvaškem, je glasbeno improviziranih; taka vrsta ustvarjanja mi je tudi najbližja. Pri tem pa še zdaleč ne gre več zgolj za klasične kantavtorske ali šansonske oblike, zlasti ne od leta 2010, ko sem se pridružil etiketi Slušaj najglasnije, kjer Zdenko Franjić prisluhne najrazličnejšim ustvarjalnim eskapadam.

Kaj pripravljaš za naprej?

V letu 2023 bo kar pestro, ta hip se ukvarjam s strokovno glasbeno monografijo - več o tem predvidoma spomladi 23. Poleg sprotnih službenih obveznosti je to zdaj prioriteta. Poezija nastaja brez prekinitev, upam tudi na dokončanje knjige o bendu Agencija Rokenrol, na glasbenem področju pa prihaja nova avtorska plošča (na Hrvaškem najbrž še kaj več kot ena) in zagotovo spet kak ponatis, najverjetneje posnetkov z Agencijo Rokenrol v koraku z omenjeno knjigo. Leto 2024 pa obeležuje 20-letnico izida moje plošče Likvidamber, a to je še daleč.

Znan si kot eden od glasbenikov, ki med PCT krizo niste hoteli deliti publike in si se odpovedal nastopanju.  Kako je sedaj, veliko nastopaš?

Zaenkrat je kar ok - ne pretiravam, ker diplegia spastica ne prenese prehudih dodatnih naporov, a je ravno prav. Upam, da bo tako tudi ostalo, sicer pa NNNP.