06.06.2024

Kantavtorske kvante / Mrvice spomina: Na cesti 

Pred časom smo se v Novih Fužinah pogovarjali s Petrom Pockom, starosto igranja na cesti pri nas.  

Dušan Mijanović

Peter Pock
Foto: Bojan Stepančič

Ljubljančanu Petru Pocku je bila glasba malodane položena v zibelko. V otroštvu in mladosti je počitnice preživljal pri sorodnikih v Prekmurju. »Tam so vsi peli. Če se pošalim, edino mrlič ni pel. V naši družini se je sploh veliko pelo. Že kot petletnik sem slišal harmonično petje, ki mi je prišlo v uho, kar mi je izredno prav prišlo kasneje. Pri trinajstih letih sem pričel igrati kitaro in že imel prvi bend. S prijateljema, solo kitaristom, žal že pokojnim Milan Frankolom – Frenkom in bobnarjem Borutom Kraljem, sem osnoval trio, ki se je imenoval Prulske lutalice. Imeli smo 'dash' bobne (kante pralnega praška DASH) in dve kitari pa vsak svoj predelan radio ojačevalec. Nato smo nabavili frštekarijo in postali pravi bend. Leta 1966 smo iz Amerike dobili prvo LP ploščo skupine Creedence Clearwater Revival (takrat je delovala še pod imenom Golliwogs) in preigravali njene komade, kasneje pa smo preigravali tudi komade Status Quo, Silver Maschine, Boba Dylana, Rolingov … Jaz sem nekoliko mlajši od prave rokovske in hipijevske generacije, bližje sem pankovski generaciji. Punk mi je še danes všeč, zaradi protestništva. Bil pa sem velik ljubitelj akustičnega bluesa in ameriškega južnjaškega rocka. Zato mi je tudi bilo všeč igranje na cesti. Potem sem šel v vojsko, kjer sem igral v vojaškem ansamblu. Kasneje sem veliko nastopal sam in tudi v duetu z bratom,« se je Peter spomnil začetkov. Ljubljano je treba narediti glasbeno! Zadnjič sem pisal na MOL, a nisem dobil odgovora. Ljubljana je polna ljudi, ki moledujejo in stegujejo roko. Pa ni sramota, če so ljudje revni, da ne bom napačno razumljen, gre za to, da teh ljudi nihče ne kontrolira. Kontrolira pa se glasbenike, ki jim mestna uprava nalaga dokaj stroga pravila, kako, kje in koliko časa smejo igrati, predvsem pa ne smejo uporabljati priprav za boljšo slišnost in zvočno sliko njihovega programa. Glasbeniki v Ljubljani lahko igrajo le med 16. do 20. uro, na določenem mestu si lahko eno ali dve ure, potem se moraš prestaviti. In s tem se v osnovi omejuje umetnikovo svobodo.
 
Peter ima tri leta mlajšega brata Emila Pocka (kasneje člana raznih ljubljanskih bendov in nazadnje člana EMŠO Blues Banda), ki ga je učil igranja kitare in petja. »Ker je bil boljši vokalist kot jaz, je on prevzel pevsko vlogo, jaz pa sem skrbel za solaže in spremljevalne vokale. Stremela sva h kvaliteti. Veliko sva igrala v pivnici Emona, za Ljubljanico, saj sva bila s Prul, na Špici, na Starem trgu, na Žabjaku, v baru Romeo in Julija in drugih lokalih v Ljubljani in okolici. Preigravala sva znane tuje rock komade, ker takrat, če izvzamem dve pesmi, še nisem pisal avtorske glasbe. Velikokrat se nama je pridružil odličen bobnar Agim Brizani, ki je bil takrat še dokaj neznan.« 

Peter je veliko igral tudi na ulici, sprva na Hrvaškem, nato je štopal v sosednje države, kot sta Avstrija in Italija; največ je igral v Celovcu in Beljaku. »Ko sem si kupil spačka (Citroën 2CV), sem se vozil v München, na Marienplatz, kjer sem igral kitaro. Takrat smo buskerji (ulični performerji) nastopali brez ozvočenja. Spomnim se, da je neki Japonec imel velik tranzistor, kamor je vtaknil kaseto, ki mu je igrala, kot da bi imel cel orkester, on je pa poleg igral violino. Bil je totalni car.«


Z glasbo se da dobro služiti, je ugotovil Peter in se pridružil narodnozabavni skupini Litijski fantje, ki so bili kljub imenu dokaj dober pop-rock ansambel. »Igrali smo narodnozabavni program Avsenikov in preigravali komade Creedencev, Hendrixa ..., saj se je bend prelevil v pop-rock bend s pihalno sekcijo. Bili smo eni prvih, ki smo v Sloveniji igrali komad Hotel California skupine Eagles. Bili smo boljši od marsikaterega pravega rock benda, žal pa so smo bili kvalificirani kot narodnozabavnjaki in komercialen bend. Igrali smo tudi v Hotelu Union za novo leto. Naš klaviaturist in harmonikar je bil zelo sposoben manager in je zrihtal veliko špilov. Zelo dobro smo služili, dosti bolje kot ostali rokerski bendi. Veliko smo vadili. Sam sem imel vaje zelo rad, saj je tudi vaja glasba. Še danes pravim, kdor ne hodi rad na vaje, naj ne hodi na oder! In obratno, saj je najboljša vaja nastop v živo na odru. Stari glasbeni mojstri so me naučili tudi, da ne smeš biti glasbeni invalid. Ko sem vprašal, kaj to pomeni, so mi razložili, da moraš vsaj peti po notah, če že ne igraš, ker imaš pevsko melodijo vedno napisano, spodaj imaš pa harmonije. To sem resno vzel, kar mi je prišlo prav, ko sem pel pri APZ Tone Tomšičin tudi v oktetih. »Zbrali smo se tudi fantje iz APZ-ja in peli podoknice. Ko sem bil v službi na sodišču, sem pel v Sodnem oktetu, pel pa sem tudi pri Gallusovem oktetu 

Nato je udejstvovanje v glasbenih skupinah zamrlo, saj je na Fužinah odprl delavnico in servisiral kolesa, smuči in teniške loparje. Na istem mestu je čez leta iz delavnice nastal športni tenis center, in ravno tam smo naredili ta intervju. »V tem času nisem nikdar kitare odložil. Spomnim se, da mi je oče, ki je delal v Nemčiji, za 15. rojstni dan prinesel polakustično jazz kitaro Hofner, a veš, kakšna sreča je bila to. Na začetku sem lahko skozi prišel z dvema kitarama, ko sem pa pričel služiti, sem si leta 1992 v Münchnu za 1700 takratnih nemških mark kupil prvo resonatorsko kitaro, s katero sem kot kantavtor igral country blues, ki sem ga prepletal s tujimi folk vplivi. Takrat sem prvič naredil komunikacijo s prekmursko narečno glasbo in začel pisati tudi v narečju. Mislim, da je za glasbenika največja nagrada to, da si lahko kupi nov inštrument. Tako sem imel na prelomu tisočletja doma kar sedemindvajset žičnih inštrumentov, predvsem kitar,« se je pohvalil Peter. »Zdi se mi, da če ima človek sedemindvajset kitar, je to glasbeno onaniranje,« je dodal Petrov dolgoletni prijatelj in poslovni partner Vlado Špindler, ki se je pridružil omizju. Vlado je prav tako glasbenik; še preden je postal bas kitarist prve postave legendarne skupine Begnagrad, je imel za seboj že ogromno nastopov. Peter je pritrdil prijatelju ter dodal, da je mnogo teh kitar prodal na Japonsko. 
 
Dolga leta je prvi teden v avgustu v Ambrožu pod Krvavcem potekala delavnica igranja kitare, ki jo je vodil uveljavljeni italijanski glasbenik in pedagog Beppe Gambetta, ustanovitelj bluegrass zasedbe Red Wine. »Tam se mi je začel na veliko odpirati nov pogled na igranje kitare, začel sem napredovati, saj sem dobil veliko stimulacije med somišljeniki. Glasbeniki smo drugačni ljudje, hitro najdemo kontakt med seboj, iščemo dobre stvari med seboj in želimo nadgrajevati glasbo. Tako je bilo tudi tam. Bila je dobra klima in stimulativno okolje. Vsako leto sem si zadal, da napišem dve avtorski pesmi. Dobil sem korajžo in ustvaril tudi nekaj komadov v angleščini. Zadnje čase, ko Beppe Gambetta ne prihaja več v kmečki turizem k Pr'Ambružarju pod Krvavcem, sta organizacijo sessionov prevzela Vlado Jelovac in njegova žena Lidija. Vsako jesen v oktobru in spomladi v aprilu se na podaljšanem vikendu dobivamo session glasbeniki iz Italije, Nemčije, Združenega kraljestva in skandinavskih držav in preostalega dela Evrope ter tako nadaljujemo tradicijo jam-sassionov in druženja. Sam sem udeleženec že petindvajset let zapored.«  
 
Peter je do danes ustvaril devetinpetdeset avtorskih komadov, ki jih je izvajal na nastopih, po lokalih, razstavah in vsepovsod, kamor so ga povabili. Kot je povedal, imamo pri nas odlične kantavtorje in tudi sam je bil mentor mnogim z odličnimi besedili in glasbo, problem je bil le, da je bilo snemanje predrago. Sedaj je mnogo lažje, naučil se je snemanja z računalnikom, v krajevni skupnosti so mu dali prostor, kjer si je uredil snemalnico. »Če bo zdravje, volja že je, bom posnel bendovsko plato, ki jo bom odigral večinoma sam s pomočjo prijateljev, besedila bodo slovenska in v prekmurskem narečju. Naslednji album bom posnel v angleščini, v kantavtorski maniri, kot sem nekoč igral na cesti, vendar bodo to sedaj moja avtorska dela.«  
 
Pred petnajstimi leti je Peter v Fužinskem gradu začel snovati cikel koncertov, da bi se poživilo Fužine in oživilo Fužinski grad. Z ekipo prijateljev je zadevo resno zastavil, ko pa je prišel čas izvedbe, je, kakor je to že navada, ostal sam, tako da je zadeva padla v vodo. Sedaj je to idejo začela udejanjati Maja Šustaršič iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. »Začela je oživljati glasbeno-literarno dogajanje v parku pred gradom in v njem. V maju je v okviru Muzejskega večera potekal v  gradu koncert, fokusiran na manj znane kantavtorje, nastopili so Primož Kristan, Vlado Špindler, Tomaž Juvančič in drugi izvajalci raznih umetniških zvrsti. Za naslednje leto se dogovarjamo, da bi tam izvedli cikel organiziranega buskinga, kjer bi imel glasbenik na razpolago ozvočenje, s seboj pa bi prinesel inštrument in dobro voljo. Na Fužinah živi kar nekaj odličnih glasbenikov in umetnikov različnih žanrov. Šele pred kratkim sem izvedel, da pri nas deluje skupina, ki pleše folklorne plese v spremljavi harmonike. Zakaj se ne bi predstavila, saj je v Fužinah med prebivalci močan interes za taka dogajanja!« 
 
Za konec nam je kot dolgoletni busker podelil nekaj nasvetov za igranje na cesti. »Ljubljano je treba narediti glasbeno! Zadnjič sem pisal na MOL, a nisem dobil odgovora. Ljubljana je polna ljudi, ki moledujejo in stegujejo roko. Pa ni sramota, če so ljudje revni, da ne bom napačno razumljen, gre za to, da teh ljudi nihče ne kontrolira. Kontrolira pa se glasbenike, ki jim mestna uprava nalaga dokaj stroga pravila, kako, kje in koliko časa smejo igrati, predvsem pa ne smejo uporabljati priprav za boljšo slišnost in zvočno sliko njihovega programa. Glasbeniki v Ljubljani lahko igrajo le med 16. do 20. uro, na določenem mestu si lahko eno ali dve ure, potem se moraš prestaviti. In s tem se v osnovi omejuje umetnikovo svobodo. Najboljše bi bilo, da bi izvajalec lahko prijavil nastop kar pri mestnem redarstvu, redarji pa bi nadzorovali potek in glasnost izvajalcev ter opozarjali v primeru neupoštevanja pravil. Na cesti naj vsak igra, kjer mu ustreza in kamor ga vodi inspiracija! Tudi urnik izvajanja bi bilo treba razširiti vsaj med 10. uro dopoldne in 22. zvečer. Ljubljana bi tako postala umetnikom prijazno mesto in s tem močno prispevala k turistični ponudbi.«