Ko študent poleti spi, se med knjigami zasliši glasba

V Ljubljani se je v okviru festivala Poleti v NUK, ki se odvija v atriju Narodne in univerzitetne knjižnice, odprl nov kulturni prostor. Visoki Plečnikovi stropi so zvočna garancija, da bodo imeli sosedje mir, žanrsko pa bo program, ki bo potekal ves julij ter se nadaljeval septembra, zelo raznolik, a osredotočen predvsem na akustične koncerte. Pogovarjali smo se z Andrejem Ojstrežem Kogovškom, vodjo festivala, ki je s soprogo Mojco sanjavo idejo realiziral v slabih štirih mesecih in pravi, da njun festival, za razliko od masovk, ponuja neko drugačnost, intimo, saj je prostora zgolj za nekaj manj kot dvesto ljudi in vsak bo, če bo hotel, dobil tudi svoj sedež.
 

Kdo je prišel na idejo, da bi delali festival prav na dvorišču Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK)?

Decembra lani sva s soprogo Mojco, ki je lastnica podjetja Vinel d.o.o., prevzela Kavarno NUK, ki sva jo pridobila prek razpisa. V kavarno sva že od začetka prinašala novosti, ki jih prej ni bilo. Na primer, v ponudbo smo dodali hrano, ki jo pripravljamo dnevno, torej sproti, in široko ponudbo rogljičkov in drugih dobrot, ki prej na tej lokaciji niso bile na voljo. Idejo za festival sva dobila v avtu na poti na romantični vikend za valentinovo. Spraševala sva se, kaj bomo počeli to poletje: kam bi šli, kje se sploh kaj dogaja in, seveda, tudi kaj se bo dogajalo v NUK-u, ko se zaključi učenje in gredo ljudje na dopuste. Sam sem zaradi delovanja v Cankarjevem domu od leta 1998 zastrupljen s kulturo in sem takoj predlagal, da bi kulturne dogodke uvrstili v program naše kavarne. V mislih sem imel različne dogodke tekom celega leta, začeli pa bi že zdaj, poleti. Moja draga pa večkrat rada sanjari in je tako dobila idejo, da bi organizirala kar festival. Sprva sva se s to mislijo le poigravala in res si nisva predstavljala, da bo dosegla takšne razsežnosti.
 
Kako gresta skupaj (pop) kultura in književnost oziroma knjižnica?

Kultura je kultura. Bolje kot kajmak in marmelada (smeh). Pomembno je povedati, da si tudi NUK želi, da bi ga ljudje bolj obiskovali. Večina namreč zmotno misli, da je NUK prostor zaprtega tipa in da je namenjen samo študentom in visokim strokovnjakom. Pozabljajo na ogromno zakladnico, ki jo hrani, in namen te je, da je dostopna vsem. Moja soproga je, denimo, navdušena nad zbirko Slovenske matice in njihovih pravljic. Moram povedati, da nama brez podpore NUK-a ne bi uspelo. Če pa se to res sklada, bomo ugotovili tekom festivala. 
 
Kakšna dovoljenja ste morali pridobiti, koliko časa in birokracije je zahteval zagon festivala? 

Časa je bilo definitivno premalo. Kot rečeno, je ideja padla v sredini februarja in se je kalila še kar nekaj časa. Kratek odgovor bi bil, da sva potrebovala štiri mesece, vendar to samo zato, ker sva imela določen datum oziroma rok. Naj povem, da bomo nadaljevanje festivala začeli organizirati že septembra. Glede dovoljenj in birokracije sva dokaj hitro izvedela, kaj vse potrebujemo, in vse pridobivala korak za korakom. Res pa je, da tega v našem primeru ni tako veliko, saj delujemo znotraj institucije in nam je to v določenih primerih olajšalo zadeve. Čudovit Plečnikov načrt visokih sten nam služi kot ščit proti prodiranju zvoka do morebitnih sosedov in tako tistih sosedov, ki si želijo mirnih noči, pravzaprav ne motimo. 
 
Kako ste izbirali nastopajoče? Imate kakšno programsko rdečo nit, gradite kakšno zgodbo tudi skozi program?

Seveda, rdeča nit je bila že od začetka, da ponudimo pestrost tako skozi glasbene zvrsti kot tudi skozi različne žanre kulture. Določili smo dneve, ki se načeloma ponavljajo, na primer vokalni ponedeljki, filmski petki in drugo. Glede nastopajočih smo izbirali po všečnosti, poznanstvih, predlogih drugih glasbenikov. Pri tem sta nama zelo pomagali Zala Vidali in Saša Bach, dekleti, ki festivale in podobne dogodke delata s srcem. Predvsem pa smo se držali zvrsti, za katere menimo, da jih je mogoče izvajati akustično. Na večini dogodkov bo klubska postavitev (stoli, mizice, svečke), vendar brez sedežnega reda. Le redki bodo imeli možnost miganja ob barskih mizicah. 
 
Koliko bo nastopajočih, katere bi izpostavili?

Tega je veliko, saj imamo namreč redni program, ki vsebuje 21 nastopajočih in se odvija vsak večer ob 21. uri, in spremljevalni program, ki še vedno nastaja in nam bo ponudil vsak dan nekaj novega, pričel pa se bo že ob 17. uri. Težko izpostavim kateregakoli izvajalca. Osebno se mi zdi zelo zanimiv večer nemega filma The Wind z glasbeno spremljavo Lade Jakša in Boštjana Narata 11. julija pa Neomi v akustičnem triu 23. julija, Boštjan Gombač, ki letos oktobra praznuje deseto obletnico predstave Patty Diphusa, izpovedi pornodive, 26. julija in Pižama, ki bo 10. julija prav v ta namen pripravil posebno stand up predstavo o naših slavnih in neslavnih literatih, predstava Tri zdrave Marije in en očenaš ter Polona Kasal, ki bo 16. julija postregla s svojim zadnjim projektom Na cesti. Za vsakogar se bo našlo nekaj, tudi za treniranje trebušnih mišic, saj bosta dva četrtka, 17. in 24. julij, namenjena improvizacijskemu gledališču Iglu. Nismo pozabili niti na naše najmlajše; lutkovno-glasbena predstava dua Mimi Klap (Kaja Zadnikar in Tadej Košir) bo gostovala ob otrokom prijaznejši 11. uri 13. in 20. julija. Ponudili bomo sejem izmenjave knjig in še marsikaj drugega. Več informacij o vsem si lahko preberete na naši uradni spletni strani http://festival-poletivnuk.si, najdete pa nas tudi na Facebooku: https://www.facebook.com/festivalpoletivnuk/events. 

Se glede na ostalo kulturno ponudbo poleti v Ljubljani izplača ponuditi še en festival? Kaj nudi NUK, česar drugi nimajo?

Če bi gledali samo z vidika, kaj se izplača in kaj ne, potem verjetno marsičesa ne bi bilo. Res se bo odvijal še Festival Ljubljana in kar nekaj velikih pop koncertov na Kongresnem trgu, tudi festivalov po Sloveniji kar mrgoli. A to so vse masovke. Festival Poleti v NUK je drugačen, ker nudi drugačnost, intimo. Vse se dogaja v skritem, neznanem atriju, ki ponuja prostor le približno 160 obiskovalcem. In kot kaže ter, če je soditi po otvoritvenem dogodku, bo kar nekaj koncertov in predstav razprodanih. 
 
Boste festival ponovili prihodnje leto, že delate kakšne načrte?

Seveda. Namen tega festivala je odpreti nov kulturni prostor, v katerem se bodo izvajalci lahko predstavili. Res pa je, da je zaradi svoje izjemne akustike poseben in morajo biti izvajalci v tem, kar počnejo, kar vešči. Torej ne samo da bomo festival ponovili, tudi do naslednjega festivala se bo zvrstilo kar nekaj kulturnih dogodkov. V septembru že imamo dogovorjena dva dogodka, a naj zaenkrat še ostaneta skrivnost.
 
Koliko znaša vaš proračun in kdo vas financira?

To vprašanje sva že večkrat dobila in odgovor je, po začudenem pogledu, bil: »Kakšen proračun?« Proračuna ni, so le stroški, ki jih bomo s skupnimi močmi pokrili. Skritega ali javnega financerja nimamo, imamo pa podporo s strani nekaterih dobaviteljev, s katerimi že dlje časa sodelujemo. Zahvala gre tudi Radiu 1 in Radiu Študent, ki sta se odpovedala deležu zaslužka in nam zmanjšala račune. V »proračun« bi štel še veliko ur prostovoljnega dela in brezplačne nasvete bolj ali manj znanih strokovnjakov.