07.07.2013
Nova oživitev legende o Orlandu
Mladi nadarjeni umetniki v Nemčiji so predstavili operno trilogijo Orlando. Krstna uprizoritev je bila 15.6.2013 v nemškem Bielefeldu. Glasbo za prvi del trilogije je napisal slovenski skladatelj Vito Žuraj.
Legenda o Orlandu je skozi stoletja navduševala številne umetnike, tudi glasbenike; med najbolj znanimi skladatelji so v njej našli navdih Vivaldi, Händel in Haydn. Najnovejša interpretacija vznemirljivega junaka je luč sveta ugledala nedavno, 15.6.2013, ko je bil v Mestnem gledališču nemškega Bielefelda uprizorjen operni triptih Orlando. Nastala je v koorperaciji mladih nadarjenih umetnikov, štipendistov Akademie Musiktheater heute, in Deutsche Bank Stiftung.
Glasbeno-gledališka trilogija sestoji iz treh delov in dveh intermezzov. Vsak izmed delov je plod samostojne ekipe sodelujočih umetnikov (skladatelja, libretista, režiserja, scenarista in dramaturga) in je v smislu enodejanke v sebi zaključena celota. Tako gre za vsebinsko, glasbeno in slogovno izjemno heterogeno celovečerno scensko delo, ki skozi subjektivno interpretacijo oživlja lik Orlanda in potuje po evropski kulturni zgodovini. Deli sledijo lastni dinamiki in notranjemu razvoju – figura Orlanda s tem spreminja tako zgodovinska obdobja kot svojo lastno podobo.
Foto: Theater Bielefeld
Da je delo toliko bolj zanimivo tudi za slovensko glasbeno zgodovinopisje, je zaslužen skladatelj Vito Žuraj, ki se je podpisal pod partituro prvega dela trilogije. Naslovljen kot Orlando-Grad spremlja Orlanda na njegovem časovnem potovanju v preteklost in v iskanju zatočišča na gradu. Skladatelj je dogajanje opremil s sodobno glasbeno govorico: glasba je napisana za obsežen orkestrski aparat, zvočna kulisa je avantgardna (nemški kritiki jo vzporejajo na primer z Lachenmannom), uporaba instrumentov pogosto nekonvencionalna. Kot taka je zelo zahtevna in predstavlja velik izziv pevcem in instrumentalistom.
Glasbo za drugi del trilogije, ki se dogaja v grajskih razvalinah, kjer Orlando spi, je napisal Martin Grütter, absolvent na Visoki šoli za glasbo v Berlinu. Njegovo glasbeno govorico zaznamuje odsekana ritmika in harmonski jezik v smislu Kurta Weilla, prvine nove stvarnosti pa skladatelj poveže s prečiščeno elektronsko kuliso, kar daje glasbi svojski značaj.
Tretji del z naslovom Mashup Dramolett je ljubezenska zgodba, v kateri Orlando išče ljubezen, a naleti na laži. Po glasbeni plati se ta del najbolj približa tradicionalnemu opernemu gledališču. Partituro zanj je prispeval Michael Langemann, v lahkotnem operetnem slogu napisana glasba, ki vključuje številne znane speve, pa se očitno spogleduje s tehniko kolaža.
Kritiki nemških časnikov so si bili enotni, da je dosežek mladih umetnikov, ki so se podpisali pod predstavo, izjemen. Velike zasluge za uspeh so pripisali tudi mlademu francoskemu dirigentu Aurélien Bellu in bielefeldskim filharmonikom, ki naj bi prepričljivo izpeljali zahteven orkestrski part.
Ljubitelji sodobnega glasbenega gledališča si lahko predstavo ogledate v Mestnem gledališču Bielefeld še 15.7.2013.
