Nova sezona Cankarjevih torkov

Že četrto sezono bodo torki v Klubu Cankarjevega doma glasbeno obarvani, in sicer najpogosteje z zvoki jazza, a tudi folka, rocka in etna. Cikel Cankarjevi torki je nasledil cikla Cankarjev jazz ter Radikal šik, s katerima so pred leti v osrednjem slovenskem kulturnem središču želeli zagotoviti redni dotok glasb, ki so nam bile dotlej (razen ob festivalih) ponujene le občasno. O tem, kako se je cikel prijel, o žanrski ponudbi torkovih srečevanj z glasbo ter o odzivu občinstva na to koncertno ponudbo smo se pogovorili s programskim vodjo, Bogdanom Benigarjem.

Kako ocenjujete uspešnost programa na Cankarjevih torkih, kje vidite možnost izboljšanja ponudbe?

Menim, da je program v javnosti dobro sprejet, obisk je relativno dober. Smo pa zagotovo v zamudi s promocijo kluba kot novega kulturnega središča v Ljubljani. Klub CD na žalost deluje predvsem kot nova dvorana z malo boljšo gostinsko ponudbo.

Na začetku cikla je bilo največ jazz koncertov, potem so se začeli vrstiti tudi drugi žanri. Glede na to, da so Cankarjevi torki nasledili (tudi) festival Radikal šik, me zanima, kako to, da v programu ne najdemo koncertov improvizacije ali nove avantgardne (klasične) muzike?

Verjetno je težko potegniti ločnico med novim jazzom, improvizacijo in novo avantgardno (klasično) muziko. Prav koncert Brechand/Parkins/Sharp/Vigroux je bil v tem smislu značilen naslednik festivala »Radikal šik« (med obiskovalci je bil celo Vinko Globokar). Njegova vsebina je zdaj prisotna tako v Cankarjevih torkih kot v festivalu Predihano, ki ga v mesecu maju zdaj že tradicionalno pripravlja kolegica Ingrid Gortan.

Velikokrat se zgodi, da koncerti, ki med poznavalci obveljajo za ene najboljših, pritegnejo zelo malo občinstva. Kako izboljšati obisk?

Publika pri nas je zelo nezaupljiva, ko gre za umetnike, ki nimajo zunanjih referenc. Ko umetnik dobi kakšno nagrado ali priznanje, pa je Klub CD takoj poln. Govorim o Vijayu Iyerju. Vendar na tem planetu ni nikogar, ki bi lahko rekel, da je Iyer boljši pianist od Craiga Taborna, ki ga je prišlo poslušat samo 40 ljudi. Vendar je to razumljivo. Ko gledam napovedi v tujih medijih, so vsi koncerti zelo dobro pokriti s poglobljenimi predstavitvami, ki jih ne rabijo samo organizatorji koncertov, temveč zagotavljajo dotok pomembnih informacij, ki obiskovalcem omogočajo, da si ustvarijo svoje mnenje. Sam bi si želel več takšnih koncertov, kot je bil Tabornov, ampak ne za 40 obiskovalcev. Potem je že bolje organizirati koncert doma, za prijatelje.

Vendar namen Cankarjevih torkov ni, da predstavlja samo najboljše, ampak da soustvarja domače klubsko dogajanje in ponuja ozračje, ki je inspirativno tako za glasbenike kot za obiskovalce. Ne glede na število obiskovalcev je bilo namreč koncertno ozračje v klubu praviloma mnogo boljše kot v drugih dvoranah Cankarjevega doma, celo boljše kot v Križankah. To se je pokazalo tudi na nekaterih koncertih Ljubljanskega jazz festivala. Zato si programa CD brez Cankarjevih torkov skorajda ni več mogoče predstavljati.