O popularni glasbi nekdanje Jugoslavije na znanstven način

V petek, 14. marca, je v ljubljanskem Muzeju novejše zgodovine Slovenije med 9. in 17. uro potekal znanstveni posvet na temo Popularna glasba nekdanje Jugoslavije v primežu socialistične preteklosti in kapitalistične prihodnosti. Posvet so v sodelovanju z gostujočim muzejem organizirali sodelavci projekta Angažirana preteklost: socialnoantropološka analiza transformacij popularne glasbe na območju nekdanje Jugoslavije, v katerega so vključeni raziskovalci z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter iz Sekcije za interdisciplinarno raziskovanje ZRC SAZU.

Uvodni nastop je pripadel sodelavki MNZS Urši Valič. V prispevku Podobe popularne glasbe 20. stoletja v Muzeju novejše zgodovine Slovenije je predstavila največjo fotodokumentarno zbirko v Sloveniji z bogatim gradivom tudi iz glasbenega sveta. Njena temeljna ugotovitev je bila, da je tovrstno gradivo v slovenski muzeologiji vse premalo izkoriščano, saj se največkrat (skupaj z glasbo) znajde zgolj v vlogi spremljevalne kulise in ne kot osnovni vir muzejskih interpretacij in reprezentacij. Sledil je Martin Pogačar s Štulić in xPartizani0zauvijekX: Primer izginulega digitalnega spomenika, ki se je v svojem predavanju o medijski arheologiji ukvarjal z minljivostjo t. i. vernakularnih digitalnih video spomenikov (v dotičnem primeru pač zaradi intervencije lastnika avtorskih pravic) oziroma posledično s potencialnim izginotjem virtualnih skupnosti, ki se okoli tovrstnih vsebin zaradi velike mobilizacijske privlačnosti popularne kulture vzpostavljajo na družabnih omrežjih (na primer YouTube). Prvi sklop posveta je sklenil predavatelj Nikolai Jeffs z razpravo 1983: alternative znotraj alternative oziroma hardcore kontra punku v Ljubljani al’ kva? s tezo, da posameznih subkulturnih gibanj nikdar ne moremo razumeti kot homogene družbene organizme, saj tudi znotraj njih vedno potekajo boji za (osebno) prevlado, največkrat na osnovi estetskih prepričanj ali tudi glede na politične, karakterne in druge razlike pripadnikov omenjenih subkultur in znotraj njih posameznih scen.

Po odmoru je Ana Hofman nadaljevala z intrigantnim prispevkom Postjugoslovanski radikalni pevski amaterizem: Hor 29. Novembar o dunajskem samoorganiziranem pevskem zboru, sestavljenem pretežno (a nikakor ne v celoti) iz pevcev ex-jugoslovanske diaspore. Zbor neguje partizanske, delavske, protestne in revolucionarne pesmi s področja nekdanje skupne domovine pa tudi tiste iz globalnega levičarskega repertoarja, kajti njihov namen je dati glas tistim, ki so v avstrijski družbi marginalizirani in spregledani. A pri samoemancipaciji skozi tovrstno glasbeno dejavnost ne gre zgolj za politično umetniško strategijo, temveč tudi za eksistencialno prakso, saj vsak koncert tega zbora (in severa drugih podobnih formacij) postavlja osebne sentimentalnosti sodelujočih v javni okvir. Avtorica je ob tem še posebej opozorila na političnost samega užitka in zabave. Nadaljevala sta raziskovalca Miha Kozorog in Alenka Bartulović z elaboratom Vplivi begunske ustvarjalnosti na pojugoslovansko glasbeno pokrajino, s katerim sta predstavila preliminarne sklepe svoje komajda dobro začete raziskave, ki pa že ponujajo kar nekaj precej zanimivih ugotovitev o vplivu begunske glasbene ustvarjalnosti na slovensko medijsko in kulturno krajino v postjugoslovanskem obdobju. Drugi sklop predavanj je zaključila Urša Šivic s prispevkom Akulturacija dalmatinskega klapskega petja v Sloveniji, v katerem je skozi fenomen slovenskega poustvarjanja dalmatinske in kvarnerske klapske tradicije razmišljala o oblikovanju in različnih pomenih prostorov za emotivno doživljanje.

Po odmoru za kosilo je Jože Vogrinc v referatu skozi lastno izkušnjo opisal Poslušanje rocka v socialistični gimnaziji 1968–1972. Na osebnih spominih je slonela tudi predstavitev V labirintu spominov in predstav o popularni glasbi nekdanje Jugoslavije Rajka Muršiča, ki se je nedavno prvič znašel v vlogi informatorja (in ne raziskovalca). Situacija »prisilnega spominjanja« glasbenega dogajanja v osemdesetih letih v Mariboru mu je preko samorefleksije demonstrirala varljivost osebnih spominov in bistveni pomen čistih naključij ter hkratnega temeljnega nerazumevanja situacije, v kateri se v določenem trenutku znajde posameznik. Za konec je bil prikazan etnografski film Guča after party, v katerem sta se avtorici Mojca Kovačič in Urša Šivic ukvarjali s popularnostjo t. i. trubaške glasbe v Sloveniji in na primeru zasedb Strizzy in Dej še'n litro vznikov slovenskih trubaških skupin oziroma prevzemom tovrstne glasbe v lastni koncertni repertoar.

Kot je omenil eden izmed pobudnikov in moderator Rajko Muršič, je bilo tokratno srečanje zamišljeno predvsem kot spoznavno oziroma kot uvod v obsežnejši cikel tovrstnih posvetov s fokusom na popularni glasbi. Zaenkrat imajo s sodelavci koncipirana že vsaj dva nadaljnja posveta na popularnoglasbene teme.