Simpozij o delu in življenju Bojana Adamiča in koncertno dogajanje ob stoti obletnici njegovega rojstva

V soboto, 27. 10., in nedeljo, 28. 10., se bodo v Mariboru zvrstili  simpozij ob stoti obletnici rojstva Bojana Adamiča, otvoritev razstave Zven maske in Metla za mojstra, predstavitve Rekviema za pihalni orkester in solista Bojana Adamiča, zgoščenke Iz simfoničnega opusa z glasbo Bojana Adamiča in notne izdaje popevk Bojana Adamiča, ki jo je pripravil skladatelj Tomaž Habe, ter pestro koncertno dogajanje s skladbami Bojana Adamiča. Celoten program, posvečen mojstru Adamiču, sodi v programski sklop Evropske prestolnice kulture, Maribor 2012.

Simpozij bo potekal v Glazerjevi dvorani Univerzitetne knjižnice Maribor, na njem pa bodo sodelovali dr. Darja Koter, dr. Franc Križnar, mag. Domen Prezelj, dr. Wolfgang Suppan, Jaka Pucihar, Vladimir Mustajbasić, dr. Mitja Reichenberg, Meri Avsenak Pogačnik, Vladimir Frantar in )dr. Branka Rotar Pance.

Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani (Katedra za glasbeno zgodovino in literaturo) je na pobudo Zveze slovenskih godb pripravila Mednarodni znanstveni simpozij o življenju in delu Bojana Adamiča (1912-1995). Skladatelj, pianist, dirigent, aranžer in tudi fotograf Bojan Adamič sodi med tiste slovenske osebnosti 20. stoletja, ki še niso bile deležne celovite znanstvene obravnave. Stoletnica njegovega rojstva je tako primerna priložnost, da se glasbena stroka in poustvarjalna sfera poglobita v delo tega eminentnega avtorja slovenske glasbe. Adamič se je v zgodovino slovenske glasbe zapisal kot skladatelj glasbe za pihalne godbe in orkestre, bil je avtor nepregledne bere literature za big bande, pionir slovenskega jazza, popevke in šansona, ustvarjalec filmske glasbe, urednik na Radiu Slovenija, snovalec priljubljene mladinske oddaje Veseli tobogan in še marsikaj. Kot eden najbolj nadarjenih študentov na ljubljanski Glasbeni akademiji je leta 1941 diplomiral iz klavirja. Od leta 1943 je bil v partizanih, kjer je kot dirigent pihalne godbe večinoma deloval na osvobojenem ozemlju v Beli krajini. Po vojni je vodil Vojaški orkester Ljubljana in kasneje Plesni orkester Radia Ljubljana (PORL), danes poznan kot Big band RTV Slovenija. Pod Adamičevo taktirko je deloval do leta 1961 ter si pridobil sloves najboljšega ansambla v nekdanji Jugoslaviji in se uspešno potrjeval tudi v mednarodnem prostoru. Od šestdesetih let prejšnjega stoletja se je Adamič posvečal filmski glasbi, slovenski popevki in šansonu, odkril vrsto mladih pevskih talentov ter postal ikona slovenske zabavne glasbe. Za svoje življenjsko delo je leta 1979 prejel Prešernovo nagrado. V obdobju od leta 1962–1966 je bil stalni gost dirigent velikega orkestra Doma JNA v Beogradu. Njegova obsežna glasbena dediščina je hranjena v Narodni in univerzitetni knjižnici ter v arhivu RTV Slovenija.

Glasbena zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice v sodelovanju z Univerzitetno knjižnico Maribor pa pripravlja pregledno razstavo o življenju in delu skladatelja (avtor razstave je mag. Domen Prezelj)
Bojana Adamiča ob njegovi 100-letnici rojstva z naslovom Metla za mojstra. »V Ribnici so se zbrali glasbe željni možje v skupini, ki je igrala pleh musko. Težava je bila le v tem, da niso imeli bobnarja. Zato so na vaje povabili še mene. Stal sem sredi sobe z metlo v roki in udarjal ritem!« Tako je mojster Adamič slikovito opisal začetek svoje glasbene poti. Kljub mnogim gostovanjem se je vseskozi posvečal slovenski glasbi. Dobrih šest desetletij. Rojen tik pred prvo svetovno vojno (1912) je po izbruhu druge, 1941, diplomiral pri Antonu Ravniku na ljubljanski Glasbeni akademiji (pri Lisztovem klavirskem koncertu v Es-duru je Adamiča spremljal akademijski orkester pod vodstvom prav tako absolventa Sama Hubada). Že med vojno, na osvobojenem ozemlju v Beli Krajini, je ustanovil godbo na pihala Glavnega štaba NOV iz katere se je po mnogih spremembah razvil Vojaški orkester Ljubljana. Ustanovil je tudi Plesni orkester Radia Ljubljana (PORL). Komaj poldrugi mesec po osvoboditvi je orkester, ki ga dandanes poznamo kot Big Band RTV Slovenija igral pri ponovnem odprtju Postojnske jame. Orkester je Adamič vodil vse do leta 1961 in mu v tem času priboril sloves najboljšega ansambla v državi in ta ugled potrjeval s posnetki in koncerti, doma in na tujem. Iz PORL-a je odšel Adamič naravnost v zgodovino slovenske glasbe, postal je vodilni skladatelj filmske in zabavne glasbe v tedanji skupni državi, za kar je 1979. leta prejel Prešernovo nagrado. Obenem je bil 1962-1966 stalni gost dirigent velikega orkestra Doma JNA v Beogradu, gostovanja pa so ga vodila vse do Brazilije (za Arsena Dedića je leta 1968 napisal popevko »Adriana« in jo predstavil na festivalu v Rio de Jeneiru!). Ob stoletnici rojstva Bojana Adamiča je rezultat na dlani: med slovenskimi glasbeniki se komaj kdo lahko meri z njegovim ustvarjalnim in poustvarjalnim delom. Tudi z njegovo umetniško osebnostjo redki. Adamičeva dejanja in glasba ostajajo živa.

V okviru projekta ob 100. obletnici rojstva Bojana Adamiča pa prihaja v Maribor tudi razstava fotografij pustnih mask. Skladatelj mojster Bojan Adamič je poleg glasbenega ustvarjanja izredno rad fotografiral. Bil je redni obiskovalec Kurentovanja na Ptuju in v desetletjih je z eksperimentalnim fotografiranjem pripravil obširno zbirko diapozitivov pustnih mask. Fotografije je prikazoval na redkih javnih multivizijskih predstavitvah, za katere je napisal in posnel tudi originalno, v glavnem elektronsko glasbo, prežeto z različnimi zvoki in šumi. Številne fotografije so zbrane v monografiji »Zven maske, fotografske mojstrovine Bojana Adamiča«, ki je izšla kot tridelni projekt leta 2003 v sodelovanju  znanstvenoraziskovalnega središča Bistra Ptuj in Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož. Projekt sta tedaj zasnovala dr. Aleš Gačnik in Stanka Gačnik in je obsegal razstavo z naslovom »Zven maske, fotografske mojstrovine Bojana Adamiča«, monografijo z originalno Adamičevo glasbo za projekcije na zgoščenki in fotografsko mapo s petimi fotografijami. Maske so Bojana Adamiča vedno privlačile, saj so bile po njegovem mnenju spomin nekih davnih fantastičnih časov, za katere se zdi, da niso nikdar minili. Menil je, da prav maske najbolj izražajo željo po drugačnosti, kajti v nas je vedno nekaj otroškega, domišljijskega in fantastičnega. S kamero Hasselblad 6x6 je slikal z večkratno ekspozicijo, kombiniral različne leče, objektive in filtre. Zato je za njegove fotografije značilna »premaknjenost«, vendar ob tem slike niso popačene. Na tak način se je želel približati duši mask in pustnega rituala, gledalcu pa ob ogledu teh slik spodbuditi in omogočiti večplastno razmišljanje.

V soboto bo nasporedu slavnostni koncert z Orkestrom slovenske Policije, v nedeljo pa koncertni dan Bojana Adamiča s slovenskimi pihalnimi orkestri v Unionski dvorani.

Nedeljsko popoldne bo zaokrožila predstavitev Adamičevega Rekviema, zbornika in podelitev priznanj. Requiem (za umrlim klovnom) za pihalni orkester, vokalnega solista in baletne plesalce je zadnje veliko delo mojstra Bojana Adamiča. Duhovito besedilo Frana Milčinskega Ježka je skladatelj poznal od leta 1946. Dolgo je Adamič Ježka prosil, naj mu besedilo »glasbeno« podari, a do pesnikove smrti je bilo skladatelju nedostopno. Po tem je besedilo Adamič od Ježkovih dedičev le pridobil in iz le nekaj verzov dolge pesmi napisal skoraj 35-minutno kompozicijo. Requiem za pihalni orkester in »šansonjerja« je v svetovni literaturi za pihalne orkestre edinstveno delo. Adamič je posamezne verze uglasbil kot »songe«, ki se – podobno kot v operi – v različnih oblikah in na različne načine večkrat ponovijo. Vmesni orkestralni odseki predstavljajo cirkuške točke – žalostni junak (klovn) je živel v cirkusu. Skladatelj slika cirkuško življenje klovna z vsemi »neumnostmi«, ropoti, žvižgi, smehom … Pevec – solist v kompoziciji pa komentira pogreb. Orkester slovenske policije pod dirigentskim vodstvom Milivoja Šurbka je Requiem premierno izvedel 20. 4. 1999 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Režiser predstave je bil Matija Milčinski, koreograf Vlasto Dedović, scenografinja Tatjana Oblak Milčinski, vokalni solist Oto Pestner, kot baletni solisti pa so nastopili Vojko Vidmar, Sergiu Moga in Edward Clug. Zveza slovenskih godb se je v okviru Adamičevega leta 2012 odločila za prvo, prestižno izdajo Requiema, ki bo predstavila to dela Bojana Adamiča tudi širši svetovni javnosti.

Godbeništvo na Slovenskem ima nedvomno dolgo tradicijo. A zdi se, da je prav zares zaživelo šele v času po drugi svetovni vojni, ko je doživelo takšen razmah, da so se potrebe po organiziranem nastopanju zelo hitro pokazale.  Zato je Zveza slovenskih godb ob 40-letnici organiziranega slovenskega godbeništva pripravila zbornik, ki je posvečen prav pregledu delovanja slovenskih godbenih organizacij. Vsebinsko je razdeljen na dve večji podpoglavji: prvo zajema čas od začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bilo ustanovljeno Združenje pihalnih orkestrov Slovenije, do leta 1997, ko se je Zveza slovenskih godb organizirala kot samostojna zveza društev, drugo pa je posvečeno pregledu njenega delovanja od takrat do danes. Število raziskav na področju godbeništva se je v zadnjih desetletjih močno povečalo; nastajajo leksikoni in monografije, posvečeni godbeništvu. Pričujoči zbornik pa je prva monografija, v celoti posvečena pregledu in razvoju godbeništva na Slovenskem in je kot tak zasnovan večplastno. Uvodna poglavja so namenjena terminologiji in zgodovini, v grobih orisih je prikazan razvoj godbeništva v Evropi in na Slovenskem in v posebnem poglavju izpostavljeno delovanje Zveze. Srednji del zbornika je namenjen tistim, zaradi katerih je knjiga pravzaprav nastala – slovenskim godbam. Predstavljene so vse, ki so članice Zveze, razvrščene pa so kronološko, po letu nastanka, od najstarejših do najmlajših, zapisano je, kdo godbe vodi, kdo v njih igra in kakšna je bila njihova zgodovina. Ob aktualnih fotografijah so pri predstavitvi vsake godbe posebej navedeni še trije dosežki, ki so jih želeli izpostaviti godbeniki sami. Verjamemo, da bodo bralci na ta način dobili še boljšo predstavo o kakovosti in raznoliki dejavnosti slovenskega godbeništva. O slednjih se je moč prepričati tudi ob prebiranju zadnjega dela zbornika, kjer so navedeni nekateri pomembnejši podatki, zbrani iz pestre palete štiridesetletnega delovanja zveze. Na videz suhoparni seznami tekmovanj in prejemnikov nagrad naj ravno tako služijo kot spomin in opomin na pomembno vlogo godbeništva v slovenskem prostoru.