Sprehod čez Robnike (še kar traja)

Z arhivskimi posnetki, ki so večinoma prvič javno objavljeni in dostopni, zgladi vsiljeno motnjo diskontinuitete, predstavo, da se je alternativna scena porodila s punkom in njegovimi nadaljnjimi pojavi in surogati, ter kontrakulturo sedemdesetih poveže z alternativo osemdesetih v kontinuiteto, ki traja.

Na kompilaciji Robniki se srečamo z razgibanim (i)zborom raznolikih in nepredvidljivih glasbenih in zvočnih govoric, ki jih je težko popredalčkati. Večinski del je skoncentriran na ljubljansko dogajanje od sredine sedemdesetih do konca osemdesetih let. Poslušamo preplet poezije s komponirano glasbo in inštrumentalno improvizacijo v izvedbi zasedbe Salamander, improvizacijo kitarskega dueta Jerka Novaka in Etbina Stefančiča na prostem, izvedbo zvočnih kompozicij in instalacij NOM OM, hidrogizma in Boštjana Perovška s prilepljeno skladbo zasedbe Saeta, improvizirani jazz zasedbe Sončna pot, kantavtorske poetično performerske nastope Andreja Rozmana – Roze z Markom Kovačičem ter Marka Breclja in Ivana Volariča – Fea, situacionistične zasedbe D'Pravda, progresivna avantrock in jazz strujanja zasedb Begnagrad, Srp, Miladojka Youneed, Quatebriga, Kapela la chateliere in Lolita. Vse skupaj zaključi protoindustrial Maria Marzidovška, ki je bil v osemdesetih s svojim večplastnim delovanjem in z založbo MML pomembno internacionalno vozlišče eksperimentalne glasbe ter obenem navdih številnim rojakom.[1] Njegova uvrstitev na kompilacijo nas opozori, da je ne gre jemati za ultimativno zbirko naše popularno-eksperimentalne glasbe sedemdesetih in osemdesetih let, ampak za tvorni prispevek k dosedanjim prizadevanjem za (re)izdajo raziskovalnih in eksperimentalnih muzik, kot je na primer EX YU ELECTRONICA, ki so vsekakor del ohranjanja kulturne dediščine. Ko že omenjam tega pomembnega obrobneža, naj dodam, da na Robnikih ni pomembne zasedbe Papa Kinjal Band, ki se je v sedemdesetih upirala in izogibala vsem uveljavljenim glasbenim normam. Svojo glasbo je gradila na popolni improvizaciji, med ostalimi manifestativno političnimi vodili pa zavračala tudi snemanje, kar je vodilo k temu, da nimamo posnetkov. Vseeno je Papa Kinjal Band pustil globok pečat, njegovi sodobniki in pričevalci ga radi omenjajo in navajajo kot pomembni robnik in zgled za preseganje glasbenih okvirov in poseganje po performativnih uzancah. Duh benda je njegov soustanovitelj, Iztok Saksida – Sax, nadaljeval v »socrealistični / agit-prop punk« skupini D'Pravda, ki je bila sicer kratkega daha, manj kot leto dni se je ohranila.

Na Robnikih se torej srečujemo z marsičem. S »svobodno igro z zvoki, ki jo lahko enačimo s pojmom glasba«, nas med drugim opomni Dušan Rogelj v posnetku uvodnega nagovora v oddajo Zvočne raziskave, ki je bila na sporedu Radia Študent marca 1977. S svobodno improvizirano godbo, kot je le leto kasneje Zoran Pistotnik poslovenil izraz free jazz na tem istem Radiu Študent, kjer je krajši čas tako naslovljena oddaja dobila naslednico v oddaji Rože za Alberta, ki je sooblikovala in vplivala na percepcijo takrat aktualnega jazza in z njimi povezanih praks na sončni strani Alp. Z rockom v opoziciji, kot se je poslovenilo internacionalno glasbeno gibanje Rock In Opposition, katerega glasnik na Slovenskem je bil Aleks Lenard, ki je na prelomu sedemdesetih v osemdeseta leta z istoimensko radijsko oddajo na frekvenci Radia Študent in z rednimi zapisi v slovenskem tisku širil zavest tega glasbenega gibanja. Lenard je v sodelovanju z Zorkom Škvorom in ŠKUC-em izpeljal vrsto koncertov evropskih RIO zasedb pri nas in med letoma 1980 in 1982 organiziral festival RIO, ki ga velja izpostaviti kot nastavek za Drugo godbo. Ta še danes živi festival je nastal pred štiridesetimi leti kot odgovor na tedanji izgon progresivnih sil z ljubljanskega Jazz festivala. 

Vsak koncertni posnetek na Robnikih ima svojo zgodovinsko vrednost. Popelje nas v središče dogajanja in oživi žar ustvarjanja in nastopanja. Še zlasti velja izpostaviti večdelni kos, naslovljen ŠKUC-eva novoletna razprodaja, ki se je zgodila v Festivalni dvorani decembra 1981 in neuradno velja za drugi RIO festival, na katerem so se predstavile »od pleh bande do drugih resnih, eksperimentalnih in burkaških zasedb«, kot so takrat napovedovali na Radiu Študent. Ob izbranih posnetkih Marka Breclja in Ivana Volariča – Fea, brutalne D'Pravde in antipankovskega Srpa smo priča zabeleženemu posnetku enega prvih javnih nastopov druge zasedbe Begnagrad, ki je leto kasneje končno objavila prvenec pri ZKP RTV Ljubljana, in tudi prvemu »zabavljaškemu, poučnemu ali kaj vem kakšnemu« kantavtorskemu performansu Andreja Rozmana – Roze z Markom Kovačičem, ki je pravzaprav porodni krč rojstva Gledališča Ane Monro.

Kompilacija s prevladujočimi koncertnimi posnetki iz arzenala fonotečnega arhiva Radia Študent in osebnih zbirk posredno ali neposredno vpletenih, posnetimi na kolutne magnetofone in prenosne kasetnike, zvočno mapira osvobajanje ozemlja od sredine sedemdesetih do konca osemdesetih. Znajdemo se v (razprodani) dvorani Narodne galerije, na vrtu gostilne Rožnik, v Festivalni dvorani, Disku Študent, Kinu Sloga (danes Dvor), Kinu Union, Galeriji ŠKUC, kranjskem Delavskem domu, Cankarjevem domu, Mladinskem gledališču, na ploščadi pred Metalko v Ljubljani, v mariborskem MKC-ju in na Rotovškem trgu, v gradu Ponoviče pri Litiji ter nenazadnje v oživetem KUD-u France Prešeren. K temu prištejmo še prve korake zasebnih studiev Činč in Metro, ki sta nedvomno prispevala k širjenju neodvisnega založništva v drugi polovici osemdesetih let pri nas. Ne glede na to, da se je levji delež ujetih skupin na tej kompilaciji otepal institucionaliziranega nastopa, je vendarle dokument organiziranja in povezovanja. Med ostalim ne gre spregledati posnetkov iz kranjskega Delavskega doma, kjer je koncerte organiziral Klub ljubiteljev glasbe, ki je bil v tistem času pomemben dejavnik in akter pri odpiranju in širjenju glasbene svobode na Slovenskem.

Kakorkoli že bi skušali opisati zaobjete godbe na kompilaciji in umestiti avtorje in izvajalce, je povsem jasno to, da so bili vsi sestavni del in oporniki ljubljanske oziroma slovenske alternativne scene, kar iz zgodovinske distance spodbuja k preizpraševanju vlog, krajev, pomenov in pojavov tedanje scene, ki je bila z množico takšnih in drugačnih akterjev, skupin in grupacij izrazito inkluzivna. Šlo je za kamerade in tovarišice, ki so si delili prostore za vaje, druženja in srečevanja (naj bo to v kleti IV. bloka v Študentskem naselju v Rožni dolini ali kleti K4 v središču Ljubljane), si sposojali glasbeno opremo, se s tem medsebojno oplajali in navdihovali. Skratka, bili so del iste kontinuitete, ki, roko na srce, še traja. Morda se prav zato dotična dokumentarna zbirka najdenih in obdelanih koncertnih in nekaterih studijskih posnetkov slovenske popularno-eksperimentalne glasbe iz druge polovice sedemdesetih in osemdesetih let še danes sliši aktualno. Ker je brez roka trajanja in ker je zajeten del ustvarjalcev še danes aktiven in prisoten na sceni, si lahko predstavljamo (ali celo zares doživimo), da vse to v živo poslušamo v Cirkulaciji 2, na Defoniji, v Španskih borcih, na Sajeti, v Štali, v Metulju, pri družini Hupa Brajdič, v Prulčku, v PLAC-u, na ljubljanskem Jazz festivalu, v Cankarjevem domu, v Cukrarni, na Drugi godbi, Jazzu Cerkno ... V opomin nam je, da je svoboda izraznosti neoporečna in neminljiva, tako kot boj za svobodni prostor pod soncem.

[1] »Multimedijski umetnik Mario Marzidovšek (1961 - 2011) je mednarodno zaslovel sredi osemdesetih let. Deloval je v Mariboru in imel velik vpliv na umetniško sceno na severovzhodu Slovenije. Mario Marzidovšek je bil najprej slikar oziroma likovni umetnik. Vsi ostali umetniški žanri so ga zanimali iz perspektive promocije svoje upodabljajoče umetnosti. Performansi, denimo zaustavitev prometa pred ljubljansko kavarno Evropa, v katero je spadala aretacija in prekrškovna obravnava, organizacija koncertov eksperimentalne, rockovske in celo klasične glasbe, katerih se je udeleževal kot izvajalec t. i. musique concrete, njegova izredna mednarodno naravnana glasbeno-založniška dejavnost so ga ponesli med izstopajoča imena takratne alternativne scene. Ustvarjal je vse do tragične smrti v Poljčanah. Marzidovšek je danes svetovno prepoznan avtor in izvajalec progresivne eksperimentalne konkretne elektronske glasbe, njegova likovna zapuščina pa še čaka na resno monografsko obravnavo.« (Dušan Hedl, 29.3.2024, Maribor)    

Program SIGIC sofinancirata Ministrstvo Republike Slovenije za kulturo in Mestna občina Ljubljana.