23.08.2021

V nedeljo popoldne – Janez Hvale (1951–2021)

V spomin tekstopiscu, skladatelju, humoristu, pevcu, kitaristu in bobnarju Janezu Hvaletu, članu številnih zasedb, s katerimi je zaznamoval domačo pop, rock, narodnozabavno glasbo in glasbo za otroke.

Matej Krajnc

Janez Hvale (prvi z desne) kot član zasedbe 12. nasprotje.
Foto: Vir: www.predmestje.si

Ime Janeza Hvaleta je vedno lebdelo nekje nad zgodovino slovenske popevke v sedemdesetih in osemdesetih letih in, ker je »slovenska popevka« širok pojem, nad dobršnim delom zgodovine naše popularne glasbe v tistem obdobju in desetletjih po njem. Začel je kot roker in pozneje izpisal nekaj komercialno zelo uspešnih poglavij naše popularne glasbe v obdobju, ko je ta stala med »radijskim« in »ljudskim«, med »popom« in »turbom«, med kitaro in harmoniko. Slišimo in vidimo ga v Predmestju, ki ostaja pomemben trenutek slovenske glasbene zgodovine. V 12. nadstropju in nasprotju, v Rži, pri Slaku, v TV-oddajah, na ploščah, kasetah in zgoščenkah, ki jih dandanes najdete v arhivih Helidona, Založbe kaset in plošč in na platformi Discogs. 

Osebni medklic: ko smo z bendom pred leti posneli ploščo pri založbi Helidon in ji pritaknili videospot, v katerem se nekateri najvidnejši progresivni rokerji iz sedemdesetih, ki so svojčas igrali v Izviru, Avanturi, Dekameronih, Tajgi in drugih vplivnih zasedbah, znajdejo na koseški tržnici, kjer z mulcem, ki udarja na stratoacoustic, igrajo »za klobuk«, se je ta spot večkrat na teden znašel v tedanji Hvaletovi skrinji, iz katere je vlekel poglavja slovenske glasbe, ki jim drugje niso namenjali večje pozornosti. Medtem ko so zgoraj navedeni rokerji peli poslovenjeni komad Harlana Howarda, ki je bil nekoč v domeni Johnnyja Casha in Raya Charlesa, smo drugod spremljali zadnji val v razcvetu glasbe devetdesetih, ki je po vstopu v Evropsko unijo komercialno začela vedno bolj pešati: zgoščenka kot medij se je utrudila, a je Hvale nanjo še ne tako dolgo tega posnel vrsto pesmi za otroke in Pravljične pesmice (2018) so bile ena zadnjih velikih zgodb v nizu njegovih glasbenih popotovanj. Temu odstavku na rob je treba še dodati, da ritem kitare v našem bendu svojčas ni hotel igrati, videospot pa je vrtel. Johnny Cash se v njem ni pojavil, a če dobro pogledate, nad šišensko cerkvijo na koncu spota vidite lebdeti Raya Charlesa, ki je bil takrat še živ. Ali pa vsaj nekoga, ki mu je podoben.

Od Bucik do Slakov, vmes pa rock, fjužn, pop in še kaj. The Pins so tam nekje konec šestdesetih nastali kot eden številnih domačih rockovskih bendov; preigravali so Shadowse, Beatle, Procol Harum … Pisali naj bi tudi avtorske pesmi, se preizkušali kot power-rock zasedba po zgledu Creamov in priznavali, da so jim Creami sedli bolj kot Hendrix. Kaj je sledilo, vprašajte Evo Sršen. Prišel je kot bobnar, ostal kot kitarist. Naslednja poglavja so šla kot blisk: Lucifer, Moby Dick, Zofka in srečevanja z narodnozabavno glasbo. A hej, vsa ta dejstva so zapisana tudi drugje. Recimo raje, da so bila pozna šestdeseta in sedemdeseta leta za Hvaleta dobra odskočna deska, nujen gemišt zvokov in izkušenj, ki so rezultirali v fjužn bendu Predmestje. Med letoma 1975 in 1979 je v bendu bobnal, z njim posnel prvenec Brez naslova (1977), nato pa ga je nasledil Tone Dimnik – Čoč. Prišli so še drugi novi člani, denimo Marko Bitenc iz Izvira, od tam še oba Lebarja, kot multiinštrumentalist pa Lado Jakša, ki je igral saksofon, a samo eno leto. Nato se je zgodilo 12. nadstropje in z njim nastopi na številnih festivalih, od usihajoče Popevke, ki je dobila naziv Dnevi slovenske zabavne glasbe, do Melodij morja in sonca, Opatije idr. Uspešnice, kot so Anka kleptomanka, Vesele račke, Prišla je kot pomlad, Ne maram in Zelene livade s teboj. Inkarnacija 12. nasprotje je trajala nekolikanj dlje skozi osemdeseta in devetdeseta, precej teh let preživela pri Helidonu s pesmimi, kot so Zaljubljen, Lepa je, Rozalinda, Ne reci mi goodbye, Nocoj bom sanjal idr. Leta 2006 je založba Nika zabeležila še Marinko. A če je Hvale v zgodnjih osemdesetih z Romano Ogrin (Kranjčan) trkal na vrata popevke, je že kmalu zatem pristal sredi Rži, napisal polko Ohcetno pa valček Naturist (1984), nakar je leta 1986, ne več član, sopodpisal največjo uspešnico zasedbe, vižo Jaka, lojtro brž. V devetdesetih so se med drugim zgodili Murenčki (1991, kaseta Romana za najmlajše), ki so postali antološki, kar se je leta 1998 pokazalo tudi na kompilaciji Mladinske knjige. »Kdor ne skače, ni Hvale« sicer ni postal rek, a saj poznate tistega pravega. Tudi Slakova petletka je bila ena bolj zanimivih izkušenj, ki je med drugim obrodila sadove na albumu Dragi prijatelji (Helidon, 2010). 

V kratkem zapisu ni mogoče zajeti celotnega izvajalskega, avtorskega in producentskega dela, ki ga je Janez Hvale opravil v nekaterih ključnih desetletjih slovenskega popa na avdio in avdiovizualnem področju, a naj bo za zdaj dovolj že, če se odstre vsaj nekaj teh poglavij, druga pa se pusti zgodovini. Nekakšna skupna lastnost njegovih številnih udejstvovanj je, da je med žanri in glasbenimi podobami prehajal z veliko lahkoto ustvarjalca, ki se glasbe ne loteva kar tako, ampak želi videti tudi, katera in kakšna vrata bo z njo odprl. In ko smo ravno pred vratih: če že Hvale »trka na nebeško dver«, kot je svojčas pel Dylan, je zdaj čas, da se kolektivni glasbeni spomin, kamor se je zapisal že pred desetletji, spomni na kakšno nedeljsko popoldne. Takrat se odpirajo skrinje in takrat svet za hipec postoji, obmolči in se spominja.