15.02.2021
Iz moje poslušalnice: Rebeka Hren Dragolič
Svoj izbor v posluh danes iz daljne Tasmanije ponuja Rebeka Hren Dragolič.

Katalena - Mrzle so njive (Človek ni zver, 2018)
Rebeka: Pri meni imajo meni ljube melodije in besedila na sebi posebne magnetke, ki jih povezujejo s posebnimi ljudmi. Ta pesem je zame spomin na zelo drago prijateljstvo iz domačih poljan. Ko sem odhajala daleč stran, v desni žep sveta, kot jaz kličem mojo ljubo Tasmanijo, sva jo skupaj poslušali in jokali. Še dobro da smo odšli, da bomo lahko nekoč res prišli tudi nazaj.
Katarina Juvančič: Po vsaki vojni mora nekdo pospraviti (Odzven)
Eva Hren - Oblaki so rdeči (Eva Hren & Sladcore, 2009)
Rebeka: Pravijo, da je dom tam, kjer je srce. Moje srce je vedno tam, kjer je družina. Sestrine posnetke si vrtimo v našem starem modrem avtu, ko se vozimo med širnimi evkaliptusovimi gozdovi Tasmanije in tako smo si vsaj malo bližje. Oblaki so rdeči je pa že tako ena najlepših.
Kvinton - Če jo srečaš (Lovci sreče, 2000)
Rebeka: Nekaj je na tej pesmi, da jo lahko poslušam neprestano. Lahko bi bila tudi iz kakšne druge dežele. Nekako me ponese v svet. Že mnogo let je najljubša.
Bernarda Fink-mezzosopran, Antony Spiri-klavir - Benjamin Ipavec: V Spominsko knjigo (Slovenija!, 2011)
Rebeka: Čudovito besedilo in nepozabna melodija uvršča ta kratek Ipavčev samospev v sam vrh mojih največkrat izvajanih pesmi.
Bodi roža, polna svetega dehtenja; Jaz bom rose sveže ti opojni hlad:
Bodi tiha pesem, polna hrepenenja; Jaz bom zlata struna ti drhtečih nad!
Bodi biser, skrit v pečinah pod valovi; Jaz bom školjka tvoja, tvoj nezmagan stan.
Bodi jadro, v dneve, polne smeha, plovi; Jaz bom veter, v tih privedem te pristan.
Marjan Vodopivec - Kekčeva pesem (1963)
Bistri potok, hitri veter, bele zvezde vrh gora, gredo z mano tja do konca tega širnega sveta.
Jaz pa pojdem in zasejem dobro voljo pri ljudeh. V eni roki nosim sonce, v drugi roki zlati smeh.
Rebeka: Besedilo te pesmi imamo v naši slovenski hiši napisano že vrsto let po stenah hodnika in verjamem, da je močno zaznamovalo našo selitev na jug. S svojim pozitivizmom spremlja mojo družino povsod. Zame je to himna vsakega, ki se poda na raziskovanje tega širnega sveta. Z glasbo res lahko zaseješ dobro voljo pri ljudeh, kjerkoli te že vodijo koraki. Tudi jaz lahko s pesmijo, tukaj pod daljnim južnim križem, v eni roki nosim sonce in v drugi zlati smeh.
Iz uredništva:
Rebeka Hren Dragolič je po rodu slovenka rojena v Nürnbergu v Nemčiji. Študirala je klasično flavto in petje na Akademiji za glasbo v Ljubljani in Zagrebu, etnologijo in kulturno antropologijo v Ljubljani in umetnostno terapijo v Brisbane/Avstralija. V času študija je osvojila veliko prvih nagrad na domačih in mednarodnih tekmovanjih. Danes z družino živi v mestu Hobart na Tasmaniji in nastopa kot klasična ali folk glasbenica po Evropi, Aziji, Ameriki in Avstraliji. Rebeka je članica dveh po svetu zelo odmevnih glasbenih skupin. Prva je slovensko/nemški klasični trio z imenom The Petticoat girls in druga je na Tasmaniji delujoči folk trio z imenom ''Lastovke''. Slednji v letu 2021 pripravlja izdajo svoje prve samostojne zgoščenke, kjer se bodo med seboj prepletale aboriginske, tasmanske in slovenske ljudske pesmi v novi preobleki. Pesmi bodo v namen zbliževanja kultur izvajane v slovenskem in angleškem jeziku.