Kantavtorske kvante: Mef o Ježku in njegovi nagradi

Že skoraj pol leta je minilo od kar je Drago Mislej - Mef prejel Ježkovo nagrado, a ker je Mef zaseden človek in ker je na določene stvari bolje pogledati z nekoliko časovne distance, smo se z njim okoli prejema častnega priznanja pogovorili šele sedaj, na začetku pomladi.

Prejeti Ježkovo nagrado je gotovo posebna čast. Med kantavtorji so bili do sedaj izbranci  Iztok Mlakar (1993), Jani Kovačič (1996), Tomaž Pengov (1997) in Adi Smolar (2008), sedaj pa si se v ta izbrani krog po skoraj desetih letih, ko so bili kantavtorji tovrstno spregledani, uvrstil tudi ti. Kaj ti nagrada pomeni in kaj ti je prinesla, tj. kakšni so bili odzivi javnosti in tvoje okolice?

Zdaj, ko je že minilo kar nekaj časa, lahko priznam, da je bilo vse skupaj eno veliko presenečenje. Moram priznati, da sem slišal za Ježkovo nagrado in verjetno sem bil kdaj celo za trenutek slabe volje, ko sem slišal, kdo vse jo je dobil, vendar samega sebe nikoli nisem imel za kakšnega posebnega »ježkovca«. Ježka sem namreč doživljal kot otrok na črno belem televizorju in te njegove podobe ni uspel izničiti nihče vse do danes, kar kaže na to, da je bil mali mož res car. Osebno sem ga srečal dvakrat in z njim spregovoril par besed kot urednik radia in televizije Koper, vendar nikoli kot t. i. ustvarjalec. Bil sem pač oboževalec njegovega dela, ki je znal le par kitic njegovih pesmi, ki smo jih prepevali na faksu, ko smo bili intelektualno razpoloženi in smo krulili o tem, da Darwin nima prav. Ko so mi sporočili, da sem prejel njegovo nagrado sem bil res presenečen, saj še vedel nisem, da je potekal izbor, zato nisem vedel, kako naj reagiram. Na koncu sem se odločil za ponižno hvaležnost, kar sicer ni moja navada, toda v odnosu do vseh, ki so mi nagrado tako privoščili enostavno nisem mogel drugače. Odrekel sem se pametovanju in ostal pri »hvala«. Čeprav je bil medijski pomp ob tej podelitvi res skoraj nesramno obsežen, sem bil še bolj presenečen nad reakcijami ljudi, znanih in neznanih, ki mi še danes, pol leta po podelitvi, čestitajo za nagrado in imam občutek, da se jim zdi, kot da je po malem tudi njihova. To je občutek, ki ga doslej nisem velikokrat spoznal in to je najlepši dar tega priznanja. Hvala Ježku in hvala vsem, ki so me kandidirali in imenovali za ta prelep občutek.

Ko že govorimo o ježku – kako si se ti spoznal z njegovim delom in kaj si misliš o njem. In če je kaj vplival na tebe kot ustvarjalca.

Če se ga spomnim s črno belega ekrana in še danes znam na pamet njegovo Jean, Jack, Piere, Marie, Madelane, Francois, Anatole … potem je nedvomno vplival name. Bolj podzavestno kot z željo, da bi počel kaj takega kot on. V resnici nisem nikoli imel posebej rad šansona, verjetno zato, ker v principu ne maram modrovanja, naši šansonjerji pa tako radi modrujejo o stvareh. Upam, da tega ne bo bral moj sosed Iztok Mlakar, ki mu radi porečejo, da je šansonjer, čeprav sam pravi, da ni. V bistvu sva oba neke vrste storytellerja, pripovedovalca zgodb, brez dodatnih razlag in lastnih mnenj. Mimogrede, jaz njemu zavidam kup pesmi, on pa meni samo mojo staro Junak iz Ulice Prekomorskih brigad. Sem ga pa premagal v pogrebnih pesmih, saj je moja Ko mene več ne bo ena najbolj »popularnih« pogrebnih pesmi pri nas, njegova Soča pa deluje malo čudno s frazo »če štronco rodiš se, štronzo umreš«. Saj res. Vprašal si, kaj si mislim o Ježku. Samo to, da bom vesel, če se me bodo čez pol stoletja spominjali vsaj približno tako, kot se mi spominjamo njega. Pa se bojim da so časi takšnega spomina že mimo.

Na kaj se na ustvarjalnem polju zadnje čase še prav posebej fokusiraš oz. kaj lahko v prihodnosti pričakujemo od Mefa?

Trenutno se fokusiram na to, kako bi nekako ulovil čas v katerem trenutno živim in je približno tri tedne za Greenwichem. Takšnega stanja nisem najbolj vajen in morda je posledica staranja, ker sem sprejel dela za katera bi še pred leti bil prepričan, da jih bom naredil z levo roko, zdaj pa me začenja skrbeti vsaka beseda in vsaka misel, kot da bi hotel postati zelo pameten na stara leta. Čeprav moram priznati, da starosti še nisem občutil. Sicer si ne bi upal brez malo treninga na tekmo v malem fuzbalu, ampak tudi triurno koncertiranje, kot ga običajno počnemo, tudi ni ravno počitek. Pa nimam nobenih težav in bi zmogel še kaj več. Očitno adrenalin name dobro vpliva, je pa res, da zdaj rabim kakšen dan več, da pridem spet nazaj v svoje standardno mediteransko počasno vegetiranje. Če te zanima kaj počnem glasbenega lahko povem, da prirejam zanimiv ampak zapleten muzikal s kakšnimi štiridesetimi songi, zlagam pesmi za dvojni album, ki ga delam zgolj zato, da vsem okrog mene dokažem, da še nisem za v penzijo, čeprav sem že tam, z zamudo pišem besedila za kar nekaj izvajalcev in vadim ter nastopam z dvema bendoma, električnim in akustičnim Narodnoosvobodilnim bendom. Včasih narazen, včasih pa skupaj. Pesmi imamo več kot dovolj. Vsem, ki so me siti tako pripravljam album z naslovom Ma ne že spet … Mef.

Na sceni si že nekaj desetletij, od novovalovskega Desetega brata dalje. Kaj lahko, kot veteran in človek z bogatimi izkušnjami in pregledom (kot novinar, tekstopisec za mnoge izvajalce, kantavtor) poveš o glasbeni sceni nekoč in danes?

Kaj bi dal, da bi se mi to, kar doživljam danes dogajalo pred leti in kaj bi dal, da bi imel vse tiste občutke od takrat tudi zdaj. Ko smo pred leti izdali kaseto Hotel Vanganel in LP Madona dejmi danes ni to v resnici zanimalo nikogar razen nas in tistih, ki so nam takrat sledili. Mediji so imeli druge simpatije in novi val je bil potisnjen v kot, celo punk je takrat bil deležen večje podpore. Ampak, mi smo to počeli s pametjo, ne zgolj s srcem, zato lahko počnemo nekaj podobnega tudi danes. Bili smo klapa, od Lačnega Franza do Avtomobilov, od Perčija Lovšina do Vlada Kreslina, od Janija Kovačiča do Draga Mlinarca in Francija Blaškovića, dokler ga ni »ugrabil« Marko Brecelj. In klapa smo še danes, resda vse pogosteje z očali in vprašanjem »kaj si povedal«, toda še vedno po malem mulci, ki tekmujejo med seboj. Jaz sem tu v prednosti. Vsi ostali so že leta prvoligaši, jaz imam funkcijo nekakšnega Leicestra, ki na trenutke priplava na površje in potem se spet vrne v varno naročje drugoligaštva. Predvsem pa imam srečo, da živim ob morju in da smo na Ljubljanski 45 preživeli kar nekaj nepozabnih poletij. Kot je Kreslin enkrat lani pripeljal svoje hčere pred hišo in jim izdal veliko skrivnost: »Evo deca, tukaj pa je vaš stari preživel mladost.« Jaz sem poslušal, v podrobnosti pa nisem šel …